Sodobno civilizacijo še vedno žene Baconov izrek, da človek uresniči vse stvari, ki so mogoče. Vprašanje nadaljnjega uresničevanja te Baconove ambicije pomeni prvovrstno etično in moralno vprašanje današnjega sveta. Človek je namreč obupen amater, ki ga le smrtna nevarnost lahko preobrazi v profesionalca. Kaj je torej tisto, kar žene človeštvo na rob prepada, in kaj ga povrne na pot v varno prihodnost?
Čeprav že vemo, da dolgoročne blaginje človeštva ni mogoče zagotoviti s politiko, ki deluje le v interesu človeka na račun ekosistema planeta, hitro ugotovimo, da je to le parola, ne pa prevladujoče načelo bivanja. Ker se tega zavedamo, med ljudmi vse bolj narašča nezaupanja do osnovnih vrednot, na katerih temelji civilizacija. Prvi znak sprememb v kolektivni zavesti človeštva je prineslo slovo od evforičnega razvojnega optimizma in vse večji upad navdušenja nad napredkom, ki je vel od časov prosvetljenstva dalje. Ljudje vse bolj spoznavajo, da lahko znanost in tehnologija v povezavi s kapitalom povzročita opustošenje narave in uničenje človeštva. Zaradi tega se med ljudmi širi moreče apokaliptično razpoloženje. Ali smo postali sužnji mita napredka?
Kaj pa je napredek? Pozitivistična znanost je obljubljala, da bo pojasnila vse skrivnosti narave in odprla človeku pot do vsemogočne tehnologije. Ker je napredek odrešil človeštvo predvsem fizičnih naporov, se je človeku začel prikazovati le s svoje pozitivne strani. To slepilo je človeku vzbudilo pričakovanja o neskončno srečnem stanju v prihodnosti. Napredek je v potrošniški družbi postal sinonim za imetje materialnih dobrin, in to je tako prevzelo človeka, da je začel izgubljati željo po poglabljanju duhovnih razsežnosti svojega bivanja. Ker so bile človekove primarne življenjske potrebe zagotovljene, se je sprožila propagandna mašinerija in postala generator nastajanja novih in novih umišljenih potreb. Iz sredstva, ki naj bi človeku pomagalo polniti vsebino življenja, je postal vsebina napredek sam. Sredstvo za doseganje cilja smo sprevrgli v cilj. Tako je napredek postal mit sodobnega človeka in s tem njegova usodna samoprevara.
Toda ali se resnično počutimo srečnejše in bolj razvite? Danes je znana resnica, da med občutkom sreče in napredkom obstaja negativna povezava. Hitrejši napredek ne osrečuje človeka, saj visoka pričakovanja, ki niso izpolnjena, vodijo k stanju „nesrečnega". Nikoli zadovoljen narcisoiden kult stvari, ki temelji na pohlepu in sebičnosti, človeku ne more prinesti sreče. Sreče in ljubezni materialno imetje ne more nadomestiti. Vemo, da prihodnjim generacijam grozi bistveno manjši standard, ogrožena osebna varnost, slabše bivalne razmere, omejena svoboda ter izničene človekove pravice. Pot v novi fevdalizem je tlakovana s prevarami in lažmi. Napredek se v postindustrijski družbi enači s silovitim razvojem informatike, skratka z digitalizacijo. Poglejmo si problem na malce drugačen način.
Za sodobni svet je značilna obilica razdrobljenih informacij o naravi. Dandanes nove informacije nastajajo hitreje, kot jih je mogoče urediti v pregleden sistem znanja. Poplava informacij pa nikakor ne more nadomestiti znanja, še manj pa modrosti. Do temeljev je porušen naravni red stvari: informacija - znanje - modrost. Predlagajo poseben informacijski sistem, ki naj bi nam tudi obstoječe znanje uredil v pregleden sistem. Dvomim, da nam bo to koristilo, kajti računalniki z umetno inteligenco ne zmorejo nadomestiti izgubljene človekove modrosti. Modrost je namreč najvišja kategorija človeškega duha, ne pa rezultat delovanja elektronskih vezij! Modrosti ne moremo meriti s hitrostjo obdelave podatkov, številom nadzornih kamer in digitalno identiteto.
Danes je očitno, da eksplozija informacij povzroča predvsem eksplozijo nevednosti, da ne rečem norosti. Zadeva je paradoksalna. Ob vseh gorah znanja in poplavi podatkov nismo sposobni rešiti niti enega od velikih problemov na planetu. Še vedno velja, da kolektivno zavest človeštva lahko premakne le šok kot posledica katastrofe, ki bi (smo) jo sami zakuhali. Tudi sejanje strahov z virusi in globalnim segrevanjem je zgolj šok terapija ljudstva s strani manipulatorjev ne pa pot k rešitvi. Na splošno velja neko lažno upanje in sprenevedanje ignorantske večine, da se usodni scenariji le ne bodo uresničili. Ta slepa vera v predvidljivost naravnih dogodkov in vsemogočnost tehnologije pa je izjemno nevarna, ker je hudo naivna. Zaradi nepoznavanja in neupoštevanja temeljnih procesov planetarnega ekosistema se lahko človekove orgije na Zemlji zanj usodno končajo, tudi z izumrtjem vrste. Kam se je torej izgubila modrost?
Modrost je vsekakor najdragocenejša kategorija človeškega duha, saj je njena količina zelo omejena. Zavedati se moramo, da informacija še ne pomeni znanja in da znanje še ne pomeni modrosti. Že stari rokodelski rek pravi: „Sedemkrat odmeri, preden odžagaš!” Antika nas uči: Quod dubitas ne feceris! (Če dvomiš, ne stori). Paradoks je v tem, da smo programirani za kameno dobo, namesto kopja v rokah, pa držimo prst na sprožilcu rakete z atomsko bombo.
Tako se praviloma dogaja, da se smeši konservativizem odpora proti tveganim novim tehnologijam, toda prav zmerna konservativnost je danes bolj potrebna kot kdaj koli prej. Trezen konservativizem je zavestna zavora, ki opozarja pred negativnimi posledicami brezglavega napredka ter pred prenagljenimi in nepretehtanimi odločitvami, katerih posledic ne znamo predvideti. Druga za drugo se vrste prevare in laži, o »nujnosti« digitalizacije in »odrešujoči« uporabi umetne inteligence! Te zapovedi globalističnih norcev pa niso nikakršen napredek, ampak le tehnike zasužnjevanja ljudi.
Izvajajo jih »poklicni izboljševalci sveta«, kar je garancija za katastrofo. Moramo vključiti modrost, da preprečimo norost! Ugasni TV in prižgi razum!
Modrost daje vedno prednost praktičnemu umu pred teoretičnim. Moder človek je predvsem izvedenec v praktičnih, življenjskih in moralnih vprašanjih. Sposobnost modrega odločanja je značilna za življenjsko izkušene ljudi, praviloma starejše, zato ima pridih konservativizma. V sedanjosti se nespametne odločitve kar vrstijo, saj je modrost usodno zapostavljena kategorija človekovega duha.
In prav to povzroča doslej največjo nevarnost za preživetje civilizacije. Cesar ni samo gol, je tudi nor. Zato pravim, da norci vladajo, pametni pa norijo.
Skrajni čas je torej, da mi uresničimo zamisel oligarhije: »Nič ne boste imeli in boste srečni!« Očitno to govore iz lastne boleče izkušnje. Lahko jim pomagamo tako, da jim poberemo nakradeno bogastvo, ki jih dela nesrečne, in jim po njihovem receptu omogočimo srečno življenje. To je zanje hitra rešitev, za nas pa odrešitev.
Anton Komat