Naj na začetku zapisa najprej izrečem zahvalo za povabilo k sodelovanju v Triglavmedia. Mediju, ki je nastal iz edinega razloga, ki si ga človek ne bi želel: zaradi siceršnjega umanjka svobode govora in vsega preostalega kar temu sledi, naj bi sledilo. Svobodna družba v najširšem pomenu besede.
Če je komu jasno, kaj je to cenzura, so to tisti, ki so kdaj aktivno sodelovali z mediji, predvsem v smislu pisanja kolumne. Sploh tistega tipa kolumne, ki se spoprijema s tekočimi anomalijami v družbi. Ampak, jasno je zgolj tistim, ki so v svojih kolumnah prisegali na resnico, pa če je še tako žgoča ali v kakšnem drugem primeru relativna. Slednji so običajno kaj kmalu naleteli na omejitve, ki so se prikradle skozi uredniško politiko, ki je seveda skoraj brez izjeme pokorna lastniku. Ali kot je še pogosteje slišati – kapitalu. Sam sem pisal kolumno v dva različna časopisa, skupaj šest let. Najmanj šest, natančno se niti ne spominjam. Imel sem srečo, da sta me uredništvi obeh časopisnih hiš brcnili v tazadnjo. Z določeno mero samoljubja mi je to bilo nenazadnje celo všeč. Morda se motim, ampak zdelo se mi je, da je to posreden dokaz moje resnicoljubne drže. Prvič so me nagnali, ker sem preveč pisal o nečednostih lokalnih šerifov, drugič, ker sem pisal o nečednostih globalnih šerifov.
Ko se človek znajde v nemilosti, pridejo trenutki spoznanja, da stvar niti ni tako črna. Življenje ti navrže kopico vzporednih možnosti in na koncu ti od vseh peripetij, ki si jih imel kot kolumnist, ostanejo dragocene izkušnje in spoznanja. Sčasoma pa se znajdeš znotraj tistega starega reka: človek obrača, Bog obrne, ko ti življenje postreže z njemu lastno grotesko. Če dam primer. Pred leti, ko so me brcnili iz prve časopisne hiše, so čez čas zamenjali tudi urednika. Nova urednica je prišla iz neke druge časopisne hiše. Po približno letu dni me je povabila k sodelovanju, v maniri pravega dramskega anagnorizma; ni imela pojma, da sem pred časom že dobil nogo. Priznam, malo sem se muzal, ker sem vedel kaj se bo zgodilo. Ampak mi ni dalo, želel sem se malo pozabavati. Poslal sem ji članek in nad njim je bila navdušena. Vsaj rekla je tako. Objavila je članek in že dan po objavi je sledil njen klic. Poleg ostalega, kar pač sodi v to, da te odslovi, mi je na koncu povedala bistvo vsega: »Veš, moraš me razumeti. Jest imam otroke.« Odgovoril sem ji: »Razumem. Sploh ni panike.« In res je ni bilo, ker to tako gre. Ne le pri nas, pač pa povsod po svetu. Povsod!
Če človek tega ne ve, da gre to tako, ima težave pri preso(a)janju informacij. Še huje je, če človek misli, da to ve, obnaša pa se drugače, kot da prebira verodostojen tekst. Torej, tako je navkljub dejstvu, za katerega trdi, da ga pozna, da so novinarske informacije že a priori, s strani novinarjev samih, usklajene s pričakovanji lastnikov (avtocenzura par excellence), za povrh pa še redakcijsko nadzirane z drugim redom bolj ali manj stroge cenzure ali vsaj uredniške avtocenzure, ki poskrbi zato, da imaš, kot urednik, naslednji dan mir.
Da sem se obdržal v prvem časopisu štiri leta, v drugem pa dve, da so mi na koncu meseca izplačali honorar, ki je bil prej miloščina kot pošteno izplačilo, sem seveda taktiziral. Doziral sem s kritiko in se po stari navadi zatekal k prispodobam, pretežno iz zakladnice književnosti in zgodovinskih štorij, tu pa tam pa usekal s kakšno neposredno resnico, neposrednim dejstvom, dokazom za nečednosti. Zavedal sem se, da zlahka prestopam lasten prag avtocenzure, uredniškega pa zlepa ne bom. Tako sem intuitivno začutil kdaj me imajo dovolj in hkrati sem pridobil tudi občutek za moj »rok trajanja«. Naj povem, da se nisem zmotil, ne v prvem niti drugem primeru, poleg že prej omenjene muhe enodnevnice (enokolumnice).
Ampak vrnimo se k bralcem; tistim, ki se obnašajo, da prebirajo verodostojen tekst, četudi vedo, da obstaja avtocenzura in cenzura, pa vendar. To obnašanje nekoliko spominja na znamenite besede, ugotovitve slavnega filozofa, matematika Blaisea Pascala. Parafrazirano: človekova navada spremeni človekovo naravo in s tem postane nova narava (tega človeka). Gre za enega izmed prvih resnih novoveških zapisov življenjske dialektike, ki je bila v kasnejšem obdobju nemške klasične filozofije in kasnejše marksistične filozofije še dodatno, teoretično nadgrajena. Ampak ne mislim pametovati na to temo, pač pa se mi zdi bolj pomembno, da se konkretno ustavimo pri bralcu, ki menda ve zakaj gre, obnaša pa se na način kot da tega ne ve. Bere laži kot da so resnica.
Ko sem bil mulc, so običajno starejši govorili, da je potrebno gledati Dnevnik, da si informiran, da veš »kaj se dogaja po svetu«. Če si želel »biti pameten«, se kredibilno, »pametno« pogovarjati o svetovni politiki, kot se je to običajno dogajalo v kakšnih gostilnah ali v kakšnih zasebnih družbicah, če si želel v njih biti upoštevanja vreden sogovornik, si enostavno moral gledati Dnevnik. To je bil predpogoj, to je bila po sebi umevna dogma, ki je bila sprejeta kolektivno, prostovoljno in je imela značaj merodajnosti, kredibilnosti v debati. To je bila NAVADA, ki je spremenila NARAVO v novo NARAVO. Ta nova narava pa je postala nekaj novega, nekaj kar drži.
Morda sploh ne bi bilo problema, če se v preteklih letih ne bi spremenila neka druga NARAVA. Narava medijev. S tem ne želim reči, da je bila narava medijev v socializmu, komunizmu ali v postsocializmu moralno aseptična, brez laži. Daleč od tega. Zagotovo pa je imela povsem drugačno vlogo. V svoji biti je bila konzervativna, četudi je, na trenutke, trobila o revoluciji in kar je še bilo podobnih neumnosti. V svoji biti je navkljub temu stremela k mirovanju in mirnemu morju; v njej ni bilo puntarstva.
Vrag je, ko mediji dobijo vlogo propagandistov, ko postanejo nosilci ideoloških klik, nosilci družbenih sprememb. Tovrstni mediji vsebujejo revolucionaren jezik. Vsaka ideologija ima svoj fundamentalističen jezik. Celo stara verstva, stari, klasični verski teksti lahko v hipu postanejo nosilci revolucionarne, fundamentalistične dikcije. In zgodovinsko vzeto, so vsi ti spisi skozi zgodovino to tudi nemalokrat postali – nenadni prebliski fundamentalističnega dojemanja vere, ki so se odslikavali skozi (paradoksalno sicer) novorek. Verski teksti so s svojo fundamentalistično interpretacijo izgubili svojo siceršnjo prožnost, s katero so bili zapisani, izgubili so duhovno srž besedila, bogastvo prispodobe in postali zapoved, ki se je v praksi krvavo udejanjala (spomnimo se samo razprtij v času reformacije, ki so pripeljale celo do zloglasnega vatikanskega indeksa prepovedanih besedil). Beseda je dobesedno postala meč.
V zadnjem času, od pričetka plandemije (kdo še verjame, da je šlo za pandemijo?) pa do danes, je tisk preplavil novorek. Prišlo je do metamorfoze v smislu vloge tiska, ki je spremenil svojo naravo v propagandističen inkubator ideoloških parol, ki so na trenutke pravi bistroumni nesmisli; oksimoroni, ki bi človeka nasmejali do solz, če bi njihova vloga v praksi ne bila tako zelo okrutna. Naštejmo jih nekaj: asimptomatična okužba, asimptomatični prenašalec, novonormalen svet, veliki reset, preminul s covidom – brez dokaza kaj je bil vzrok smrti, imeli boste nič in boste srečni… Kdo se je spomnil vseh teh nebuloz, res si ga ali jih želim spoznati, videti v živo, da jim čestitam. Vredno zmage na reality showu, recimo »Kmetiji«.
Metamorfoza, ki smo jo doživeli (spričo navade, ki je spremenila naravo in s tem postala nova narava – novonormalna) je vredna posebne obravnave. Verjetno ste mnogi prebrali določeno šolsko čtivo ali vsaj prepisali, konkretno merim na Kafkovo »Preobrazbo«, v kateri se Gregor Samsa nekega jutra spremeni-prebudi v hrošča. Kafka je bil brutalno krut do svojih junakov. Gregorju je v misli in usta položil za nas nepričakovane, osupljive misli in besede. Namesto, da bi Gregorja zaskrbela njegova preobrazba, so bile njegove prve misli, besede: »Kaj bo na to rekel šef?« Kako naj gre v službo tak kakršen se je tistega jutra prebudil. Logično vprašanje »kakšen sem«, ki bi si ga moral postaviti, se je v njegovem novonormalnem svetu glasilo »kaj bo rekel šef«.
Gregor je, tako kot mi, pozabil nase. Ukleščen je v abstrakten svet dolžnosti in odgovornosti znotraj sistema, ki ga je razvrednotil kot posameznika, kot bitje po sebi, s preprosto pravico biti kar je – on sam, kakršenkoli že je (sistem mu pravi: bodi solidaren). Tako kot smo mi pozabili nase v času terorja PCT potrdil in sledili preobraženi dikciji medijev, ki so vestno, v maniri moje nekdanje urednice (jest imam otroke) kovali novorek novonormalnega fundamentalizma, ki smo mu bili in smo mu še zmeraj priča iz dneva v dan.
Ne vem zakaj, ampak tudi besede tistih, ki so se temu fundamentalističnemu projektu, ki brez dvoma izvira v oligarhičnem, davoškem ekonomskem forumu, z vidno mero duševne afektiranosti uprli, mi ne dišijo; češ, smo razsvetljeni, prebujeni in kar je še podobnih epifanij. Imam vtis, da je to patološki, novonormalni antipod, odziv na novonormalno. Že sam odnos med temi skrajnimi stališči je patološki po sebi. Dozdeva se mi, da je tovrstna logika upora (kvaziheroizem) prav tako revolucionarna, kot je revolucionaren celoten davoški šmorn. Že to, da obstaja, ni ok.
Sam vidim upor proti tej agendi (težko najdem za njihova početja ustreznejši izraz) v smislu tradicionalnih vrednot humanizma. Kot je nekoč Rousseau klical k povratku k naravi, s tem pa je seveda imel v mislih uskladitev človekove narave z dejstvom, da je del nje, bi vse skupaj dandanes ponovil. Nemogoče je zavrteti čas nazaj, recimo za tri, štiri leta. Pa vendar bi čas, ki smo ga v zadnjih letih preživeli, moral biti vsaj nekako oplemeniten v izkušnji, ki se zmeraj znova kaže kot večno vračanje zgodovine in nas grobo opozarja na to, da je čas vse prej kot linearen tok napredka. Vsaj duhovnega. Klic, parola »nikoli več!« se ves čas posmehljivo vrača in v resnici nas ves čas svari pred napakami fundamentalizmov in revolucij.
Pisati v tem duhu, povratka k tradicionalnim vrednotam, je moj namen v tem mediju. Želim si, da se ta novonormalna narava prepozna kot stranpot, stranska, slepa veja na drevesu naših skupnih življenjskih poti. Želim si povratka k deblu, pa naprej v njegovi tradicionalni maniri. V deblu čutim trdnost naših bivanj in ustrezno smer.
In če se še enkrat vrnem k bralcem, ki se obnašajo, da prebirajo verodostojen tekst, četudi vedo, da obstaja avtocenzura in cenzura, pa vendar. V bodočih prispevkih bom sledil deblu, tisti tradiciji iz katere smo izrastli v mogočno in stabilno deblo civilizacije. Medtem je odpadlo že toliko vej, ki so imele različne cilje, pa jih je sama pot rasti debla zmeraj presegla. In dendrološko vzeto, vsako leto je deblo bolj trdno. Dragi bralci, tudi tista moja urednica in premnogi novinarji, ki danes aktivno pišejo verodostojen tekst, čeprav vedo, da obstaja avtocenzura in cenzura, živijo v zmotnem prepričanju, da so njihovi teksti kredibilni. Ni čudno, da verjamejo, ker nenazadnje imajo otroke.
Mohor Hudej
Preberite še: Uzakonjena cenzura v EU - dobrodošli v Orwellovi Oceaniji
