Za gostilniškimi omizji se občasno znajdem sredi debate, ki se vrti okoli morebitnih možnostih, političnih danosti in trendov, da zaživimo v distopiji.
V praksi je to postalo že tako pogosto, da se nekdo, še preden se debata razvije, že vnaprej oglasi z besedami: »Daj, ne bomo zdaj o tem, to je brezvezna debata. Pogovarjajmo se kaj drugega.« Razlog za tovrsten odpor je predvsem v tem, da je debata o distopiji postala že zlajnana, prepogosta in s tem posledično, premleto nezanimiva. Tako daleč smo že.
Ko sem pred časom prisostvoval eni izmed debat o distopičnosti naše prihodnosti, me je prešinilo, da ne vem zakaj se pogovarjamo o prihodnjiku, ker svet v katerem živimo je že distopičen. Če samo pomislimo na to, da bi našo vsakdanjo tehnologijo opisali nekomu iz preteklosti, recimo, pa dajmo najti enega izmed tistih, ki so se v literaturi ukvarjali z distopijo, recimo Georgea Orwella, bi ta verjetno na široko zazijal spričo dejstva, da so njegova predvidevanja v »1984« bila en sam evfemizem za sranje, ki ti ga lahko tehnološki nadzor zakuha. Če dam en sam primer – računalniška identifikacija obraza; pa dodajmo še recimo lokacijska sledenja, pa kompleksnost GPS sistema, pa odtisi, ki jih z uporabo računalniških orodij puščamo za seboj, da ne naštevam, ker seznam je neskončen. Vem, da je omenjeno zgolj kaplja v morju vsega.
Ampak, to je zgolj zgodba o tehnološki stvarnosti, ki se nam retrospektivno niti ne zdi kaj posebnega. Sprotno prilagajanje temu razvoju, nam je odvzelo moment čudenja, ki ga je bržkone nadomestila strast sodobnega potrošnika po posedovanju nečesa novega: »A že imate nov model?«
Kot je nek drug »teoretik distopije« Aldous Huxley nekoč namignil, hujše od distopije same je to, da jo prikliče in je od nje celo odvisen človek ali pa kolektivno sama družba. In točno to se nam je zgodilo. Hote ali nehote; smo v to načrtno usmerjani ali je stvar naključna, niti ni pomembno, dejstvo je, da smo tu. Kje? V distopiji!
Prva stvar, ki jo bralec distopičnih romanov zazna (lahko se uporabi tudi poimenovanje »negativna utopija«), so težave z običajnim. Težave z običajnim tokom življenja. Tok življenja ni več logičen, običajno logičen. Tudi življenjske prepreke, ki smo jih sicer vajeni, niso več običajne prepreke, pač pa tudi same postanejo neobičajne, se pravi, nelogične prepreke. Te hromijo ne le logičen tok življenja, pač pa tudi običajne prepreke, ki jih srečujemo in smo jih vajeni v logičnem toku življenja. Zdi se, kot da bi se nad nas spustila neka nadnaravna, nezemeljska logika, nekaj neobičajnega, nedojemljivega. Prevladuje zbeganost in svojevrsten kaos, odsotnost ustreznega jezika, ustreznih poimenovanj razpoloženja. Trenutek kar kliče po novoreku, ki nam ga običajno že vnaprej pripravi sistem (novonormalno, asimptomatično, socialna distanca,…) Besede, ki smo jim priča, običajno ne ustrezajo ustaljenim dojemanjem siceršnjih pomenov.
V distopičnem romanu zaznamo, poleg zgoraj omenjenega tudi to, da se ideja svobodnega posameznika izniči, podredi nekemu demonskemu Nadčloveku, Nadbitju, nekemu makiavelističnemu Vladarju, v smislu njegove kaprice ali pa kapric njegove ekipe. Priče smo masovni histeriji, histeriji množic, ki jo običajno povzroči skupinska, slepa pripadnost ali vera v idejo ali ideološki sistem. Čeprav slednje niti ni toliko stvar distopije, ker izkušnjo z ideološkimi besnili človeštvo že ima, pa ne le v preteklem stoletju, tovrstnih kolektivnih norosti so zgodovinski učbeniki prepolni. Pa ne le učbeniki, trenutno lahko tudi v živo spremljamo besnilo Zionistov, ki so se več kot očitno odločili, da bodo zgradili nov, nedotakljiv, nezmotljiv Semitski imperij, pri tem pa ne izbirajo sredstev.
Sicer je nesmiselno sploh omenjati to kar bom, da nimam nikakršnih težav z Židi, kvečjemu sem se od njih toliko naučil, da sem jim lahko samo hvaležen, tako dobrega kot tudi to, kaj vse slabega trenutno počnejo v imenu njihovega besnila, da uporabim v tem tekstu že uporabljen izraz iz nekih drugih izkušenj naše kolektivne, globalne preteklosti. Tudi to slabo je poučno. Njihovo režimsko, nenehno obtoževanje in etiketiranje vsakogar, ki podvomi v upravičenost njihovih dejanj, kot antisemita, je šolski primer ustvarjanja vsesplošne paranoje, kaosa, distopije, če že hočete. V takšnih razmerah se razblini meja med kaj se sme, kaj ne, kaj je dobro in kaj zlo.
»Običajno« omenjam predvsem zato, ker smo Slovenci res nek nesrečen narod, ki se nikakor ne zmore osvoboditi atributov kmečkosti. O čemerkoli že teče beseda, se nekje vmes vrine nekaj ruralnega, kmečkega. Že v samem jeziku od nekod privre naš kmečki pedigree. Zakaj to omenjam? Ko omenjam motnje v »običajnosti«, gre v bistvu za to, da se nam nekaj ne zdi normalno, kot pravimo: zdrava kmečka pamet nam pravi, da nekaj ne štima, neobičajno je. Angleži imajo za to izraz »common sense«. Brez kmečkega porekla krilatice. Vse skupaj je pač na ravni slehernika, kogarkoli, brez pejorativnosti, ki jo vsebuje naša »kmečka pamet«, ki je očitno zadolžena zgolj za poljedelski del slovenskega EKG ali pa IQ izvida, testa. Angleža ne moreš, tako kot Slovenca, obtožiti, da je spričo dvomov v »zaupajte znanosti« zaostal, kar se pripisuje kmečki zaostalosti, kmečki zarukanosti po slovensko. Priročno za blatenje!
Verjetno bi težko našel koga med nami, med bralci tega prispevka, ki se ne bi strinjal z mojo trditvijo, da bi se Orwell zgrozil ob tem, do kakšne mere je izpopolnjena tehnologija in kakšne zmožnosti nadzora smo s tem pridobili in se ponekod izvajajo selektivno, recimo v vseh državah na letališčih, v drugih državah, recimo na Kitajskem pa že kar na dnevni bazi, v čisto običajnem delovniku vsakega posameznika in družbe kot celote. Mnogo pa se vas zagotovo ne bo povsem strinjalo v nadaljevanju, ko bom govoril o tem, kako je naš vsakdanjik prav tako distopičen, kot je recimo vsakdanjik običajnega Kitajca, čeprav so odtenki naše stvarnosti nekoliko drugačni, vsaj na videz.
Zmotno je prepričanje, da je distopija zgolj neko stanje, končna postaja človeške družbe, neke vrste, če se malenkost pohecam, inkarnacija Fukuyamovega konca zgodovine. Distopija je zgolj oblika, način organiziranosti neke družbe, ki ima svojo dinamiko, je življenje, ki teče pod posebnimi pogoji, bi lahko rekli. Distopija ima svojo preteklost, sedanjik in vizijo prihodnosti. In v primeru, s katerim se ta hip ukvarjam, bi trenutno distopično družbo na nek način rad referenčno vezal na distopične romane in njih sporočila. Če je bralec nekoč trepetal v strahu, v viziji distopičnega, dandanes nekateri v distopičnem naravnost uživajo. Pretiravam? Kdo uživa, o tem v nadaljevanju in na koncu še: kako je to mogoče in zakaj je do tega prišlo?
Za to kar sledi, nimam nikakršnih »dokazov«, ki so v naši distopiji metamorfizirali iz empirično izmerjenih količin, znotraj dogovorjenega merskega sistema, v orožje za nepokorne. Sam dokaz je orožje, ki smeši, marginalizira, blati, razkraja zdravo kmečko pamet in pustoši čutila in percepcijo. Dokaz je abstrakten demon makiavelistične dogme znanosti.
Opisa mojih zaznav, zaznav »common sensa«, če vas moti ruralnost naše kmečke pameti, ali celo »mens sane« za latiniziranega človeka, se bom lotil skozi svoj poetičen čut, ki je nekoč žarel v meni, se sčasoma zmanjšal v tlenje, zdaj pa ga spet obujam. Spet po vsem tem nasilju, ki nam ga je dogmatiziranje znanosti namenilo v preteklih nekaj letih.
Naj nadaljujem, kdo uživa v distopiji? Sam se je ponudil Marcel Štefančič ml. . Na podlagi česa sem prišel do tega, zame poetičnega sklepa? Naletel sem namreč na njegov šov. Ker zato gre, za šov, četudi je njegov vanabi podjetnejši in ne le njegov. Tudi večina javnosti, tista, ki se smatra, da je del intelektualne slovenske scene, daje vtis, da naj bi ne šlo za šov, pač pa kredibilno, z dejstvi podprto pogovorno oddajo. Nekaj več kot zgolj večerno kratkočasenje v slogu rumenega tiska. Se motim?
Če ne gre za šov in menim, da Marcel in tisti, za katere predstavlja neke vrste intelektualno avtoriteto (podoben status kot Marcel ima v javnosti tudi Slavoj Žižek, tako lepo analiziran v nedavno spisanem blogu Simone Rebolj), mislijo drugače, potem imamo pred nami lep primer distopije. Natančneje, distopičnega znotraj medijev.
Naj na kratko povzamem dogajanje na tem distopičnem šovu, ki nam ga je, s pomočjo njegove gostje, žal ne vem kako ji je bilo ime, ker sem enostavno padel v debato, uprizoril Marcel. Ne zamerite, da ga imenujem zgolj Marcel, sam nam je ponudil ta ljubek izraz, to neskončno lahkost poimenovanja velikana, čigar metraža spisane bibliografije se kosa z ruskimi klasiki.
Debata je bila posvečena, čemu drugemu bi pač bila na TV Distopija, podnebnim spremembam. In Marcel pobara gostjo z besedami, češ imeli smo »lock-down« v času, ko smo imeli pandemijo, kar je zmanjšalo toplogredne izpuste. Imamo torej model, zakaj ne bi tega ponovili, prakticirali, saj so mnogi ljudje uživali, ko so delali »od doma«, emisije smo zmanjšali.
Človek bi še pomislil, da se nahajamo na nekem larpurlar odru igrivih spekulacij, če bi se z gostjo ne strinjala, da je imel »lock-down« tudi slabo plat, zmanjšanje demokratičnih norm, omejevanje svoboščin. Torej bi bilo potrebno ta problem nekako rešiti, ampak imamo preverjeno pot zmanjšanja izpustov. »Lock-down« je dober, ima pa manjšo težavo.
Ne bev ne mev o tem, če vsa ta zgodba o zeleni agendi pije vodo, nobene zgodbe o tem, da je bilo v času pandemije nekaj hudo narobe s samim zaporom na globalni ravni. Pa recimo ji kar plandemija, da se spet nekaj ne prenarejamo. O tem ne bev ne mev, to je za teoretike zarot, o tem se ne govori. Dokazi so na strani šova Marcel. Skratka, voditelj, čigar javni ugled sega od (»najbibil«) provokativnega voditelja, javno požegnanega, kredibilnega filmskega kritika, ki presega zgolj interpretativno-kritiški instrumentarij dežurnega žurnalističnega pisuna, spominjajoč že na nekakšnega kanonika »know-howa« pisanja filmske kritike, pa ne zgolj filmske kritike, pa vse do »najbibilo« dejstvo, da je Marcelova oddaja podprta z dokazi. Njegova oddaja je dokaz po sebi, gostje oddaje so dokaz po sebi, on je dokaz po sebi. Kisika za okolico počasi zmanjkuje.
Morda slednje deluje kot nekakšen brzoplet zaključek, ki ta hip poraja nejevero, tega se zavedam. Po drugi strani pa vem kakšen trušč povzroči dvom v lik in delo Marcela. Na spletnih portalih obstaja že prava mala intelektualistična inkvizicijska ekipa njegovih (in Žižkovih) zagovornikov, predvsem v smislu apologije njegove (njune) nezmotljivosti, ki je običajno podprta v smislu kvantitavne argumentacije.
Naštevajo nam, ta butastim, ki očitno ne vemo za metražo njihovih spisov in panegirike na vseh koncih in krajih, kaj vse sta že spisala in kdo vse jih je hvalil. Na vprašanje, v čem so presežki, recimo v katerem Žižkovem (ali Marcelovem) grmu misli tiči kakšen Platon, Kant ali kdo drug, kot recimo njegov refrenski Marx, je odgovor, protiargument običajno formuliran v smislu: kdo pa si ti?
Ne vem natančno, če s tem želijo povedati, da za premišljevanje o stvarnosti potrebuješ šest metrsko skladovnico knjig, ki si jih spisal ali pa skrbno hranjene slavospeve o vsaki nebulozi, ki si jo kdaj izustil, da dobiš, ti dajo pravico pokomentirati ta dva dorska stebra slovenske nezmotljivosti.
Toda, nekateri ne pozabljamo distopičnih ukrepov, ki nam jih je nabila janšistična klika v soglasju s celotnim slovenskim parlamentom, evropskim parlamentom, če že hočete. Ukrepov, ki sta jih Marcel in njegova gostja igrivo zagovarjala v svojem aktualnem nastopu.
Ne pozabljamo, da so ravno mediji bili nosilci distopije, tisti, ki so nam naš vsakdanjik popestrili z dnevno dozo pozitivnih, asimptomatično pozitivnih, z dnevno dozo ozaveščenosti in solidarnosti s policijskim režimom, z distopično agendo, ki so jo tako zavzeto podpirali, s svojimi prav tako distopičnimi ukrepi, medicinski veleumi tipa: Krek, Beovič, Ihan, Jerala, mladimi zdravniki in številnimi drugimi. Spisek je grozljiv!
Govorimo o medijski podpori danes brezsramno stavkajočih, zdravniških siromakih, sam jih imenujem asimptomatični reveži, ki so jih Janša in njegova garnitura zasuli s covid finančnimi dodatki, v zameno za njihov molk oz. sodelovanje pri propagandi precepitve, kako distopično: celega planeta.
Nekateri te velike, srhljive laži ne pozabimo in danes, ko smo že na nek način ta zločin potisnili v drugi plan, se seveda nemudoma predramimo, ko slišimo kaj tako distopičnega, kot nam je Marcel navrgel v njegovi oddaji. Po vsem tem, znova in to nekdo, ki naj bi veljal za kredibilnega. Se mu je zmešalo?
Vem, da se bo ta hip, tako ali drugače marsikdo oglasil, da je bilo to kar sta govorila iztrgano iz konteksta, narobe razumljeno; berite: butasto razumljeno. Pa vas bom že kar vnaprej razočaral. Žal, ni bilo! To pišem po tehtnem premisleku!
Tip človeka, kot sta Marcel in Žižek, je seveda precej krotko bitje, osebnost. Zasebna krotkost se seveda z javnim nastopom razblini. Sploh, ko se z leti izoblikuje medijski imidž voditelja. Za njima se kadi kot se kadi za dobrim konjem. In njun zvezdni prah je v medijskem smislu prah vrhunskih intelektualcev. Kot sem že omenil, Marcel je dokaz po sebi. Žižek celo silogizem. Lahko si celo privošči, da kot kakšno olimpijsko božanstvo sovraži ljudi, kot se je sam izrazil v nekem javnem šovu. Zdaj, ko sem star, sovražim ljudi, tako je rekel!
Ko sem Marcela slišal izreči, da so ljudje uživali v delu »od doma« (tudi, če bi to res bilo tako in verjetno je kje tudi bilo), sem se zavedel, da ta človek nima stika z realnostjo; z izjemo njegove lastne, tiste, ki jo živi in jo je živel skozi vsa obdobja dozorevanja, kot najbolj zgleden, nekoliko drugačen, pa vendar, zgleden, občudovan osnovnošolec, srednješolec, priden študent, ne konflikten sodelavec, marljiv, vljuden, korekten, neškodljiv, ki je na koncu končal kot distopičen šovbiznis klovn.
Ko sem ga slišal to reči, me je preplavila žalost. Ambivalentna. Žal zanj in žal, da sem kadarkoli izgubljal čas, ko sem še pred leti prebiral njegove prispevke. In še enkrat ponavljam, to ni le rekel, to ni bil larpurlar, to je bila vdaja distopiji, vera v laž, ki je postala dogma. Kot je dogma, da so Arabci zrušili WTC, da je potrebno precepiti svet, da Persil očisti še tako trdovratne madeže in lahko bi našteval v nedogled.
Vse to, zgoraj našteto, kakšen je, neizpodbitno drži. Vsa ta kolektivna hvala in vtis o njem. Pa vendar mojemu občutku za poetsko skladnost sveta nekaj pri liku Marcela manjka. Manjka komponenta človeka, zdrave kmečke pameti. Če koga moti ruralnost fraze, naj uporabi angleško verzijo »common sense«. To manjka, ta vonj po človeku, ki se je že tolikokrat izkazal za trdovratno nezmotljivega in se kaže tudi zdaj, ko se izsledki obdukcij zmeraj bolj vrtijo v krogu »nenadnih« infarktov, kapi, hitrih rakov, miokarditisov. Manjka bistveno spoznanje. En sam preblisk, ki ga očitno naši vzorčni intelektualci niso sposobni.
Morda, ker nimamo zgolj »common sensa«, pač pa se je spet od nekod priklatil podzavesten strah, kolektivna podzavestna narodna travma, »biti kmet« z zdravo kmečko pametjo. Raje izberejo življenje v distopiji, kot živeti na kmetih.
Mohor Hudej