Ponedeljek, 27. Maj. 2024

Lokalna pridelava

Nadzor nad hrano ni tako popoln, kakor zagotavljajo pristojni izvajalci. Po letu 2000 se je več kot podvojilo število primerov listerije.

Vse več ljudi se zaveda pomembnosti zdrave prehrane, vendar se kljub vsemu še vedno držijo zdravstveno tveganih načinov prehranjevanja. Taka prehrana temelji na procesiranih artiklih, ki vsebujejo škodljive dodatke, nasičene maščobe, soli ter sladkor in v njej je le malo sveže zelenjave in sadja. Naši predniki so rekli, da se najbolj zdrava hrana najhitreje pokvari. Procesirana hrana, ki jo nudijo trgovske verige, pa je bolj podobna voščenim lutkam muzeja Madame Tussauds, kot njihovim živim izvirnikom. Artikli te mrtve hrane so konzervirani, da čim dlje zdržijo na trgovskih policah. Tako preparirana nezdrava hrana je direktno povezana s porastom degenerativnih kroničnih obolenj, kot so kardiovaskularna obolenja, rak, diabetes, metabolične in hormonske motnje, ter s hitrim naraščanjem debelosti. Družbene posledice takega stanja so dovolj dramatične. 

 Nadzor nad hrano ni tako popoln, kakor zagotavljajo pristojni izvajalci. Po letu 2000 se je več kot podvojilo število primerov listerije. Danes povzroča več smrti kot salmonela in E. coli skupaj. V 90 letih je svet presenetila BSE, ki so ji sledile druge nevarne bolezni, ki izvirajo iz industrijske reje živali. Sledili so nujni ukrepi zdravstvenih oblasti o certifikaciji in sledenju mesa živalskega izvora. Kljub temu je industrijska reja največji faktor tveganja kot leglo novih epidemij, poleg seveda planiranih plandemij, ki so temelj bioterorizma. Previdnost je na prvem mestu, nič čudnega, da je zaupanje prebivalstva močno upadlo.

 Dvigovanje cen prehrane je v zadnjih letih močno načelo družinske proračune. V Sloveniji za prehrano povprečno odmerjamo okrog 15 % družinskih prejemkov (v Angliji 11 %, v tretjem svetu kar 60 %). Ta delež je še večji v družinah z nizkimi prejemki. Ker imajo družine z nižjimi dohodki praviloma slabše zdravstveno stanje, to še poslabšujejo rastoči stroški za hrano. Bistveno je, da je prebivalstvu na razpolago zadostna količina zdrave poceni hrane. Pri tem je za Slovenijo, kot živinorejsko deželo, pomemben vsaj delen premik v rastlinsko pridelavo. Ker za 1 kg govejega mesa potrebujemo 20 kg žit, se postavlja vprašanje, koliko ljudi prehranimo z 1 kg mesa in koliko z 20 kg žit? Površine s koruzo kot živinsko krmo namreč presegajo polovico njivskih površin. Drugi ukrepi pa morajo biti povezani z afirmacijo lokalne pridelave in lokalne porabe. Sonaravna lokalna prehrana prinaša več zdravja, boljšo prehranjenost, zanesljivejšo dostopnost, manjšo porabo energetskih virov in vode, manj ali nič procesiranja hrane in boljše življenje lokalne skupnosti saj ves dohodek iz pridelave in prometa ostaja v lokalni skupnosti hkrati z številnimi novimi delovnimi mesti domačega prebivalstva. Tuje analize so pokazale, da lokalna samooskrba s hrano prinaša 3 do 4 krat večji dohodek lokalni skupnosti kot katerakoli druga gospodarska dejavnost! 

 Poudariti moram, da je hrana kot kulturna dobrina tudi zunanji odraz izročil prednikov. Če želimo ohraniti lokalne posebnosti prehrane, moramo ohraniti tudi pokrajino, iz katere ta hrana izvira. Zato je varovanje kulturnih aspektov prehrane lokalnega prebivalstva hkrati tudi varovanje tradicionalne krajine teh ljudi, močan simbol tradicije in izročil, s tem pa odlična promocija lokalne skupnosti v gostinstvu in turizmu. Tradicionalna prehrana je najmočnejši dejavnik varovanja tradicionalne krajine, po kateri slovi Slovenija. Tudi razcvet gostinstva in turizma odpira številna delovna mesta. Ob poznavanju teh dejstev se bodo ljudje lažje odločali za lokalno sezonsko svežo hrano in njen razvoj podpirali s svojimi nakupi. Takemu vedenju v podporo dodamo še številne druge afirmacije: rastline za sezonsko hrano rastejo v lokalnem naravnem okolju, ob naravni osvetlitvi in danih temperaturah, ne potrebujejo posebnih energetskih vložkov; lokalno pridelana hrana se v hladilnikih ne prevaža na velike razdalje niti se dolgotrajno ne skladišči v hladilnicah; manj hrane konča v smetnjakih.

 Premik k bolj zdravemu prehranjevanju vsebuje tudi razrešitve možnosti lastne pridelave, priprave hrane in načinov prehranjevanja, ki mu pravim »Od vil kmeta do vilic meščana«. 

 Vse bolj postaja popularno vrtičkarstvo po načelu »vzgoji si sam«. V Sloveniji je bilo vrtičkarstvo pomembna tradicija, ki pa jo je močno načela globalizacija z verigami marketov in obiljem cenene industrijske hrane, proces, ki se danes končuje z vsemi problemi, ki jih je prinesel. Vrtičkarstvo je možno hitro obnoviti, tako da okrasne trate spremenimo v vrtove ali z organiziranimi skupnostmi vrtičkarjev preko nakupa ali dolgoročnega zakupa zemlje pri lastnikih zemljišč. Vrtičkarstvo prinaša številne družbene koristi, poleg fizične aktivnosti in mentalnega zdravja ljudi. Državljan, ki obtiči na kavču z obveznim daljincem v rokah, je kandidat, da njegovo telo zboli, duša pa izgine v domačem Bermudskem trikotniku, ki se razteza med kavčem, hladilnikom in televizorjem. Kavč je simbol telesne lenobe, hladilnik skladišče mrtve industrijske hrane, televizija pa garancija za tesnobne občutke, moreče strahove in nenehen stres. Pomnite nasvet: »Preden prižgeš TV dnevnik, se posvetuj z zdravnikom ali farmacevtom!« Vrtičkarju tudi ni treba plačevati fitnesa, solarija in savne, ker ima vse troje brezplačno na svojem vrtu. Ali vas navedeno lahko prepriča? 

 Naj dodam še izjemno korist vrtičkarstva pri obnovi razbite socialne mreže, ki je bila pri nas vedno temelj sodelovanja lokalne skupnosti. Če so družbene vezi med ljudmi uničene, ljudje postanejo prah nemočnih posameznikov, s katerimi oblasti učinkovito manipulirajo. Stanje, ki povzdiguje druženje in sodelovanje, hkrati obuja tradicionalna znanja, ki vse bolj izumirajo. Tradicionalna znanja pomenijo sposobnost prilagajanje ljudi na lokalne naravne razmere tudi v izrednih razmerah, ki vse bolj trkajo na naša vrata. Tradicionalna znanja so temelj preživetja v tem ponorelem svetu. Povezanost ljudi s hrano, od njene pridelave do priprave v kuhinji in skupnega uživanja, je nujnost, ki zagotavlja sonaravno prehranjevanje. Ljudje so izgubili stik s hrano, zato jim ga je treba vrniti. Ne s prestižnimi kuharskimi akrobacijami »master chefov«, ampak z organiziranjem kuharskih tečajev za pripravo lokalno pridelane hrane skozi vse letne čase. Če to povežemo še z odgovornostjo posameznikov do lastnega zdravja, je uspeh hrane kot biotske in kulturne dobrine lokalne skupnosti zagotovljen. To je tudi edini način, da se omogoči dostopnost cenejše hrane ogroženim skupinam prebivalstva, poleg tistih z nizkimi dohodki, tudi socialno izključenim skupinam. Vzporedno bo bistveno prispeval k preživetjem malih kmetij na obrobju naselij. Ne pozabimo, da je v Sloveniji v zadnjih desetih letih propadlo 16.000 malih kmetij, tri vsak dan. Mala kmetija je vedno bila tradicionalna osnova domače prehrane in temelj sonaravnega kmetijstva. In ne pozabimo na otroke, ki jim preko šolskih vrtov, kot učilnic na prostem, vračamo izgubljeni živi stik z naravo, v šolskih kuhinjah pa končno ponudimo svežo zdravo hrano. Sramotno je namreč, da otroci le enkrat na leto dobijo slovenski zajtrk. Morali bi ga vsak dan.

Ave dobri ljudje!

 Anton Komat