Morda zveni paradoksalno, toda tragedija modernega sveta je pravzaprav odsotnost tragedije. Njeno izpraznjeno mesto je zavzel zločin, in prav to vodi naravnost v katastrofo.
Naravno okolje in človekova ekonomska dejavnost sta tesno povezana, vendar se ta preplet kaže kot dramatičen konflikt, ki se lahko konča le s katastrofo. Stanje je shizofreno, saj imamo namesto sodelovanja obeh strok (izvorno je ekologija veda o našem domu, ekonomija pa veda o gospodarjenju v tem domu), nevarno asimetrijo, v kateri izgubljata oba, tako človek kot narava. Vzrok je izrojeni ekonomski sistem. Ekonomska logika je neizprosna, denarna naložba je danes postala snov, ki se množi sama od sebe, kot da se nespolno razmnožuje s kloniranjem. Denar še nikoli ni imel take družbene moči. Nastala je ostra polarizacija, ki je izjemno nevarna. Stanje ali/ali namreč ne dopušča tretje poti. Zaradi tega se je celotna politika sesedla v finančno politiko. Ob tem se je porušila klasična ideološka delitev na levico in desnico. Danes je desnica bolj zdravorazumsko naravnana kot levica, ki je nosilka nevarnih idej globalizacije z zaostrovanjem tiranije terapevtske države, uvajanjem popolnega nadzora z digitalizacijo in umetno inteligenco, vse pod diktatom nekih virusov in klimatske histerije.
Morda zveni paradoksalno, toda tragedija modernega sveta je pravzaprav odsotnost tragedije. Njeno izpraznjeno mesto je zavzel zločin, in prav to vodi naravnost v katastrofo. Katastrofa, ki je zgolj uničenje, nikakor ne more postati tragedija. Za to namreč potrebuje čas, v katerem se bo grožnja s katastrofo preoblikovala v spoznanje, prerokovanje domnevne usode pa v rešitev. Na Zahodu je tragedijo zamenjal zločin, ki se kaže kot zgodovina nekaznovanega nasilja nad naravo in nad človekom. Ubili smo to, kar smo bili, da bi postali to, kar nismo nikoli bili. Ubijamo človeka, duhovno bitje, da dizajniramo androida, konstrukt bolnega materialističnega uma.
Sodobni svet pretresa konflikt vrednot. Trk dveh diametralno nasprotnih pogledov na svet; ekonomije, ki prisega na neomejeno rast in ekologije, ki stavi na sonaravni razvoj. Ker ta trk poteka v znamenju moči, zmaguje ekonomija, ki ima v povezavi s politiko vse vzvode družbene moči. Zato v tem trku dveh vrednostnih sistemov ne more priti do tragičnega izkustva, ki privede do nečesa tretjega, nečesa novega, kar presega obe izhodišči, ampak smo priča katastrofe. Namesto izkustva, ki edino lahko vodi v nastanek nove paradigme, doživljamo vse bolj katastrofične razmere, ki ogrožajo obstoj civilizacije. Izhod iz tega nevarnega stanja je, da se nasprotne vrednote med sabo ne izničijo, temveč se v katarzi razrešijo. Le iz tako naravnanega konflikta vrednot se porodi nekaj novega, kar presega prejšnji svet, da se na razvalinah starega sveta rodi nov svet. Za to pa potrebujemo renesanso duha. To je pot, ki bo preko obnove lokalne skupnosti, solidarnosti, sočutja in simbioze povrnila izgubljeno človekovo dostojanstvo, zdrav razum in svetost sveta.
Zamisel opolnomočenja lokalne skupnosti preko samooskrbe s hrano odpira pot v preseganju sedanjega nevzdržnega stanja. Človekova prehrana je eden izmed najmočnejših detonatorjev, ki je privit na eksplozivno telo globalnega kriznega dogajanja. Zavedati se moramo, da vsak nerešen problem predstavlja novo pokonci postavljeno domino. Stoječih domin na globalni mizi pa je vse več. Kakšen sunek bo potreben za sprožitev kaskade katastrof? Teorija kaosa nam jasno govori, da je ob zadostnem številu domin dovolj že najmanjši sunek od zunaj, torej iz človeške enklave, ki ji pravimo tehnosfera. Tačas se lahko tolažimo z utvaro ravnovesja, ki naj bi ga v naravi ponovno vzpostavili ljudje, vendar je utvara lažna in najbolj nevarna prav pri vprašanju prehrane človeštva.
Tovrstna tiranija bruseljske oligarhije z virusi in »zelenim prebojem« je zrela za zaprti oddelek psihiatrije. Mi pa se moramo resno vprašati, kako najti izhod iz narave, ne da bi jo pri tem morali žrtvovati, in kako vstopiti v zgodovino, ne da bi pri tem postali njene žrtve. Seveda je ob tej misli »žrtvovanje narave« zgolj simbolna trditev, kajti ravno industrijsko kmetovanje je dokončno zaostrilo antropocentrično blodnjo »izhoda iz narave«. Padli smo v bizarno stanje, kjer ekosistemske storitve, ki so zastonj, nadomeščamo z industrijskimi nadomestki (kemična gnojila namesto naravnih gnojil, pesticidi namesto ekosistemske regulacije, namakanje namesto vodnega režima krajine, odpadki namesto reciklaže itd.). Skratka, namesto ekosistemske podpore smo izbrali industrijske nadomestke. Sprva se je taka odločitev kazala kot uspešna, zato smo pozabili usodno svarilo: »Tisto, kar človeka odganja od narave, ga na koncu ubije!«
Prvi korak bi bil storjen, če bi ovrednotili ekosistemske storitve, oz., da t. i. eksterni stroški povzamejo obliko stroškov na vhodu finančnih izračunov. To je temeljno vprašanje prenove ekonomske stroke. Če pogledamo za zaveso ekonomskega sistema, takoj spoznamo, kako deluje ta živi fosil, ta vsemogočni dinozaver globaliziranega sveta. Njegova temeljna filozofija, se kljub razvoju znanosti, že več kot 250 let ni premaknila niti za milimeter. Več kot 250 let temelji na dogmi, ki ne trpi ugovorov. Hkrati je bedasto pristranska, ker nekaterih stvari namenoma ne upošteva. Skrbno izračunava in spremlja vrednosti le tistih stvari, ki so pomembne za proizvajalce, trgovce in bankirje, npr. ceno surovin in nafte, nabavno vrednost embalaže, prodajne marže, višino obresti, transportne stroške, borzni indeks, itd. Zapletene ekonomske kalkulacije pa popolnoma odpovedo pri vrednotenju stvari, ki jih ne moremo kupiti ali prodati, čistost in živost vode, stanje hidro sistema pokrajine, rodnost prsti, vitalnost ekosistemov, pestrost življenja, biotsko kvaliteto hrane itd. Posledica te zgrešene in preživele dogme ekonomskega sistema povzroča usodno izkrivljanje človekovega odnosa do narave. Dejstvo, da na naravo gledamo kot na neizčrpno surovinsko bazo, neizmerno skladišče dobrin, ki so zastonj, nam povzroča vse sedanje kritične globalne probleme. Prav tako klasična ekonomska teorija nikjer v svojih izračunih ne upošteva uničenih naravnih virov in ekosistemskih storitev. Na eni strani, torej na vhodu ekonomskih kalkulacij, imamo brezplačne naravne vire in ekosistemske storitve v neskončnih zalogah, na drugi strani, na izhodu, pa imamo produkte, ki po svoji izrabi ne bremenijo stroškov. Npr. vsi odpadki enostavno izginejo brez sledu, jasno, da le v ekonomskih izračunih. Na ta način ekonomija iz neskončnega ustvarja popolne izdelke (brez izgub v snovi), ki po uporabi enostavno izpuhtijo v nič! Fiziki bi temu rekli anihilacija snovi, ki pa v primeru te ekonomske dogme ne sprošča nikakršne energije. Ekonomisti torej v svojem svetu delajo iz neskončnega nič in pri tem čarovniškem opravilu še izkazujejo lep dobiček! Vidimo, da imamo opraviti s črno magijo denarja, za katero ne veljajo temeljni fizikalni zakoni - zakoni termodinamike in entropije. Ekonomija hoče maksimirati zgolj profit, odnosi je ne zanimajo; narava pa optimalizira vse odnose v mreži življenja. To je nasprotje med čisto fiziognomijo sveta, ki jo zre radostna duša radovednega otroka in materialistično sistematiko, ki jo ureja otopeli razum senilnega starca. Dovolj je enostranskih usmeritev na denar, oblast, moč, uspeh in prestiž. Dogme psihopatov so postale človeštvu smrtno nevarne.
Anton Komat
