Nekoč slikovita krajina se spreminja v kulturno stepo, z monokulturo koruze, ki zaseda že 65 % plodnih zemljišč. Namesto tisočerih cvetov cveti le še eden, koruzni.
Hrano moramo vrednotiti skozi vse tri njene vidike: je biotski faktor preživetja, je ekonomska kategorija in kulturna vrednota. Hrana podpira življenje, zagotavlja številna delovna mesta, način pridelave vpliva na naravno okolje in tradicionalno krajino, kar vpliva na turizem in kvalitetnejši razvoj lokalne skupnosti. V Sloveniji smo od prednikov dedovali bogato prehransko kulturo, ki izvira iz raznolikosti naših pokrajin, vendar to sijajno dediščino zamenjujemo z uvoženimi eksotičnimi recepti. Moram poudariti povezavo tradicionalne kulture prehranjevanja s tradicionalno slovensko krajino. Sedanja industrijska hrana je v tolikšni meri standardizirana, da tudi tradicionalna krajina vse bolj izgublja slovensko identiteto. Nekoč slikovita krajina se spreminja v kulturno stepo, z monokulturo koruze, ki zaseda že 65 % plodnih zemljišč. Namesto tisočerih cvetov cveti le še eden, koruzni. Invazivko iz Novega sveta je prinesel človek, tako kot koncept monokultur, ki temeljijo na agresivnih kemikalijah. Zaradi njih izumira biotska pestrost, uničuje se rodnost prsti in napreduje erozija tal (vsako leto izgubimo za prostornino Šmarne gore prsti). Hkrati zastrupljamo vodne vire in pozabljamo na podporne storitve naravnega ekosistema, ki so zastonj, le dopustiti jim moramo, da delujejo. Opraševanje rastlin, vodni krog in vodni režim pokrajine, rodnost prsti, kroženje hranil in energije, te funkcije delujočega ekosistema so učinkovitejše kot vsi človekovi nadomestki. V naravi je tudi najmanjše sodelovanje boljše kot tekmovalnost.
Na planetu poteka naravno resetiranje klimatskega sistema, ki zahteva prilagajanje. Tradicionalne sorte kulturnih rastlin imajo bistveno večjo biotsko reakcijsko normo kot klonirani hibridi v privatni lasti korporacij. Ne pozabimo »politično motivirane pozabe«, da je Slovenija eden izmed svetovnih centrov naravne biodiverzitete. Pokojni prof. dr. Narcis Mršič je o tem leta 1997 napisal sijajno knjigo »Biotska raznovrstnost v Sloveniji«. Takrat smo vstopali v EU in v parlamentu sem poslancem predlagal, da razglasijo Slovenijo za »Biotski park Evrope«. Zamisel sem zagovarjal, da po analogiji s trasami avtocest, omejimo tehnosfero (naselja, trgovske in industrijske cone), biosfero pa ohranimo po načelih »Parkov za življenje«, kot so takrat počeli v Kanadi. Gledali so me kot tele v nova vrata, okoljsko ministrstvo pa je uničilo celo omaro Mršičevih knjig!? Kasneje mi je predsednik Janez Drnovšek predlagal, da zamisel skupaj obnoviva. Rekel sem mu, da bi to lahko uresničil poprej kot predsednik vlade, kot predsednik republike pa nima več izvršne oblasti. Žalosten mi je pritrdil.
Izjemna biodiverziteta se je razvila tudi med tradicionalnimi sortami kulturnih rastlin. Toda ta izjemna pestrost že desetletja izumira pred našimi očmi. Takoj je treba začeti reševati to enkratno dediščino, ki so jo v stoletjih vzgojili predniki. Najboljši način so semenske knjižnice. Brez lastništva nad semeni ni prehranske suverenosti. Cilj korporacij pa je monopol nad semeni.
V globaliziranem svetu svobodnega trga je tudi hrana postala last korporacij. Borzne špekulacije se sedaj selijo na prehranski trg, kjer so prisotni ogromni terminski posli s pridelki in posiljevanje z GSO. Prehranski totalitarizem korporacij se nadgrajuje z nakupi ogromnih njivskih površin.
Eno največjih tveganj predstavlja velika odvisnost globalne proizvodnje hrane od naftnih trgov. T. i. »zelena revolucija« v kmetijstvu ni nič drugega kot prehod iz »sončnega« kmetovanja na kmetovanje na naftni pogon. Torej rastoče cene nafte vse bolj vplivajo na porast cen hrane. Z dveletnim zamikom seveda, kolikor znaša zamik med setvijo kultur in iz njih izdelanih prehranskih artiklov na policah marketov. Avtor »zelene revolucije« Norman Borlaug je za svoje delo dobil Nobelovo nagrado, je pa v knjigi »Najslabše zgodovinske odločitve in ljudje, ki so jih uresničili« uvrščen med najbolj »ugledne« povzročitelje katastof. Njegova zamisel so monokulture visokorodnih hibridov, ki so zaradi genske erozije silno neodporni, sledijo milijoni ton pesticidov kot kemično orožje proti škodljivcem in milijoni ton kemičnih gnojil, ki naj bi oživili mrtvo prst. Kemična vojna proti naravi se končuje kot polomija človeštva, število škodljivcev se je podeseterilo, uničena sta rodnost prsti in zdravje človeka, število lačnih pa je prebilo število ene milijarde. Drama »zelene revolucije« se končuje s katastrofo za naravo in človeka in kot rešitev se ponuja genska tehnologija, ki temelji na propadli zamisli genskega determinizma. EU sicer ponuja blodnjo »zeleni preboj«, ki pa bolj sodi v oddelek psihiatrije.
Borlaugovo globalno prehransko verigo vodi trgovina, in dokler smo imeli ceneno energijo, obilje vode, ohranjeno rodnost prsti in pestrost tradicionalnih sort kulturnih rastlin, je sistem industrijske velikoserijske proizvodnje hrane uspeval. Hrane je bilo dovolj in bila je poceni. Sedaj cene energije naraščajo, voda primanjkuje ali pa je zastrupljena, prst je izčrpana in stara semena izumirajo. Globalna prehranska veriga je postala tako krhka, da je že majhen sunek od zunaj dovolj, da se sesuje. Vsaka razumna vlada bi se morala začeti pripravljati na najhujše scenarije zdrsa v družbeni kaos, kajti globalni prehranski sistem se zaradi nepredvidljivih in nenapovedljivih dogodkov giblje proti zlomu. Z večanjem števila možnih nevarnosti se veča verjetnost, da bo do ene tudi prišlo. Zgraditi je treba sistem, ki bo imel večjo odpornost proti nenadnim spremembam. Te so lahko finančne narave kot posledica borznih špekulacij, lahko pridejo v obliki naravnih katastrof, kot nenadni izbruh bolezni ali škodljivcev, kot motnje v oskrbi z nafto zaradi političnih razlogov ali vojaških operacij. Udar na prehransko varnost se lahko zgodi kjerkoli v prehranski verigi, lahko je kratkoročen ali dolgoročen. Nenadni dramatični dogodki lahko izbruhnejo preko noči. Ker pa je bolje preprečevati kot zdraviti, je najboljša preventiva sistem, ki temelji na lokalni samooskrbi.
Pri tem se morajo lokalne skupnosti horizontalno povezovati v državno omrežje, v katerem se povezujejo pridelovalci, predelovalci, prodajalci in kupci. To je živ kompleksen sistem, znotraj katerega se krepijo osebni odnosi, skupinske vrednote in kultura sobivanja. Kot tak postane izjemno koristen za lokalno skupnost zaradi: pletenja socialne mreže odnosov med ljudmi, obujanja tradicij in jačanja kulturne identitete lokalne skupnosti ter izjemnega prispevka k rasti lokalnega družbenega proizvoda. Splet samooskrbe prispeva 4 do 5 krat več k tej rasti, kot katerakoli druga primerljiva dejavnost! Nova delovna mesta se odpirajo skozi samozaposlovanje, skozi kooperative, združenja in društva. Dobro je uvesti prepoznavno blagovno znamko.
Odločitev za sonaravni način pridelave hrane znotraj lokalne skupnosti postaja temelj preureditve sveta po načelih sonaravnega razvoja. Mit napredka, utemeljen le s količino in nizko ceno, že ogroža temelje človekovega preživetja. Ne moremo v nedogled spreminjati površin v njive industrijskega kmetijstva, ne da bi pri tem dokončno zrušili vse ekosistemske podporne funkcije, kot so rodnost prsti, biotska pestrost in podpora vodnih režimov pokrajin. Da o človekovem zdravju niti ne govorim.
Anton Komat
