Ponedeljek, 27. Maj. 2024

Vse, kar se ponuja pod pridevkom »zeleno« je postalo predmet zlorab kapitala. »Zelene« tehnologije, »zelena« energija, »zeleni« preboj in »zelene« stranke so le prebarvani globalisti. Tudi »zelena revolucija« v kmetijstvu je bila le tranzicija tradicionalnega kmetovanja na sončni pogon v industrijsko kmetovanje na naftni pogon.

V končni posledici je prinesla usodno povezanost proizvodnje hrane z oskrbo z nafto. Ker je dostopnost nafte predmet hudih političnih in vojaških pritiskov, je za male države obvezno, da pridelavo hrane preusmerijo nazaj na izvorni vir energije, na sonce. Z vidika preživetja in suverenosti je vrnitev na sonce nujna. Primerjajmo kravo na »sončni pogon« s kravo na »naftni pogon«. Prva se sama premika po pašniku, ko išče hrano ter se tam tudi iztreblja in s tem pašnik gnoji. Sistem pašne krave ves čas deluje na »sončni pogon«. Če se odločimo za večjo proizvodnjo mesa, torej industrijsko proizvodnjo mesa, pa moramo kravo imobilizirati. Njeno gibanje moramo kar najbolj omejiti, da ne troši energije za gibanje. Privežemo jo na kratko verigo v hlev, skupaj s tisoči drugih, in ustvarimo »industrijsko rejo« živali. Sledila je še odstranitev vprežnih živali kot vira energije vleke in transporta. Mehanični konj (ki nima nobenega vpliva na povečanje hektarskega donosa), ki je nadomestil pravega konja, je narejen iz železove rude, hrani se z nafto in nima iztrebkov gnojilne kvalitete. Moč in gnojilo pri njem ne prihajata več iz pretoka sončne energije. Sedaj mora kmet s pomočjo mehanizacije na naftni pogon opraviti vrsto opravil: gnojenje, košnjo, sušenje, obračanje, transport in spravilo sena do kravjih gobcev. Pri krmilih moramo dodati še: oranje, pripravo tal, setev, obdelavo, raztros kemičnih gnojil in pršenje pesticidov ter spravilo pridelka. Za oboje pa ob koncu še zbiranje in odvoz iztrebkov. Sistem »kmetovanja z nafto« je pregrešno razsipen, razmerje med vnosom energije v pridelavo in količino energije v hrani je pri koruzi 12: 1, pri krompirju pa 17 : 1. Dokler je bila nafta poceni, je celo tak sistem izkazoval dobiček. Toda z dvigovanjem cen nafte in skokovitim porastom eksternih stroškov je nujen poseg države, da s subvencijami vzdržuje tako entropično požrešen nenaraven sistem. Ampak tudi pomoč države ima svoje meje. Polovica presežkov industrijske hrane je povezana z uporabo kemičnih gnojil. Kmetje so morali v 20 letih podvojiti njihovo uporabo, toda prst je že toliko uničena, da z dodajanjem kemičnih gnojil ne dosežejo niti tolikšnega povečanja donosa, da bi pokrili strošek gnojil. Prekomerna uporaba kemičnih gnojil je povzročila velike okoljske probleme in privedla do ukrepov držav. Toda ukrepanje politikov se pogosto izrodi v bedasto mešetarjenje, s katerim povzročijo več škode kot koristi. Nove »tehnologije« še poslabšujejo stanje: senike so zamenjali silosi in kozolce plastične vreče za siliranje, v katerih se silira vse bolj zgodnja košnja. Kosijo, še preden zacvetijo travniške rastline, zato ne morejo naroditi semen. Skupaj s polivanjem gnojevke, je posledica ena sama, izumiranje cvetnic na travnikih in prevlada trav. Sledi manj paše za čebele, metuljev je le še za vzorec, in žuželke izumirajo, posledično stradajo pajki in ptice, načeti so temelji ekosistema. Nič bolje ni v vodnem okolju, izsušujejo močvirja, izumirajo zastrupljene dvoživke, in reke polne sluzavih alg postajajo podobne greznicam, v njih poteka evtrofikacija in anoksično okolje. Ker se na isti površini sedaj goji več živali, kot to lahko prehrani naravno okolje, se živalska hrana uvaža in vse več je gnojevke, ki se poliva po travnikih in izpira v podtalnico in reke. Še nekaj hinavsko prikritega, v uvoženi živalski krmi so dovoljeni GSO, čeprav so v EU za »prehrano ljudi GSO prepovedani.« Kakšno sprenevedanje, tisoči ton gensko spremenjene soje in oljne repice prihaja v hleve kot krma v deželah, kjer je gojenje GSO prepovedano. Prodane duše gledajo stran in nočejo slišati, da z iztrebki živali semena GSO pridejo v naravo in potem ... 
 Naši predniki so tisočletja živeli na prostorih Slovenije in vzgajali številne kulturne rastline, ki so jih hranile, oblačile in zdravile ter jim dajale material za izgradnjo bivališč, opreme in orodij. Skupen razvoj rastlin in človeka v nekem prostoru čez čas imenujemo koevolucija.
V koevoluciji so se razvile mnoge sorte kulturnih rastlin, ki so bile izjemno prilagojene na pedološke in klimatske razmere rastišč, hkrati pa so ohranile odpornost na bolezni in škodljivce. Kultivacija starih sort čez stoletja je razvila posebna izjemno pomembna znanja, kako preživeti v spremenjenih okoliščinah. To so izkušnje naroda, ki so se akumulirale skozi stoletja in so se prenašala večinoma z ustnim izročilom. Zato je izjemno pomembno ta znanja ohranjati in jih iztrgati zgodovinski pozabi. Ohranjanje starih znanj pa ne pomeni, da se na področju pridelave vračamo na nivo izpred stoletij. Ta historična znanja moramo nadgraditi z najnovejšimi spoznanji etične znanosti, ki seveda ne temeljijo na monokulturah, vreči kemičnih gnojil in škropilnici, polni hudih strupov. Nova kmetijska stroka je ovrgla zastareli ter okoljsko in zdravstveno kompromitirani koncept industrijskega kmetovanja. Obstoji zelo  pomembno področje najnovejših raziskav, ki se vrti okrog ekosistemske podpore pridelavi hrane. Če poznamo delovanje ekosistema, potem nam ni treba voditi kemične vojne proti naravi, ki povzroča opustošenje življenja in polom človekovega zdravja. Katastrofalne so posledice kemične vojne proti življenju, saj le 0,1 % politih strupov doseže ciljnega »škodljivca«. Ostalih 99,9 % pa pobije bitja, ki so ob nepravem času na nepravem mestu. V rodovitni prsti delujejo v večnem kroženju tri oporne točke: producenti (bitja, ki s fotosintezo ustvarjajo živo snov), konzumenti (rastlinojedi in plenilci) ter dekompozitorji (glive in bakterije kot razkrojevalci odmrle snovi). Sedaj pa uporabimo pesticide in poglejmo katastrofalne posledice: herbicidi pobijejo producente, insekticidi konzumente, fungicidi pa dekompozitorje. Če dodamo še močan antibiotik glifosat (najbolj uporabljan herbicid), pobijemo še vse bakterije. Posledica kemičnega opustošenja življenja je mrtva prst! Obenem pa je zaradi uničenja habitatov (odstranjevanje obmejkov, mejic, pustot, grmišč, otokov drevja itd.), in posledičnega sesutja prehranjevalnih spletov silovito naraslo število opisanih »škodljivcev«, od nekaj več kot 100 njih do preko 1.200 znanih vrst. Dejstvo, da le 0,1 % strupa doseže škodljivca, je enako, kot bi imeli eno tisočinko učinkovitosti, bolj nazorno, kdo bi investiral v sklad, ki prinaša 0,1 % dobička od vloženega denarja? Ali bolj slikovito, predstavljajte si paleolitskega lovca, ki izstreli z lokom tisoč puščic, od katerih le ena zadene plen. S tako učinkovitostjo lovcev človeštvo ne bi preživelo, nasprotno temu pa industrija pesticidov naravnost cveti. Nič čudnega, poleg popolne «strokovne« opore in zveste politične podpore, sta si industrija strupov in zdravil nenavadno blizu, kajti dobesedno sta iz iste hiše. Obe namreč vodijo iste korporacije, ki ti najprej prodajo strupe in te zastrupijo, potem pa ti bolnemu prodajo zdravila, ves izkupiček pa konča v isti blagajni. Kakšen super kšeft! 
 Sile narave je potrebno obrniti sebi v korist, ne pa z njimi tekmovati, ker je tekma z njimi vnaprej izgubljena. Za to pa potrebujemo veliko znanja, ne pa najhujše strupe, ki na koncu končajo v naših krožnikih in kozarcih.

 Anton Komat