Ali ste mogoče že kdaj kaj nakupovale, ljube bralke? Recimo obleke? Kako že to poteka?
Sam skoraj nimam teh izkušenj, ker imam idealno ženo, ki ve ne le, kaj se mi prilega, temveč tudi, česa ne bom z ogorčenjem zavrnil. Torej zna poiskati ravnotežje med modno estetiko in mojim osebnim okusom.
V svoji knjigi En kuža v Lizboni, da ne govorimo o ljudehsem o tem njenem talentu že pisal.
"Bernarda me spominja na gospo iz risane šale Jamesa Thurberja, ki sede v salonu pojasnjuje krojaču ali prodajalcu: 'Nočem, da bi mu bila udobna, če bo v njej preveč smešen,' medtem ko je mož v oblačilu, ki ga prodajalec/krojač očitno hvali kot udobno in ki še najbolj spominja na mornarsko majico, v katero bi se preoblekel begunec iz doma upokojencev, videti prej neudobno klavrn kot pa udobno smešen."
Tule objavljam svoj tozadevni prospekt.
Ampak dobro, no, glavno je, da razumete, kaj sem hotel povedati.
Namreč, da tudi ve ne greste kar hajd v prvo trgovino, tresk skoz izložbeno okno, bomf do obešalnikov s kroji, švist obleko z njega in pekete pekete na ples.
Ne, najprej si izberete kaj, kar vam je na oko všeč ali pa se vam zdi vredno pozornosti, ker je kroj ali vzorec ravno zadnji modni krik ali pa ima za vas osebno sentimentalno vrednost, potem pa stopite z njo – v preoblačilnico.
Se pravi, pomerite si jo in preverite, kakšne ste v njej na pogled, pa tudi to vas zanima, ali vam je dovolj udobna, ali vas dela dovolj šlank, vse takšno pač. In tega ni mogoče narediti kar »na oko«.
In celo če vam je, kar vas je pritegnilo, še vedno všeč, boste za zdaj obleko pustili v kabini in se odpravili še naprej po trgovini, saj se zavedate, da še niste videli vsega, kar bi lahko pritegnilo vaš pogled. In tako naprej in tako naprej.
Nazadnje boste na ta način našli tisto, ki vam bo najbolj všeč.
V tem postopku in metodi ni prav nič slabega ali nepreudarnega, nasprotno. In tudi če kako prijateljico pozneje opozorite, da je tista pikasta v izložbi cenjene firme La Poflé sicer na pogled super, ampak je iz nekega najlona ali kaj, ki povzroča čezmerno potenje, vam ta ne bo zamerila. In celo če objavite v pismih bralcev »mnenje razočarane nakupovalke«, vam druge kupke ne bodo pisale, da sejete razdor. In tudi trgovec vas ne bo preganjal, češ da mu delate škodo.
Ko pa natanko ta postopek uporabim pri svojem iskanju politične skupine, ki bi najbolje zadovoljila moj osebni interes – odvrnitev grožnje sedanjega in prihodnjega političnega nasilja – začnete zabavljati, češ da drek mešam (tako se je izrazila pred pol ure neka T. V. Kamnar) in sprožam razdor!
Neki Gregor pa mi v komentarju k isti objavi skoraj hkrati očita, da pri meni ni »trdnosti odločitev«.
Oprostita, ampak nisem Hitler ali Napoleon ali Biden, da bi kot taki veliki možje vztrajal pri velikih napakah. Ja, lastnost velikih ljudi je, da vztrajajo pri velikih napakah, medtem ko se je nam malim ljudem vendarle lažje odreči naših malih napak. Te včasih komu gredo v nos, ampak ne da se pa reči, da bi povzročale ravno masakre.
Ker sem zelo običajen človek z zelo običajnimi pogledi na to, kaj naj bi bilo prav in kaj ne – vsa moja morala niha nekje vmes med Senekovo sentenco, da errare humanum est, in ljudskim reklom, da kdor prizna, se mu pol oprosti – se mi zdi moje pisanje nasploh dovolj zgledno, in vabim tudi druge, da se ravnajo po meni: manj ko boste prikrivali, bolj ko boste prostodušni (svobodne duše), več bo priložnosti, da se pokesate in poboljšate. Saj veste, Senekov izrek se je nadaljeval … perseverare autem diabolicum, torej »vztrajati v zmoti pa je od hudiča«.
Menda ja ne počnem nič drugega, kot počnete ve vsak dan, ljkube bralke, pa ne samo kar se tiče modne konfekcije – pomerjam si pač, kaj bi mi pasalo – kaj bi bilo dobro zame in za moje najbližje. In tokrat pač ne glede obutve ali kosila ali izposoje v lokalni knjižnici, ampak glede volitev.
Če sem tako slabe presoje – ali lahkoveren – ali premalo vnaprej poučen o diaboličnem – da me kdaj zapelje, je moja dolžnost, da se opravičim, kajti, kot pravi G., »imam velik doseg«, in če bi bil samo modro tiho, bi ljudje, ki se zanesejo na moje mnenje, menili, da so mi usta zaprli recimo ledvični kamenčki (in res je, da še nagajajo), in bi se zaupljivo ravnali po mojem poprejšnjem navdušenju.
To ne bi bilo častivredno ali, če želite bolj moderen izraz, ne bi bilo fer. Motil sem se in zdaj odpravljam morebitne posledice svoje zmote. Ob tem tvegam, da me bodo ljudje imeli za preveč zaletavega, a to jemljem nase – čeprav še nikogar nisem silil, da naj mi verjame ali sledi. V bistvu pišem vse to politične objave samo zaradi dvojega: zaradi pokojnega politično preganjanega očeta Janeza, ki me je učil vselej povedati, kar mislim, da je res, in zavoljo svojih najbližjih, posebej otrok, ki jih, če se nič ne obrne na boljše (k temu obračanju pa skušam ravno prispevati), neogibno čaka življenje v peklu, medtem ko bom jaz za vse čase že lepo mrtev in odrešen vseh skrbi.
In tako pač ne kupim vsega, ne da bi bil reč prej pomeril, malo ponosil.
To se mi je tudi v politiki nekoč že zgodilo. Nekaj pred osamosvojitvijo Slovenije v bodočo deklo Evropske unije sem v kratkem zaporedju treh let pomeril SDZS Franceta Tomšiča, Plutove Zelene in Ruplove Demokrate. Povsod sem se kmalu poslovil – roba ni bila pristna.
Še vedno je v meni mladostni zagon, vendar so mu izkušnje dodale nekaj zavor. Premalo se mi zdi prebrati statut in program – če želim stranko ali gibanje pomeriti, moram od blizu spoznati ljudi, ki jo vodijo – oziroma, kot je danes v modi, »koordinirajo«.
Ali me je res mogoče razglasiti za človeka brez okusa – ali celo za nenačelneža – če sem v zadnjih mesecih dvakrat pomeril nekaj, za kar se je izkazalo, da ni po moji meri?
Decembra, ko sem postal samooklicani aktivist, sem se še razgledoval, januarja sem si pomeril prvi rekelc in po treh dneh začutil, da me etiketa na ovratnici preveč žuli, februarja sem šel k drugemu krojaču in imel več prob, a pri zadnji se je tkanina že cufkala in golila, in nazadnje sem gvant raje slekel in se zahvalil. Gotovo da jim ni prav, ampak dokler sem rekelc nosil, sem bil tam tudi na prostovoljni raboti kot pomožni zbiratelj podpor in podpisov. In kandidatur.
In kaj zdaj – se ne smem več razgledovati? Moram do konca dni biti tiho?
Volitve so tako blizu, da moje vicanje ne bo več dolgo trajalo. Zanašam se, da reklo »v tretje gre rado« ne pomeni tistega, kar je menil moj oče, namreč da se bo, kar se je dvakrat sfižilo, sfižilo tudi tretjič, ampak da imajo prav naši južni bratje s svojo različico »treća – sreća«.
Torej bom poskusil še v tretje, čeprav morda tvegam, da me bo g(dč)a. Kamnarjeva, če ji preveč presedem, nazadnje še kamnala.
Upanje na »koalicijo najmanjšega skupnega imenovalca« se je izkazalo za iluzijo – da ne postane še utvara, se zdaj razgledujem po kandidatu, ki bi bil vseskozi in izpričano protikovidarski, obenem pa mu ankete napovedujejo dovolj glasov, da se postavi po robu kovidarjem v DZ. (Kajti o tem sem pa prepričan, da se bo sedanje ubrano soglasje glede odvečnosti kovidarskih ukrepov in upravičenosti ohranjanja osebnega dostojanstva ipd. v parlamentu kmalu izkazalo za bridko posledico piarovske preračunljivosti.)
Kot zdaj kaže – glejte anketo v Lokalcu.si (kjer je orkestrirana operacija biobotov SDS sicer zdaj že dosegla, da si ta stranka napoveduje mogočno zmago, a spočetka sta šli z njo vštric tudi Gibanje Svoboda« in »Resni.ca«) – bodo navedene tri stranke pobrale veliko večino glasov. Med drugim tudi razdrobljene glasove. Celo nekaterim srednjim in parlamentarnim strankam se utegne zgoditi, da ne dosežejo praga, ker te volitve so dejansko tako pomembne, da se bodo volivci dejansko odločali šele zadnji dan, pač glede na to, katera od opcij ima realnejše šanse, da premaga proZDAški in proEUjevski blok.
Ne mislite, da s tem razmišljanjem še enkrat dokazujem svojo naivnost. Zadnje dni vse večkrat slišim šepet, da je Zoran Stevanović »Janšev trojanski konj«. Globalistom je že uspelo vreči senco dvoma na prav vsakega od resnih opozicijskih plejerjev.
Odgovarjam jim: »Mogoče imaš prav, čeprav sam z izjemo Bojane Beović ne poznam niti ene osebe na -ić, ki ne bi že s tem, da je ohranila meki ćv deželi, ki te črke ne mara, izkazala svojega poguma in simpatije do Balkana, ta pa se vse bolj kaže kot naše zadnje zatočišče. In Janševe simpatije gredo natanko na drugi konec sveta – v Washington D.C. Stevanoviću pa dobro kaže, pravzaprav je med dejansko ali navidezno antikovidskimi skupinami njegova Resni.ca videti edina protiigralka, ki lahko uspe. Ko se odločam zanj, se mi niti ni treba odločati glede na simpatičnost ali na sprejemljivost prav vsake točke v programu. Zadošča mi Pascalova stava. Ko se je Pascal spraševal o smislu vere in obstoju Boga, je nazadnje prišel do sklepa, da mu stava nha strani Boga prinaša, če ta seveda obstaja, kot nagrado posmrtna nebesa, če pa ne obstaja, bo pa itak vseeno. Torej je stavil na obstoj. Podobno lahko jaz rečem, da če je Stevanović nekim čudom Janšev ortak, potem je vse skupaj itak zaman in vseeno in smo na isti nuli. Če pa ni, pa lahko s tem, da ga podprem – ne le jaz, računam, da se mi pridružijo še drugi pravi, prebujeni in pogumni intelektualci (kulturniške riti sem že zdavnaj označil s »piši propalo«) – pomembno prispevam h končni zmagi in blokiranju tako Jenkija Janše kot uršulink pod streho nazoviGibanja Svoboda. (Imenujem jih tako po Ursuli Leyenski, beatificirani sicer v Bruslju.)
Vsak dodaten glas, ki ga bom s svojim »velikim dosegom« morda še prinesel Resni.ci, mi bo v čast.
Čudno, a resnično: z Zoranom se še sploh nisem videl v živo, samo po telefonu sva se menila in si dopisovala, in nameraval sem še čakati z objavo te vrste, potem ko bi ga še v osebnem stiku bolje začutil, kakšen je. Ker pa sem bil v osebnem stiku letos že dvakrat propisno nategnut, sem si ob branju komentarjev Gregorja in Kamnarjeve rekel, da bom malo pohitel, kajti nategovalci vseh sort se zadnje dni organizirajo v pogrom – tako tudi že dobivam grozilna sporočila, ki se razpenjajo tam nekje med spolno zlorabo in homicidom. Eden mi celo grozi z nekrofilijo (»Mamu ti jebem!«).
Če bo mojim oponentom torej res uspelo, da mi nazadnje odtrgajo k. in mi ga zatlačjo v gobec, »daum končn nehu gobcat«, bo takrat v operativnem smislu že prepozno, zastor se že vzdiguje in razgrinja – tole gre zdajle v Podpalubje v objavo.
***
Mir z vami – zdaj in vsaj še do volitev!
Po volitvah pa – hajd na trojanske krofe! Boljši so od trojanskih konj.
Jaz krofov sicer ne jem, ampak na istem naslovu prodajajo tudi najboljšo orehovo potico: po anketah ima zagotovljenih najmanj 48 % mase iz orehovih jedrc!
