Zavračanje tehtnega premisleka o ciljih človeške civilizacije nas vodi naravnost k tragediji kapitana Ahaba, čigar sredstva so bila vseskozi racionalna, njegov namen pa blazen.
Namen ekonomije neomejene rasti je blazen v tem, da skuša zadovoljiti neskončne potrebe s pomočjo omejene količine naravnih virov. Nesmiselnost ekonomije rasti je enaka nesmiselnosti Ahabove obsedenosti v zasledovanju Mobyja Dicka, orjaškega belega kita, z edinim ciljem, da ga ubije. In tudi vsa racionalna sredstva, ki so uporabljena v tej nori igri, ne opravičijo norosti cilja te tvegane igre. Orjaški beli kit, Moby Dick, je ena izmed najslikovitejših literarnih upodobitev naravnih sil, kar jih je kdaj spisal človek. Konec zgodbe prinaša jasno sporočilo, Moby Dick ubije norega kapitana Ahaba, narava je vedno močnejša kot človek. Če pristanemo na Ahabovo noro zamisel, lahko usoda kapitana Ahaba doleti vse nas. Če želimo preživeti, se moramo spremeniti. To je edini način, da bomo dosegli Vita contemplativa, 21. stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo!
Oswald Spengler v knjigi Zaton Zahoda piše: »Narava je močnejša in človek ostaja odvisen od nje, saj je njena stvaritev. Ta »mali stvarnik« je postal suženj lastnih stvaritev. Gospodar sveta postane suženj strojev in naprav. Zver, ki druge živali spreminja v domače živali, je ujela samo sebe. Če človek tega ne bo doumel, bo brezupen boj proti naravi bojeval vse do svojega grenkega konca.« Njegove besede udarjajo kot kladivo. Tagore nam ponuja rešitev: »Še enkrat, prosim, da mi, sanjači iz Vzhoda in Zahoda, ohranimo čvrsto vero v Življenje, ki ustvarja, in ne v Stroj, ki konstruira – v moč, ki skriva svojo silo in cveti v lepoti, in ne v moč, ki razgalja svoje orožje in se hahlja ob svoji zmožnosti vzbujati gnus in sovraštvo. Vedimo, da je Stroj dober, kadar pomaga, ne pa, kadar izkorišča Življenja; da je Znanost velika, kadar uničuje zlo, ne pa, kadar sklepa z njim nesveto zvezo.«
To je klic k odgovornosti za človeka vredno bivanje, za zaščito življenja in narave. Povezanost z naravo ima metafizične dimenzije. Mistika in povezanost z naravo sta dve plati iste medalje. Carl G. Jung to potrjuje z besedami: »Tisti, ki ima mistično izkustvo, poseduje velik zaklad, ki je postal njegov vir življenja, smisla in lepote in ki je dal svetu in človeštvu nov sijaj.« Sledi mu Albert Einstein: »Najlepše in najgloblje čustvo, ki ga lahko doživimo, je občutek mističnega. To je moč vsake prave znanosti.« Modreci nas učijo, da le smrt Ega odpira prehod v novo obliko biti. V nasprotnem primeru smo zapisani negotovosti, tesnobi, strahu in katastrofi.
Vendar le ljudje ustvarjamo prihodnost in le mi jo lahko izgubimo, vladarji pridejo in izginejo, mi pa ostajamo in z nami naši otroci in njihovi vnuki. Mi ustvarjamo in živimo zgodovino, ne pa mogočniki, ki se ob nevarnosti poskrijejo in prepustijo ljudem, da se znajdejo kakor vedo in znajo. Že zdaj je ogromno »odvečnih« ljudi, ki niso primerni za delovno silo, kakršno potrebuje kapital. Z avtomatizacijo, robotizacijo in umetno inteligenco bo postala neuporabna večina ljudi. Pred to eksplozivno in nevarno množico se bo finančna golazen, skupaj z izbrano služinčadjo in potrebnimi vzdrževalci, umaknila v svoje trdnjave. Najprej so v davčne oaze poslali na varno svoj nakradeni denar, ki mu bodo kmalu sledili. »Nepotrebne množice« pa bodo obtičale sredi ruševin uničenega sveta. Ali želite tako prihodnost? Najbrž ne, torej si ustvarite prihodnost! Začnite jo ustvarjati sedaj in to takoj!
V knjigi Človek in tehnika iz leta 1931 beremo preroške besede Oswalda Spenglerja: »Cilj človeštva je bil posameznika čim bolj razbremeniti dela in ga prenesti na stroj. Osvoboditev iz bede mezdnega suženjstva, enakost v razvedrilu in udobju ter uživanje umetnosti. Na mestu prave religije iz zgodnejših časov je sedaj ostalo plehko navduševanje nad dosežki človeštva. O duši niti ene besede.« Danes, ko živimo v zadnjih zdihljajih tega bedastega optimizma, spoznavamo grenko resnico, da zgodovina niti najmanj ne upošteva naših pričakovanj. Namesto obljub, kako naj bi bilo, slišimo z nasiljem najmodernejše tehnike podprto ukazovanje: »Tako je in tako bo!«
Spenglerjeve besede so ostale neuslišane, prav tako svarilo Carla Sagana, ki ga je zapisal v knjigi Svet demonov: »Ustvarili smo civilizacijo, v kateri je večina najpomembnejših prvin povsem odvisna od znanosti in tehnologije. Poskrbeli pa smo tudi, da znanosti in tehnologije skoraj nihče več ne razume. To je recept za katastrofo. Nekaj časa bomo morda še lahko tako živeli, a prej ali slej nam bo to vnetljivo mešanico nevednosti in moči razneslo v rokah.«
Del človečnosti ve, da smo se zadnja stoletja predajali zaslepljenosti z največjimi vraževerji v zgodovini, z racionalizmom, materializmom in sedaj z digitalizacijo, drugi del pa se vanjo vedno bolj zapleta. Ljudje odprtega duha smo pogosto poimenovani heretiki, sanjači ali norci, vendar smo dolžni drugim povedati, da znotraj nas obstoji še drug človek. Louis Pauwels in Jacques Bergier sta v uvodu knjige Večni človek zapisala: »Številna nepomembna božanstva, ki imajo oblast le zaradi naše malomarnosti, da bi se jim odrekli, odvračajo naš pogled od čudovitega obraza resničnosti. Ta zaveza nas tudi odvrača od spoznanja, da je še drug svet v tem, v katerem živimo, in da je še drug človek v tistem, kar smo.« Temeljna sprememba sveta ne bo nikdar prišla z novimi tehnologijami, temveč samo s spreobrnjenjem posameznika. Morda vam bodo pri tem v podporo citati velikih mož, ki sem jih nekaj navedel. Zato želim, da doživite mistično izkustvo (Participation Mystique), ki vas bo osvobodilo. V središču mistične izkušnje je zavest enosti, doživite pa jo lahko kjerkoli ob reki ali v kopalnici, na vrtu ali v gozdu, med spolnim odnosom ali zrenju sončnega zahoda, pri luščenju fižola ali pri sekanju drv, v cerkvi ali pri vzponu na goro, nam govori filozof Willigis Jager.
Živimo v prelomnih časih, ko staro umira, novo pa šele nastaja. To je čas bifurkacije, cone razcepa, iz katere vodita le dve poti, ena v uničenje človeške vrste, druga v prenovo na temelju simbioze.
Uspelo nam bo, če se bomo ponovno naučili sodelovati. Moč in suverenost lokalne skupnosti je dediščina in sporočilo prednikov, da je treba na lokalni ravni sodelovati na vseh pomembnih področjih preživetja: gradnji bivališč, energetski oskrbi, hrani in vodi, obleki in obutvi, skrbi za zdravje, vzgoji in izobraževanju, kulturni identiteti in neposredni demokraciji. Ne potrebujem več političnih strank, ki so se izrodile v tolpe grabežljivcev, lažnivcev, izdajalcev in prevarantov. Potrebujemo volitve, na katerih bodo nastopale vsem znane, verodostojne in javnega zaupanja vredne osebe, ki držijo besedo in delujejo v javno dobro. Vendar so bolj kot volitve pomembne možnosti odpoklica vseh posameznikov, ki bi se izneverili interesom skupnosti. Le tako bo lokalna skupnost zaživela svoje opolnomočenje in lažje preživela preizkušnje, ki so pred nami. Zato, premakni se, da te ne premikajo drugi! Ne čakaj, bodi duhovni aristokrat!
Ave dobri ljudje
Anton Komat
