Imam to srečo, da večkrat letno obiščem Istanbul. Vsak, ki ga je že kdaj obiskal, se verjetno ni mogel izogniti Sveti Sofiji. Ne le, da se ji ni mogel izogniti, želel si je videti to čudo arhitekture, cerkev, ki jo je dal na začetku šestega stoletja postaviti bizantinski cesar Justinijan, da se nadomesti dotrajana in v uporu »Nike« uničena predhodnica.
Skoraj tisočletje je, s svojo kupolno konstrukcijo, Sv. Sofija dominirala vsemu kar se je zgradilo v tem času na planetu; kot nedosegljiv dosežek. Tisoč let! Šele renesančni arhitekti v Evropi, na čelu z Brunelleschijem, Michelangelom in znamenitim Sinanom na vzhodu, so se s svojimi genialnimi umi spoprijeli z zahtevnostjo gradnje in uresničitvijo svojih zamisli, ki jih je navdihovala in izzvala ravno podoba Sv. Sofije, se približali dosežku te izgradnje, da smo slednjič lahko v zgodovino kulturne dediščine vpisali kaj podobnega: katedralo v Firencah, Sv. Petra v Vatikanu in neštete stvaritve genialnega Sinana (zagotovo največjega arhitekta vseh časov), ki so razkropljene po širnih prostranstvih nekdanjega otomanskega prostora.
Sicer imamo svetnico sveto Zofijo, ki jo poznamo po njeni vlogi v svetniškem koledarju kot »uscano Zofko«, mučenico iz 2. stoletja, mati treh hčera z imeni: Fides (nima zveze s sindikatom zdravnikov, niti najmanj), Spes, Caritas – torej Vera, Upanje in Ljubezen, ki bi lahko bila donatorica imena za cerkev, a je do poimenovanja prišlo skozi drugačen kontekst. Hagia Sofia v starogrščini pomeni sveto modrost, torej gre za cerkev svete Božje modrosti. Torej, dodajmo tej modrosti zasluženo veliko začetnico: Modrost!
Če v slogu današnjice pričnete definirati ta pojem, boste seveda odtipkali v Google besedo modrost in se ustavili pri poenostavljeni različici, definiciji, ki vam jo navrže Wikipedija. Takole pravi: »…označuje poglobljeno razumevanje medsebojnih odnosov v naravi, življenju in družbi ter sposobnost spoprijemanja s problemi in težavami.«
Ko sem nekoč sedel na eni izmed klopi, ki so razpršene na prostranem trgu pred samo cerkvijo in njeno sestrsko džamijo na nasprotnem koncu trga, sem premišljeval predvsem o izbiri imena zanjo. Modrost, sveta modrost, brez katere je pravzaprav niti ne bi bilo. Premišljeval sem o pomenu modrosti same in lastnostih, atributih, ki ji jih je potrebno pripisati. Prišel sem do sklepa, da je ena izmed najpomembnejših vsebnosti modrosti – preudarnost. Slednji bi danes lahko celo rekli, vsaj v veliki meri – konzervativnost. Vsaj v segmentu zadržanosti pred odločitvijo za nekaj ali pred sodbo.
Sama odločitev za izbiro imena posvetitvi tega arhitektonskega čudeža, ki navsezadnje niti ni čudež kot tak, pač pa predvsem skupinsko delo več tisoč delavcev, obrtnikov in sama logistična realizacija dveh arhitektov Antemija iz Tralesa, ki je bil predvsem zadolžen za matematične izračune statike in Izidorja iz Mileta, ki je prevzel praktičen del izgradnje, je zavita v meglo preteklosti. Predhodno cerkev, bili sta celo dve, so imenovali »Velika cerkev«, manjša, ki še danes stoji na področju palače Topkapi, pa se je imenovala »Mala«, še zmeraj pa je posvečena Sv. Ireni.
Ampak moj namen ni pametovanje v zvezi z nastankom in umetnostno-zgodovinskimi dejstvi in diskusijami v zvezi s tem čudežem, pač pa o nečem drugem, kar je povezano s svetostjo, ki so jo pripisovali modrosti. Namreč, modrost ni veljala zgolj za modrost, pač pa je nosila tudi atribut svetosti. Slednje je seveda moč interpretirati na neštete načine. Sploh v svetu, kjer ima racionalistična paradigma v večini primerov status dogme. Pa vendar je sama svetost nekaj presežnega, mnogo kompleksnejšega kot zgolj »praktičen um«. Svetost je težko izmeriti, »praktičen um« ali pa rezultat le tega, pa bistveno lažje. »Praktičen um« (ali rezultate njegove aktivnosti) se da izmeriti v povsem materialnem smislu, skozi produkte ali pa kot finančni dobiček. Pa še kako drugače. »Praktičen um« je mehanizem, samozadosten in v primeru, da je učinkovit, celo okulten. Ima svoje častilce, ki ga častijo brez meditativnega vložka. Ni časa za meditacijo. Čas je denar. Z drugimi besedami, čas je vložek v »praktičen um«, da pridemo do finančnega rezultata. Recimo pozitivnega, ki se izplača ali pa negativnega, ki »projekt praktičnega uma« zavrne.
Tudi mene je novica, da namerava Ivo Boscarol ustanoviti podjetje, kjer bodo proizvajali umetno meso, šokirala. Kot verjetno marsikoga. Nimam pravega občutka, v kolikšni meri je to šokantno za širši krog ljudi, pa vendar, se mi dozdeva, da je novica vendarle šokantna. Zato sem se odločil, da skušam najti kakšen intervju, dva ali še kaj več, da se seznanim z odločitvijo in si na nek način ustvarim sliko o tem, kdo Ivo Boscarol sploh je in kako človek gleda na ta svet. Preletel sem kar nekaj teh zapisov in si na podlagi tega ustvaril moje mnenje o tem človeku in njegovem svetovnem nazoru. Precej so si podobni, zato citiram zgolj iz enega samega.
Naj navedem dva citata, za katera menim, da jasno odslikavata ta njegov nazor. Zdi pa se mi, da v resnici ne gre za dve različni polji delovanja, kar bi se morda najprej komu zazdelo, pač pa za eno samo stvar. Na vprašanje novinarja: »Kaj dojemate kot družbeno odgovorno podjetništvo oziroma kaj kot socialno podjetništvo?« je odgovoril v širokem zamahu, zato bom izluščil bistvo odgovora.
Takole odgovarja:
»Družbena odgovornost ima več različnih aspektov. V Pipistrelu se najbolj ukvarjamo z varovanjem okolja, predvsem z zelenimi energijami in čistimi pogoni za letala.«
Sledi del odgovora, kjer govori o prihranku energije v proizvodnem procesu podjetja, nadaljuje pa takole:
»Podjetje Pipistrel ima tudi dolgo tradicijo dobrodelnosti, podpore umetnosti in udejstvovanja v družbeno-odgovornih dejanjih v neposredni okolici. Sredstva, ki jih drugi namenjajo poslovnim darilom ali novoletnim voščilnicam, mi raje namenimo za dober namen. V preteklih letih smo tako sadili sadna drevesa, podprli Center za invalidno mladino in rehabilitacijo Stara Gora, darovali lokalnemu društvu proti mučenju živali, poskrbeli smo tudi za naše bivše zaposlene, ki jih je prizadela invalidnost, sredstva namenili goriški fundaciji Vrabček upanja, ki zbira sredstva za invalidno mladino itd. Podpiramo tudi kulturne dogodke – več likovnih razstav domačih avtorjev, fotografske razstave naših zaposlenih, nastop ajdovske sopranistke in koncerta tamburašev, celo pesniško zbirko ajdovske avtorice. Z odprtjem »Vizionarne«, to je znanstveno-kulturnega centra v okviru našega objekta, je Pipistrel odprl vrata tudi širšemu okolju. V tem večnamenskem prostoru se odvijajo različni kulturno-umetniški, znanstveni in medijski dogodki. Vse je brezplačno. Edini plačljivi dogodek je bil dobrodelna razstava Ducat razgaljenih, saj je šel ves izkupiček za fundacijo Vrabček upanja. Vse to je naš doprinos k lokalnemu in širšemu okolju na področju ekologije, kulture, izobraževanja in znanosti.«
Odgovor o socialnem podjetništvu se mi ne zdi pomemben za tale tekst, lepim ga zgolj kot informacijo:
»Kar se tiče socialnega podjetništva, poskušamo poskrbeti, da naši zaposleni ne prihajajo sem samo v službo, temveč v njim prijazno okolje. V našem podjetju ne delamo nadur, zaposlenim ne omejujemo odmorov za kavo, ne delamo ob sobotah ali nedeljah. Vsako leto delimo dobiček z delavci. Poslovna darila, ki jih podjetje prejme čez leto, podarimo kot nagrade na velikem srečelovu za zaposlene konec leta. Filozofijo udobnega delovnega okolja apliciramo tudi tako, da motiviramo zaposlene, da si sami organizirajo delovno mesto – kje bojo imeli orodje, kako bodo opravljali svoje naloge – ampak posledično morajo tudi sami skrbeti zanj in ga vzdrževati.«
Če sem prav razumel prvi del odgovora, se ukvarjajo z izdelavo Ikarjevih kril z odpadnim ptičjim perjem in s pomočjo lepljenke iz čebeljega voska? Ampak se na tem mestu v to tehnologijo raje ne bom spuščal, bolj me zanima drugi del odgovora, ki se mi zdi povezan predvsem z novo dejavnostjo Iva Boscarola – proizvodnjo umetnega mesa.
Sajenje sadnih dreves (mimogrede, že Marija Terezija je vedela, da je to častivredno opravilo) in darovanje lokalnemu društvu proti mučenju živali se mi zdi, da sta dejavnosti, ki sta nekako v protislovju z izdelavo umetnega mesa. Vsaj, če človek vsaj približno ve, kakšen je proizvodni proces pridobivanja ali celo kreiranja tovrstnega mesa. Recimo, kmetijska zbornica je s tem v zvezi podala razlago, ki jo lepim:
»Govoriti o tako imenovanem "čistem mesu" ali "etičnem mesu" je zavajajoče. Proizvodnja laboratorijskega mesa se začne s postopkom pridobivanja matičnih celic iz mišic živih živali. Pri tem se odvzame mišičnina živim živalim, kar običajno pomeni poseg in bolečino. V nadaljevanju se gojijo matične celice s plodovim telečjim serumom. Ta se pridobi iz krvi še vedno utripajočih src nerojenih telet, ki poginejo, ko serum odstranimo. Za podporno strukturo je nujen kolagen, pridobljen iz kosti govedi in prašičev. Uporabljajo se hormoni in njim podobne substance, ki spodbujajo razmnoževanje in rast celic. Evropska zakonodaja jih strogo prepoveduje,« navaja vodja službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano na KGZS Gabrijela Salobir.
Dvomljive so tudi okoljske koristi, saj gre za energetsko intenziven proces, ki zahteva bistveno več energije kot vzreja mesa. Domnevno pozitiven vpliv na okolje je trenutno le hipotetičen in temelji zgolj na predvidevanjih. Prav tako so neznanka dolgoročni učinki na zdravje, okolje, družbo in gospodarstvo.«
Morda je ta odgovor kmetijske zbornice še eden izmed napadov na lik in delo Iva Boscarola, ne vem. Morda. Morda je to, kar so zapisali res, morda ne. Iskreno povedano, ne vem. Mislim si pa, da gre v vsakem primeru za veliko neznanko. Težko sodim.
Zato bi vse bralce, vključno z vami gospod Boscarol, rad še enkrat spomnil na definicijo modrosti, ki: »…označuje poglobljeno razumevanje medsebojnih odnosov v naravi, življenju in družbi ter sposobnost spoprijemanja s problemi in težavami.« Spomnil bi vas rad tudi na moje ugotovitve v zvezi z modrostjo, da gre predvsem za preudarnost in celo za konzervativnost.
Na podlagi definicije modrosti in mojih predvidevanj bi vam rad postavil naslednja vprašanja:
- Koliko in kako poglobljeno razumete medsebojne odnose v naravi, se vam zdi, da ste vanje posvečeni bolj kot kdo drug?
- Ali imate občutek, da imamo kot naravna, družbena, živa bitja, bitja, ki so del širše življenjske (biološke) koeksistence, s svojim »praktičnim umom« pravico posegati v svetost življenja (predvsem v biotehnološkem smislu)?
- Ali se vam zdi, da je to potencialno lahko »sveto« ali pa je zgolj tržno blago?
- Ali se vam zdi, da je proizvodnja umetnega mesa, reciklaža odmrlih bioloških substanc, nekakšen usmerjan sistem pridobivanja celičnih kolonij, ki naj bi se v prihodnosti pojavile na policah supermarketov, recimo pod blagovno znamko »Boscarolov zrezek«, odgovor na tradicionalno živinorejo; je to ustrezna alternativa in ali je res potrebna?
- Ali boste v bodoče, če se izkaže, da je izkupiček »praktičnega uma« v primeru proizvodnje umetnega mesa pozitiven, še naprej sadili drevesa, podpirali lokalna društva za zaščito živali in recimo, da ne bom zgolj znotraj ekološkega kroga, podpirali izdaje pesniških zbirk?
Dovolil si bom še povsem osebno vprašanje, ki zadeva modrost, preudarnost; kako se boste spoprijeli s problemi in težavami, ki vam jih povzročajo ljudje kot sem recimo jaz, s svojimi neumnimi vprašanji in svojim pogledom, ki se usmerja v skoraj tisoč petsto let star produkt Sv. Sofije, kot nekaj kar nas presega, ne verjame pa v vaš princip transformacije, recikliranja odmrlih telečjih fetusov, z namenom, ki nam ga v glavnem mediji propagirajo kot »skrb za naravo« in »ekološko zavest«? Boste to storili s posmehovanjem, z agresijo, z argumenti (mimogrede, ki jih nimate) ali z običajno mero napuha, ki smo je v zadnjem času, kot sleherniki, že siti, morda na najbolj enostaven način – »ignore«? Ali vam bo morda do tega, da mi podate odgovor, recimo na straneh vam naklonjenega, katoliškega časopisa »Družina«, ki je očitno spet nekaj drugega kot naj bi bil? Boste tam pojasnili, zakaj je potrebna reciklaža celic telečjih fetusov?
In še zadnje vprašanje: gospod Ivo Boscarol, kaj je narobe z vami?
Mohor Hudej
