Mrk uma, triumf nihilizma

Že Foucault je opozarjal na zaton »univerzalnega intelektualca«, ki ga najbolj uteleša lik pisatelja, nosilca univerzalnih vrednot, in na vzpon »specifičnega intelektualca«, ki izhaja iz znanstvenika-strokovnjaka, ki nepreklicno nastopi od Darwina dalje. Novi intelektualec ni več »genialni pisatelj, temveč lik absolutnega znanstvenika«, ki ne zastopa več »vrednot vseh, se upira nepravičnemu suverenu ali njegovim ministrom«, ampak je tisti, ki bodisi v službi države, bodisi zoper njo, razpolaga s silami, ki lahko življenju koristijo, lahko pa ga tudi uničijo.«¹

Koncept »teorija zarote«, kot je »reprezentiran«, v nominalnem smislu – ne kot pojmovni oblak, ki zastira kopico divergentnih kritik določene oblasti –, je videti kot nekakšen mimesis piramidalne ideje družbe, baročno zrcalo ideologije elit, verjetno zato tudi takšen posmeh, a tudi nelagodje s strani elit ob omembi posamezne teorije zarote, kot da bi ljudstvo poizkušalo ujeti oblastnike »in flagrante«, med poizkusom planiranja družbe. Implicitno sporočilo »zarote« naj bi bilo, da oblast vselej zmaga, da se njen načrt vselej posreči, zato koncept sam služi utrjevanju statusa quo.

Ko se je po 11. septembru razširila panika pred terorizmom, se je z intenzifikacijo nadzora ustvaril precedens. Kot je priznal tudi njen bivši direktor Michael Hyden, je bila Cia odgovorna za »militarizacijo spleta«. D. Lyon opozarja na vdiranje države v življenje državljanov v imenu nacionalne varnosti, ker se v njenem imenu uvaja liberticidne zakone, kot je bil npr. Patriot Act. Danes ima enako vlogo pandemija, s podobnimi dispozitivi, ki temeljijo na invazivni biopolitiki in biovarnosti.²

Ključna je vloga medijev. Mediji se ne morejo izgovarjati na nepoznavanje medicine, tehnologije, zakonodaje in etike, da bi se tako razbremenili moralne odgovornosti. Če se novinar – kaj šele urednik – sklicuje na nevednost in omejeno pristojnost, ne more zanikati učinkov svojega ravnanja, ki se seštevajo v verigo akterjev, ki proizvede pogubne družbene posledice. Prodajalec mora vedeti, kaj prodaja, mediji pa so prodajalci ignorance in strahu (fake news). Zaradi svojega hlapčevskega odnosa do oblasti in lažnih avtoritet, novinarji kličejo v spomin Adornovo tolmačenje »lahke glasbe«, ki pravi: »Saj sploh nočem biti človek.«³ Kdor se odreče kritičnemu mišljenemu in opravičuje vsako tiranijo, se dejansko odreka svoji človeškosti. Novinarstvo je postalo apologija nihilizma in teorija, v imenu katerekoli ideologije: politične, ekonomske, medicinske, tehnokratske, ekološke ipd.

Filozofinja in novinarka Enrica Perucchietti poudarja, da se je znanost uklonila biooblasti in dobila auro religije, postala je dogmatičen, manihejski kult, kar je pravo nasprotje od tega, kar naj bi bila.⁴ V distopični družbi, ki si jo je zamislil Orwell, je kontrola popolna, tudi s potvarjanjem zgodovine, v skladu s partijskim rekom: “Kdor kontrolira preteklost […] kontrolira tudi prihodnost. Kdor kontrolira sedanjost, kontrolira preteklost.“⁵

“Kontroliranje resničnosti” in konstantna falsifikacija preteklosti služita podrejanju ljudstva, ki ga ohranjajo ujetega v “večni sedanjosti”: oropan zgodovinskega spomina in brez možnosti uporabe kritičnega uma, je navaden človek primoran, da se zruši vpričo kognitivne disonance, ki jo je vpeljal Veliki Brat ...⁶

Mainstream novinarstvo je propaganda za državni terorizem in konzumerizem. Tudi boj proti t. i. »lažnim novicam« in »sovražnemu govoru« v množičnih medijih je le pretveza za uvajanje stroge cenzure in utišanje vseh neželenih diskurzov. Gre za moralno konsolidacijo statusa quo in za discipliniranje drugače mislečih. Gre za strategijo monopoliziranja resnice. (V zvezi s tem je pomenljivo dejstvo, da so dobro leto po »pandemiji« kovida, v začetku l. 2024 v Franciji sprejeli orwellovski, »Pfizerjev« zakon, ki kaznuje vsako aktivno nasprotovanje mRNA cepivom ali drugim profilaktičnim ali terapevtskim terapijam z zaporno kaznijo do treh let in denarno 45.000 eur.⁷)

Propaganda Blitz, kot jo imenujeta novinarja David Edwards in David Cromwell (Media Lens), ima šest prvin:

temelji na domnevnih dramatičnih novih dokazih,
komunikacija je emocionalno zelo intenzivna, ogorčena,
navidezno podprta s strani korporativnih medijskih ekspertov/akademikov,
obsoja vsakogar, ki dvomi v navidezen konsenz,
vključuje naključno tempiranje,
zanjo je značilna tragikomična moralna disonanca.⁸

Korona histerija je bila zgolj ena od številnih false flag operacij, kot jih poznamo iz zgodovine, v zadnjem času zlasti v povezavi s paniko pred terorizmom. T. i. »false flag« operacije so samolastne vojaške operacije države, z namenom zvračanja krivde za napade na določene skupine, s ciljem legitimacije represalij in izkoriščanja zgodovinske priložnosti. V starejši zgodovini poznamo take primere vse od požiga starega Rima do požiga Reichstaga.⁹ Po mnenju zgodovinarja Websterja Tarpleyja je t. i. »sintetični terorizem« v moderni dobi sredstvo, s katerim oligarhije sprožijo skrivne vojne proti ljudstvom, da bi perpetuirale svoj obstoj. Državni terorizem ima lahko različne cilje, bodisi ustvarjanje predpogojev za vojno ali radikalno družbeno reformo, manipulacijo javnega mnenja, destabilizacijo sistema ali eliminacijo političnih nasprotnikov ipd. V ta namen uporablja različne vabe ali grešne kozle, »koristne idiote« (od Oswalda do napadov 11. septembra, do pariških atentatov). Mediji so pri tem nepogrešljiv element manipuliranja.¹⁰ Sledijo družbene posledice, travmatiziranje populacije in/ali uvedba radikalnih socialnih reform.

Kognitivna disonanca pa ni značilna le za »eksperte«, ki prodajajo visoko toksična »cepiva« in ostale preparate, (ne) zavedajoč se implikacij za človeštvo, ampak je značilna tudi za del njihovih kritikov, ki sklicujoč se na religijo, ne razumejo apologetske funkcije slednje, kot osmišljanja svetovnega dogajanja, posledično tudi kataklizme v pričujoči formi. Podobno velja za ezoterike in ufologe, ki družbeno zlo in kataklizmično dogajanje vselej razlagajo teleološko in ga povezujejo z nezemsko entiteto. Ideja o tem, da je etičen človeški problem delegiran onstran človeške domene, da človek nima svoje intrinzične etične substance, da je zgolj instrument močnejših entitet (antitetičnih kozmoloških sil), je globoko antihumanistična religija, je skrajni religiozni nihilizem – človek kot prazna forma –, ne glede na njeno poimenovanje in obliko. Prav tako taka ideologija zgolj prelaga problem izvora radikalnega zla. Razumevanje vzgojne, katarzične vloge brezmejnega trpljenja – v t. i. teleološkem »harmoničnem univerzumu« –, je znamenje reaktivnega nihilizma, je negiranje življenja. Nesmislu ni moč podeliti »višjega« smisla, ne v imenu zahodne ali vzhodne verske dogme (božje previdnosti, karme, ipd.). Glavni problem je, da si preprosti ljudje težko zamišljajo radikalno zlo, zato ga baročno interpretirajo. Slednje ima izredno sposobnost koncentracije sil in izjemno zmožnost mimikrije, nima pa svoje substancialne osnove. Zlo lahko deluje le kvantitativno. Zaradi odsotnosti tega uvida množice slepo zaupajo »avtoritetam« vseh vrst, četudi jih peljejo v pogubo. Sartre, ne Foucault, je imel prav, ko je trdil, da je oblast zlo.

Delitev ljudi na cepljene in necepljene, cepilce in proticepilce je zgolj ena od strategij, ki so bile že neštetokrat preizkušene, z določenim namenom. V »egalitarni optiki« oblastnikov imajo »politično-kulturni dualizmi, ki delijo desnico in levico, progresivizem in konservativizem, bogate in revne« precej manjši pomen, glede na dosti bolj ambiciozne cilje, ki jih je moč povzeti v maksimi divide et impera, z namenom razdvajanja javnosti okoli tematik, ki so nasprotne zgolj navidezno, zato da bi se družbi lažje vladalo.¹¹ Sem spadajo tudi tematike glede migracij, spolnih identitet ali ekologije.

Že pisatelj Aldous Huxley je opozoril, da so oblastniki spoznali, da je za vladanje množicam potrebno nasititi njihov »skoraj nenasiten apetit po distrakcijah«, kar vodi v beg pred realnostjo. Filozof Hans-Georg Gadamer pa je obtožil medije, da pasivizirajo publiko z »uspavanjem zmožnosti razsojanja«. Družba, ki je je osredotočena na podobe, »je izgubila zmožnost dialoga«.¹² »Medijska hipnoza« deluje prek nenehnega posredovanja podob, ki jih gledalci nekritično ponotranjijo, vključno s podobami zunanje nevarnosti, bodisi pandemične, bodisi politične, teroristične ali osebne. Shema je zelo ponavljajoča.¹³

Kovid-19 je pokazal, da mnogi »intelektualci« oz. pripadniki »intelektualne avantgarde« niso več dorasli zgodovinskemu trenutku, da niso zmožni »javne uporabe uma« (Kant). Nemara še vedno računajo na bonitete za dominirani razred znotraj razreda, ki dominira (buržoazija). Vendar pa je tokrat tudi buržoazija sama tarča cepilne kampanje, trashumanizma itd. in vseh morbidnosti, ki jih to prinaša s sabo, ne le proletariat (prekariat). Tudi srednji razred postaja odvečen. Buržoazija se pospešeno uničuje sama, boleha tudi za nihilizmom.

»Bistvo nihilizma je zapuščenost biti,« je zapisal Heidegger v Prevladi metafizike. Iz te praznine in zapuščenosti sledi izrabljanje bivajočega, ki je stvar tehnike, h kateri sodi tudi kultura, ki je še edina rešilna pot, po kateri se človek, žejen sebe, lahko reši v nadčloveškost. V dobi izključne moči, kjer se vsiljuje »bivajoče za porabo in popolno izrabljanje, je svet postal nesvet.«¹⁴ Praznine biti ni mogoče »izpolniti s polnostjo bivajočega«, tako je tehnika, ki izhaja iz te praznine le »organizacija manjka« in »neprekinjeno prirejanje bivajočega«. Povsod tam, kjer je »bivajočega premalo« vstopi tehnika, ki mora »ustvariti nadomestek ter porabiti surovine«, med katere je vračunan tudi »človek«.¹⁵ Lakota po smislu se nikoli ne nasiti s hlastanjem po obvladovanju narave in človeka.

Heidegger z vpeljavo koncepta razlike (gr. diaphora), poizkuša zajeti razliko med svetom in stvarmi, ki se preko pesniškega jezika pokažejo v svoji enkratni intimnosti.¹⁶ V 8. Devinski elegiji je Rilke zapisal:

»Z vsemi očmi zre bivajoče ven,

v odprto. Naše le, zasukane

oči, obkrožajo ga kot pasti

in mu zapirajo izhod.«¹⁷

Gilles Deleuze na sledi Nietzscheja ločuje: negativni nihilizem: moment judovske in krščanske zavesti, kot volje do niča, negacije življenja, delitev na grešne in dobre, ljubezni do reaktivnega življenja, s pokoro za grehe, žrtvovanjem in kesanjem; reaktivni nihilizem: moment evropske zavesti – ateizem slabe vesti in resentimenta, reaktivno življenje prenešeno iz krščanstva, od Boga-človeka do nastanka človeka-boga; in pasivni nihilizem: moment budistične zavesti; po Nietzscheju je »budizem religija konca in utrujenosti civilizacije, krščanstvo pa je še niti nima«; krščanstvo in evropska zgodovina z »ognjem in mečem« uresničujeta dovršitev nihilizma, ki je drugje že dosežen.¹⁸ Nietzschejev nadčlovek se od človeka razlikuje po čutenju in mišljenju, po vrednotenju; nadčlovek ni človek, ki se preseže. Deleuze ne meni kot Heidegger, ki v nadčloveku vidi »udejanjenje in določitev človekovega bistva;« Nietzsche ima za bistvo človeka negacijo, reaktivno postajanje sil, »človeško, prečloveško«; njegov Zaratustra pa hoče predrugačiti vrednote, spreobrniti negacijo v afirmacijo – kar je element nadčloveškega.¹⁹

Da je človeško delovanje zaznamovano z negacijo in z reakcijo, ni krivda v njegovem ontološkem bistvu, marveč v popačenju njegovega bistva v represivni, nihilistični civilizaciji, ki razume realnost kot negacijo. Nietzsche ni videl možnosti za drugačno, nerepresivno civilizacijo. Da bi se človekovo afirmativno bistvo afirmiralo v dejanju, mora v soočenju z radikalno negacijo slednjo negirati. Da je zgodovina človeštva zgodovina razrednih bojev (po marksizmu) je le posledica trenutne stopnje razvoja družbenih sil, ki si utirajo pot k samemu sebi, k samouresničitvi. Nietzsche je verjel, da je afirmativnost zelo redka v »naravnem stanju«, zato je sklepal, da ni povezana z razvojem kulture, ampak prej z njeno transgresijo, aberacijo, z razsvetljenimi posamezniki. Nietzschejev nadčlovek je idealno-tipski model, nadhistorična entiteta, poizkus preskoka prepada med potlačenim človekovim ontološkim bistvom in stanjem stvari v svetu, ki negira človekovo afirmativno bistvo; poizkus preskoka med represivno aktualnostjo in osvobajajočo potencialnostjo.

Nietzsche nasprotuje negaciji kot gonilu mišljenja. Resentiment vselej potrebuje dve negativni premisi, da pride do pozitivnega rezultata, do fantoma afirmacije.²⁰ Nasproti temu stoji Nietzschejev Zaratustra z absolutno afirmacijo, ki je sama bit. Afirmirati ne pomeni prenašati teže višjih vrednot, temveč »ustvariti nove vrednote, ki naj bodo vrednote življenja«, ki ga napravijo lahkega. Ustvarjalnost se napaja iz presežka življenja.²¹

Nihilizem pa se napaja iz negativne koncepcije bivajočega. Da je realnost negacija, je bistvo vsakega nihilizma. Tudi Leopardijev vzklik »Tutto è nulla!« je potrditev nihilizma.

Po Heglu sta bit in nič isto: »Čista bit in čisti nič sta torej isto.« Bit preide v nič in nič v bit, četudi se »absolutno razlikujeta«, vendar sta »neločena in neločljiva in vsak izgine v svojem nasprotju«. Njuno razmerje je gibanje in postajanje.²²

Kakršenkoli obstoj je določen v odnosu do druge vsebine. »Bit in nebit sta isto, torej je isto, če jaz sem ali nisem, če ta hiša je ali ni ...« v abstrakciji. Določena, končna bit pa »stoji v razmerju nujnosti do druge vsebine, do celega sveta.«²³ Bit in nič po Heglu obstajata le v drugem, ne za sebe.²⁴

Bit po Heglu nima svoje substance in kvalitete, ni bivajoča po sebi, ampak je določena z vzajemno negacijo z nebitjo, ničem, kar v končni instanci vodi v njeno enačenje z ničem, kar je nihilizem. Bit pred neobstojem varuje ne-bit! Permutacija med bitjo in ničem je torej poljubna, kar bit oropa smisla, plemenitosti. Razmerje med bitjo in ničem lahko opredelimo kvalitativno, kot razmerje med telesom in njegovo senco. Bit je telo, ki meče senco, ki je ne-bit. Tudi ko senca v opoldanskem soncu izgine, telo še vedno obstaja, senca ga ne določa.

Negacija ni samostojna, primarna entiteta, ne more nadomestiti prejšnjih afirmacij, ni »ireduktibilen dogodek«. Zavest ne more producirati negacije, razen v obliki zavesti o negaciji. Negacija ne izhaja iz biti, bit in ne-bit nista komplementarni sestavini realnosti. Ne-bit ni nasprotje biti, je »njena kontradikcija«. Bit je absolutna polnost in pozitivnost na sebi, ne kot pri Heglu, kjer sta bit in nebit le prazni abstrakciji; »ne-bit je prazna biti«. Negacija ne more škodovati biti, ker je bit polnost in notranja pozitivnost. Ne bit je izpraznjena bit, ima izposojeno bit, in lahko biva le na površini biti (Sartre).²⁵

Bit ne pozna konca, ne začetka, uničenje je niti ne oplazi. Bit je kot morje: zavest v čistem stanju. Bit = življenje, ki ni zamejno s koordinatami “objektivne realnosti”, ki je mit parcialnega, nihilističnega uma.

Tomaž Janežič

-----

Michel Foucault: Vednost – Oblast – Subjekt. [Uredil Mladen Dolar; prevod Tomaž Erzar et. ... al.] Ljubljana: Krtina, 2008, str.:129-130
Enrica Perucchietti, Gli oligarchi di Davos. Dal Covid-19 al grande reset: Come le elite strumentalizzano le crisi per creare un governo mondiale. Uno Editori, Torino, 2023, str.: 130
Theodor W. Adorno, Uvod v sociologijo glasbe: dvanajst teoretskih predavanj [prevedel Igor Kramberger; spremno besedo napisal Mladen Dolar]. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986.
Perucchietti, ibid.: 172
Ibid.: 232
Ibid.: 233
“La Loi Gayssot a fait taire tous les historiens, l’article 4 fera taire tous les scientifiques!,” Le Média en 4-4-2,16/02/24, https://lemediaen442.fr/la-loi-gayssot-a-fait-taire-tous-les-historiens-larticle-4-fera-taire-tous-les-scientifiques/
David Cromwell; David Edwards (2018): Propaganda Blitz. How the Corporate Media Distort Reality. London: Pluto Press, str.: 1
Enrica Perucchietti, False flag. Sotto falsa bandiera. Strategia della tensione e terrorismo di stato. Arianna Editrice, Bologna, 2018, str.: 22
Ibid.: 37-38
Perucchietti, False flag, str.: 119
Ibid.: 196
Ibid.: 197
Martin Heidegger: Predavanja in sestavki [prevod in spremna beseda Andrina Tonkli Komel et. al.]. Ljubljana, Slovenska matica, 2003, str.: 99-101
Ibid.:104-105
Ibid.
Rainer Maria Rilke: Pesmi [prevod in spremna beseda: Kajetan Kovič]. Mladinska Knjiga (Knjižnica Kondor), Ljubljana,1968, str.: 61
Gilles Deleuze: Nietzsche in filozofija [prevedel Aljoša Kravanja, spremna beseda Eva Bahovec]. Založba Krtina, Ljubljana, 2011, str.: 191-195
Ibid.: 210-212
Ibid.: 222-223
Ibid.: 228-229
Georg Wilhelm Friedrich Hegel, Znanost logike I [prevod Zdravko Kobe], Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 2001, str.: 74-75
Ibid.: 78
Ibid.: 84
Sartre, Jean-Paul (1943/2010): Being and Nothingness. London and New York: Routledge, str.: 35-40