Aristokratska drža se ustvari v človeku, ki je dovolj pogumen za tisto »noro«, »nespremenljivo«, zavrženo in zasmehovano, od česar večina beži.
Duhovni aristokrat je dovolj pogumen, da se drzne podati proč od kupljenih razvad vsakdanjosti, daleč od prahu in betona templjev potrošništva, proč od hrupa kramarskih sejmov in vreščečih resničnostnih šovov, daleč proč od igrane resnosti lažnivih politikov, njihovih ideologov in plačanih manipulatorjev. Duhovni aristokrat je svojevoljen. Kdor je svojevoljen, je pokoren enemu samemu svetemu zakonu, ki je v njem samem, svoji volji. V vsakem človeku je nekaj divjega, kar raste mimo zakonov vladarjev in omike povprečnežev. Za oblast je nepreračunljiv in neoprijemljiv, zato ne more videti skozenj in ga obvladati. Za povprečneže je neprilagojen, čudaški, kot so bili nekoč vaški posebneži. Vendar so ravno to lastnosti posameznikov, ki so prestavljali mejnike zgodovine, znanosti in umetnosti. Njihov prispevek človeštvu kasneje postavljajo kot vzor mladim generacijam, o njihovih dejanjih učijo v šolah. Ob tem pa učitelji zamolčijo, da so bili že kot učenci svojevoljni, torej »problematični« in uporni duhovi.
Duhovni aristokrat je izviren človek, kakor ga je ustvarila narava, je pogumen in zvest, plemenit in sočuten in ker mu je dana beseda sveta. Za to ni potreben fizični odmik iz družbe, ampak metafizičen. Duhovni aspekt bivanja je najvišji aspekt človekovega obstoja in prav to je edina alternativa totalitarizmom sodobnega sveta. Vse to sijajno opisuje Ernst Junger (1895-1998) v svoji knjigi »Der Waldgang«(1951) – prevod »The Forest Passage« (2013), kjer lik nekdanjega izobčenca preimenuje v sodobnega gozdohodca. Podoben lik najdemo z imenom Dag Bjorndal v romanih, ki jih je napisal Trygve Gulbranssen (1894-1962), »In večno pojo gozdovi« in »Dediščina gozda« (oba leta 1933). Junak Dag pravi: »Če bomo čepeli doma za pečjo, se ne bomo rešili njihovih prekletih laži. Upiral sem bom kralju, oblasti in vsem, šel bom v gozd in hodil po poteh, po katerih bi si mi nihče ne upal slediti.« Gozd je pradomovina človeka in prostor, kjer živijo odločni možje. Mož mora držati besedo, sicer beseda drži moža. Mož-beseda ve, da je njegova dolžnost biti zagovornik resnice in varuh zatiranih ter nemočnih. Moška dolžnost je tudi, postati od oblasti, čim bolj neodvisen človek, neodvisen tudi od mnenja ljudi. S tem zasije v svoji duhovni aristokratski drži.«
Vsak totalitarizem pa ima svoje šibke točke, svoj locus minoris resistentie. Predstavljaj si velik sod, poln vode in človeka, ki vanj s svedrom vrta luknje. Sod je prispodoba korporacij, nivo vode v njem pa predstavlja njihovo moč. Vrtalec lukenj je Jungerjev gozdohodec. Več kot je lukenj, več vode izteče, in več kot je vrtalcev, manjša je moč korporacij. Te sicer poskušajo zamašiti odprtine, skozi katere odteka njihova moč, vendar je mašenje lukenj zamudno opravilo. Vrtalci so v veliki prednosti, in če jih je mnogo, iz soda voda hitro izteče. To je v prispodobi taktika gozdohodcev. Njihov upor ni delo anarhista, ki sovraži elite in svet tehnologije. Upornik tudi ne predstavlja brezzakonja, pač pa sledi večnim zakonom človeka, načelom njegove naravne etike. Vrednote naravne etike človeka so: svetost življenja, dostojanstvo človeka, dolžnost do drugih, odgovornost do drugačnih in posvečenost umrlih. V času nevarnosti se gozdohodcu zgodi ura razsvetljenja, ura resnice, obudi se mu notranja mitologija kot zaklad, ki se prikaže iz globin nezavednega. Mož odkrije, da je lagal svojemu srcu. Prepoznal je praznino bivanja, razraščanje puščave duha, o kateri piše Nietzsche: »Gorje tistemu, ki nosi puščavo v sebi! Puščava požira vse.« Naloga gozdohodca je puščavo duha namočiti z vodo življenja.
Izkušnja gozda prinaša odpravo Ega in maske, ki jo nosimo. Človek prepozna sebe in sočloveka. V sočutju in dajanju pomoči se uresničujejo temeljni kozmični etični red, naravna etika človeka. Vzcveti bratstvo med ljudmi in naravo, ki je utemeljeno na plemenitosti. Izvor plemenitosti pa je zahteva po zaščiti – zaščiti nemočnih pred grožnjami zveri in pošasti. To je aristokratska drža in gozdohodec je aristokrat duha.
Odpor je nujen že sedaj v »mehki« totalitarni državi, kjer že čutimo, da je legalna svoboda zgolj uzakonjen strah. Odpor v vseh oblikah in kjerkoli, na vasi ali sredi mesta. Pristaš gozdne poti se skrije za svojim poklicem, ki ga opravlja. Gozdohodec je kot kameleon, prilagodi se vsakim razmeram, hkrati pa ga nič ne pritegne. Zanj je nujen odmik od množične psihoze, razglašenih potreb, potrošništva, ideologij, kolektivizma in kontrolnih mehanizmov. Izstopiti mora iz manipulacije, materializacije in instrumentalizacija življenja, ki je zreducirano zgolj na uporabnost. Motivi so mu modrosti, kot so jih izrekli: Novalis: »Realnost je prav tako magična, kot je magičnost realna.«, Ernst Junger: »Ko bo posameznik našel varnost v svojem srcu, se bo svet spremenil.« in Goethe: »Človek se rodi, da bi živel svojo lastno usodo. Smisel življenja je življenje samo.« To so misli, ki odsevajo tostransko metafiziko, ki ni več zagledana v onstranstvo in kot taka ne uteleša nič absolutnega, trdnega in nesprejemljivega. Sem življenje, ki želi živeti, v sredini življenja, ki želi živeti. Vsako razlaganje življenja se začne v naravi; tukaj se posvečajo temelji svetovnim nazorom.
Ko se bodo ljudje skupinsko zavedali svoje moči, se bo zgodovina premaknila iz mrliške vežice v skok v življenje, v transpersonalno mistično zavest, o kateri piše benediktinec Willilis Jager (rojen 1925). Filozof Jean Gebser (1905-1973) navaja stopnje evolucije človeške zavesti od arhaične, magične, mitične, mentalne do mistične (transpersonalne po Jagerju). Kdor želi biti človek, mora ponoviti preteklost človeštva. Sicer postane marionetna lutka brez izvora in korenin. V Pridigarju (1.9.) beremo: »Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.« Vračajo se arhaične, magične in mitične sile, ki zakrinkane vstopajo v razpoke ruševin sedanjega sveta. Ob vsakem obratu zaznamo nekaj, kar potrka iz globin. Tokrat je trkanje močno in prihaja iz Zemlje. Pravi partner Zemlje je duh, ne pa razum. Pravi partner Zemlje ni razum s svojimi titanskimi materialističnimi načrti, temveč duh kot kozmična moč. Izpraševanje Zemlje se mora poduhoviti, neznosno mehaniziranim modelom o življenju rastlin, živali in človeka, je treba vdahniti dušo. Cilj je poduhovljenje Zemlje, zato prvo načelo naravne etike človeka govori o svetosti sveta o posvečenosti bivanja. Karkoli človek naredi, Gaja vedno odgovori. Pripravljena je vselej na vse. Sedaj se Gaja ne zadovoljuje zgolj z odgovori, začela je delovati, se premikati, spreminjati, kar pogosto postaja srhljivo za človeka, ki se bedak preserava s titulo »Krona stvarstva«. Bog, pomagaj tej »kroni«, pravilno bi rekli, da smo radostni otroci Zemlje. Prihodnjič bom poskušal posvetiti naše bivanje v kozmičnem jajcu življenja z imenom Zemlja.
Anton Komat
