Mali kmet je nočna mora globalnih korporacij in njihovih trgovskih verig, ker nad njim nimajo nadzora. Namenjajo mu uničenje skupaj z lokalnimi tržnicami.
Upor kmetov postaja vse bolj množičen. Ko so traktorji zasedli Prago, je češki kmetijski minister izjavil, da protesti kmetov nimajo zveze s stanjem v kmetijstvu, ampak so vodeni od zunaj! Putin ni omenjen, je pa mišljen. Omenjen je kot »krivec« za podražitve energentov v EU!? Predsednik češke vlade je rekel, da puntarjem daje potuho »skrajna desnica«. Nemška AD ni omenjena, je pa mišljena. AD je omenjena kot »desni ekstremizem«, proti kateremu globalisti pripravljajo »Akt o zavarovanju demokracije«, ki bo zatrl vse ekstremizme po načelu »Kdor ugovarja državi, se mora soočiti z močno državo!« Oho, cenzura se spreminja v inkvizicijo! Mimogrede, eden od kolovodij globalistov Mark Rutte (»demokrat«, ki je hotel uničiti 3.500 kmetij v Holandiji), je predlagan za šefa NATA! Ali bo NATO vojska vpoklicana, da pokori in razlasti puntarje? Sedaj ukrajinska ambasada s pobalinsko predrznostjo izreka ukaz francoskim kmetom, da prekinejo proteste. Toda francoski kmetje so v soboto zjutraj, 24. feb. 2024 raje vdrli na otvoritev kmetijskega sejma v Parizu, kjer je bil predsednik Macron in zahtevali njegov odstop. Preden je Macron ušel s prizorišča, je prestrašen izjavil, da krize v kmetijstvu ne moremo rešiti v nekaj urah. Pa še res je, saj namerno uničevanje družinskih kmetij traja že desetletja. Tako kot družinsko obrt in mala podjetja je globalistična drhal začela uničevati vse dejavnosti, ki omogočajo samozaposlovanje in samozadostnost ljudi s tem pa avtonomno preživetje lokalnih skupnosti. Izvaja se sistematično uničevanje malih kmetij, ki so temelj prehranske suverenosti vsakega naroda. Mali kmet je nočna mora globalnih korporacij in njihovih trgovskih verig, ker nad njim nimajo nadzora. Namenjajo mu uničenje skupaj z lokalnimi tržnicami.
Ugledna mednarodna organizacija ETC Group je 2017 objavila razpravo »Kdo nas bo hranil?«. Tam beremo, da mali kmetje, ki potrebujejo povprečno 25 % razpoložljivih virov (zemlja, voda, energija), prehranijo kar 70 % svetovne populacije, torej 5,6 milijarde ljudi. Industrijsko kmetijstvo, ki uporabi 75 % preostalih virov, pa prehrani zgolj 30 % populacije, to je 2, 4 milijarde oseb. Avtorji so lokalno samooskrbo, ki jo zagotavljajo mali kmetje, imenovali mreža, niz industrijskega kmetovanja, ki sega od pridelave, predelave do trgovskih verig, pa veriga. Mreža se drži tradicionalnih načinov, ki so prilagojeni lokalnim razmeram. Tradicionalne sorte in historična znanja prebivalstva pripomorejo k večji odpornosti proti škodljivcem in ujmam. Semena rastlin v mreži nenehno krožijo, vsaj od 80 do 90 % njih. Večina hrane, ki jo pridela mreža (77 %), je namenjena prehrani lokalnega prebivalstva. V mreži porabijo zgolj 4 kcal energije za 1 kcal energije v hrani, nasprotno pa veriga porabi 10 kcal energije za 1 kcal v hrani. Sledi presenečenje, mreža dosega večji pridelek na enoto površine kot veriga! Ves uspeh industrijskega kmetijstva zbledi ob dejstvu, da je biotska produkcija najbolj kemično podprtih njiv na nivoju biotske produkcije polpuščav. Pa še tole, od leta 1930, ko je svetovna populacija štela 2,1 milijarde ljudi in poraba kemičnih gnojil 2 milijona ton/leto pa do leta 1990, ko populacija 6 milijard porabi okrog 7 milijonov ton/leto, sta obe krivulji rasti vzporedni. Večja poraba kemičnih gnojil je omogočila več hrane, več hrane pa populacijsko eksplozijo človeštva. Ker hočejo globalisti radikalno zmanjšati število ljudi, so podporni ukrepi predvsem vrtoglave cene kemičnih gnojil in energentov skupaj z uničevanjem številčnosti kmečke populacije.
Med ukrepi si najprej poglejmo sistem subvencij v kmetijstvu, ki je pogosto napačno razumljen.
Kmet je uspešen, če pridela več. Toda večji pridelek v tržni ekonomiji niža cene, kar majhne pridelovalce uniči. Vendar morajo tudi večji pridelovalci pridelati vedno več, da ohranjajo svoj prihodek in preživetje. Kmetje postanejo ujetniki sistemske pasti, začaranega kroga – circulus vitiosus, v katerem morajo postati »veliki« ali pa propadejo. Tu vstopijo politiki, ki naj bi rešili problem. Toda namesto da bi storili edino stvar, s katero bi ohranili male kmetije – omejevanje rasti velikih kmetij –, zagotovijo subvencije, katerih posledica je, da velikim omogočijo še večjo rast. V EU 20 % velikih kmetij pobere 80 % subvencij; malim, ki predstavljajo 80 % celotnega števila kmetij, pa dodelijo zgolj 20 % denarnega kolača. Spirala propadanja je sprožena, vedno več družinskih kmetij propade, in te so vedno večje po površini. Propadanje vse večjega števila kmetij potegne politike v »reševanje« kmetijstva in sproži povečanje zneska za subvencije, dokler ne ostanejo samo še ogromne industrijske farme. Nastalo stanje politiki nato razlagajo kot posledico tržnih zakonitosti, ki »povečujejo konkurenčnost in produktivnost kmetijstva.« Skratka, sistem subvencij zagotavlja zmagoslavje industrijskega kmetijstva, kar je točno tak izid, kakršnega smo hoteli preprečiti. Ko zmagovite korporacije zlobirajo še predpise, ki uvajajo standardiziranje pridelkov, ter »higienske standarde« z obveznimi tehnološkimi postopki in strojnim embaliranjem, malim kmetijam onemogočijo dostop do polic supermarketov. Usoden je tudi prispevek pohlepa trgovcev, v 60- tih letih je bil kmetov delež še 50 % od končne cene na polici marketa, leta 2010 le še 10 %. Na ta način je bilo v Sloveniji, v zadnjih 10 letih, uničenih okrog 16.000 malih kmetij, vsak teden 30. Za primerjavo v EU vsak teden propade 2.000 kmetij, v ZDA pa 4.000! Kmetije izgubljajo zemljo, v času samostojne Slovenije smo uničili preko 100.000 ha njiv, več kot jih je izgubila Nemčija v času od 2. sv. vojne. Kmetje brez zemlje postanejo izgnano in ponižano prebivalstvo, ki ga čaka kruta usoda životarjenja v velemestnih slumih. S tem je uničen temelj samooskrbe prebivalstva. Ko je samooskrba sesuta, se začne druga faza, oligopolno poviševanje cen hrane. S tem je teren pripravljen za prehranski udar korporacij, ki je politično motiviran in se po ukazu izvede kadarkoli. Začne se z vznemirljivimi vestmi o pomanjkanju, ki pri ljudeh sproži panično nakupovanje zalog hrane, oblast ukrepa z racionalizacijo porabe, sledi resnično pomanjkanje, posledično še višje cene in razcvet črnega trga. Izbruhnejo plenilski pohodi in množične demonstracije, ki odplaknejo »neprimerno« oblast in naredijo prostor »za naše«. Mnogo takih primerov je v svetu. Vojne za hrano vodijo korporacije in pri tem uporabljajo vse mogoče prevare in laži, od korupcije, lobiranja in nasilja do državnih prevratov. Kaj lahko storimo?
Najprej se moramo zavedati, da globalistična ideologija povzroča tako lakoto kot epidemije bolezni, tem pa vedno sledita vojna in smrt. Vsi štirje jezdeci Apokalipse so v svojih sedlih, njihova imena so Lakota, Kuga, Vojna in Smrt. Ko se poženejo v dir, bo svet razdejan, in v plamenih, in takrat gorje vsem. Ker globalisti niso več zmožni ljudem osmisliti realnosti in jim podati neke razlage, lahko le še preprečujejo svobodno in ustvarjalno razmišljanje. Sledi naš edini možni korak, to je samoobramba, lastna hrana pa je najboljša obramba. Človek je bil najprej Homo agricola, preden je postal Homo faber. Ključ preživetja leži v zemlji. Razviti moramo sposobnost vedenja o tem, kaj hoče zemlja, za to pa potrebujemo novo poduhovljenje zemlje in človeka. Ustvarimo civilizacijo življenja, ne čaščenja smrti; sodelujmo v simbiozi bivanja in nehajmo plesati kolektivni mrtvaški ples.
Med jezdeci Apokalipse je tudi Kuga, danes bi rekli Epidemija, bolje rečeno planirana plandemija, zato prihodnjič napišem nekaj o načrtovani Bolezni X.
Ave, dobri ljudje
Anton Komat
