Ko poslušam dretje »Rešimo planet!« si le utrjujem prepričanje, da bo narava preživela, da bo evolucija tekla naprej, vprašanje je le, ali bo preživel človek? Obstoj človeške vrste je odvisen od temeljnega odnosa človeka do življenja. Predstave o naravi nam pravzaprav kažejo odnos do nas samih. Quo vadis Homo?
Sodobna fizika je znanost, ki postavlja najbolj temeljna vprašanja. Presenetljivo je, da mnogo fizikov uporablja jezik teologije, da bi svoje ideje predstavili javnosti. Nekateri pišejo, da temeljni zakoni fizike dokazujejo, da je na delu božanski razum. To seveda povzroča salve zgražanja med pravovernimi znanstveniki. Vprašanjem, kot so: iz česa je svet in kako deluje, se ob bok vse bolj postavlja vprašanje: zakaj sploh kaj obstaja? Fiziki se tako kot mistiki, ukvarjajo vse bolj s pogledom, kjer prevladuje občudovanje naravnega reda stvari.
Po drugi strani pa tehnološke aplikacije znanstvenih dognanj dokazujejo, da znanosti ni nič svetega. Staro reklo: »Le norci hitijo tja, kjer si angeli ne drznejo stopiti«, vsekakor velja za znanost. Danes so najbolj spektakularne tehnološke manipulacije s tistim, kar je najbolj osebno - s samim človeškim telesom, saj živi človeški organi in zarodki krožijo kot kapital na trgih. Prav tako je tudi čudež življenja degradiran na tehnološko manipulacijo genskega inženirstva. V pošasti in nakaze degradirana živa bitja so postala celo predmet patentne pravice in trženja. Ne pozabimo, da je bilo vsiljeno cepljenje z mRNA genetska modifikacija človeka, in hkrati »prostovoljna« evtanazija milijonov, kar bomo kmalu spoznali. Ideolog WEFa, psihopat Harari, izjavlja, da je človek žival brez duše in da ga je treba »shekati«, torej gensko reprogramirati. Krasno definirana usoda človeka! Tehnološke manipulacije z življenjem niso vredne človekovega duha in njihova aplikacija nam veliko pove o naši izprijeni kulturi. Zločinska tehnokracija, ki manipulira z življenjem, arogantno obravnava vse drugače misleče kot „emocionalne paranoike", ki nepooblaščeno vtikajo svoj nos med posvečence. Ti odzivi so odsev bedne etike, po kateri so živa bitja le „stroji” za „proizvodnjo” mesa, mleka, jajc in moke. Zamislimo si le, kako različno gledata npr. na konja slikar ali genski inženir: človek-umetnik in človek-tehnolog smrti!
Ko poslušam dretje »Rešimo planet!« si le utrjujem prepričanje, da bo narava preživela, da bo evolucija tekla naprej, vprašanje je le, ali bo preživel človek? Obstoj človeške vrste je odvisen od temeljnega odnosa človeka do življenja. Predstave o naravi nam pravzaprav kažejo odnos do nas samih. Quo vadis Homo?
Naša preteklost, začinjena s historičnim antropocentričnim krščanstvom (ki se odreka tega sveta) je pripomogla, da se danes odgovori na poprej postavljeno vprašanje kažejo kot konflikt med naravo in človekom. Zavedati se moramo, da je „okolje” le človekova zamisel, konstrukt človeške enklave v naravi. Meje te enklave je postavil človek sam in jo poimenoval „okolje". Teze že močno zlajnanega pojma „trajnostni razvoj” so le amaterska gasilska akcija, ki naj bi zagotovila nadaljnje ždenje človeka v lastni enklavi. Slednja je hudo prizadeta in kot taka nima nobene povezave z nosilno zmožnostjo narave. Kajti narava je vedno bila in bo tudi ostala (s človekom ali brez njega) v dinamičnem ravnovesju. Življenje je najbolj inovativno na fraktalnem robu.
Narava ni le zbirka mrtvih stvari. Stvari niso le objekti in gradivo, s katerimi ljudje delajo, kar si požele, ampak so entitete. Vemo, da empirična metoda pozitivizma predpostavlja objektivizacijo, in spoznali smo, da je objektivnosti znanosti konec! Ali lahko torej naravo prepoznavamo drugače kot po empirični poti, torej kot subjekt? Alternativa empiricizmu vodi k hermenevtiki! Poglejmo si, kaj je torej hermenevtika narave?
V izvornem pomenu besede vsebuje pojem hermenevtika metode razlaganja tekstov. Na naravo lahko gledamo kot na tekst, pri katerem se bralci menjavajo; vedno znova berejo tekst, zato je vse odvisno od interpretacije teksta vsakega posameznika. Hermenevtika narave je človekova izkušnja narave, ki je subjekt opazovanja! Ne objekt, ampak subjekt!
Pozitivizem z empirično metodo je pisal knjigo narave, človek nove dobe jo mora brati! Hermenevtika narave pomeni pot k razumevanju narave, ki ni le sad razuma, ampak tudi vizija naših zaznav in čutnosti. Kartezijanski dualizem je tu nadomeščen s panteizmom skozi meditativno prakso. Čutna zaznava sveta dobi s tem osrednji pomen!
Predstavljajmo si, da prelepo pokrajino pod sabo opazujeta umetnik in tehnolog, npr. pesnik in agronom! Pesnik bo pel elegije belim prodiščem smaragdne reke, spokojnemu veličastju gozda in prelestnemu petju ptic med bujnimi krošnjami dreves. Opeval bo vetrič, ki mu boža pregreto čelo, in v zanosu ljubezni poprosil oblak, da prenese sporočilo njegovi ljubljeni. Pobožal bo rožni grm ob svoji poti, pozdravil lepotca metulja in se zahvalil reki za požirek osvežujoče vode. Kako bo o pokrajini razmišljal agronom? V intelektualnem dojemanju narave si bo zamislil trden jez, s katerim bo ukrotil živo reko v mrtvo akumulacijsko jezero, da bo iz njega namakal svoja monokulturna polja. Še prej pa bo, z logiko buldožerja, načrtoval posek vseh dreves in trebljenje nadležnega grmovja. Ko bo iztrebil vse naravne „tekmece” svoje zamisli, bo tako nastalo kulturno stepo izdatno zasul s kemičnimi gnojili in poškropil s smrtonosnimi pesticidi, ki bodo pobili še preostali utrip življenja. In sedmi dan stvarjenja svojega sterilnega sveta bo „krona stvarstva” srečna počivala... V tej prigodi sem vam poenostavljeno predstavil razliko med človekovim čutnim dojemanjem narave in njegovim razumskim zlorabljanjem narave.
Kadar koli znanost poskuša posredovati „od zunaj", iz človekove enklave „okolje", se pojavijo usodne posledice za človeka. Sprijazniti se moramo, da nismo sposobni urejati ničesar, celo sami sebe ne! Kakšno ponižanje za krono stvarstva, ki se mora pogledati v ogledalo narave in se prebuditi „iz sanj razuma”, kot je zapisal Karl G. Jung.
Znanstveno delo je avtopoeza, kot so pisanje pesmi, komponiranje glasbe ali slikanje slik. Ko znanstveniki raziskujejo, ne stoje na trdnih tleh. Začenjajo vedno z lastnimi idejami, lastnimi metaforami, sami izbirajo standarde, ki bodo potrjevali njihove hipoteze in sami izbirajo, kaj je ustrezno. Neverjetno, koliko stoletij je preživela trhla konstrukcija pozitivizma z induktivno metodo in v kakšno usodno samoprevaro je zapeljala človeštvo! Pozitivistična znanost je zgodovinsko gledano mrtva, s tem pa čutno dojemanje sveta, naše zrenje in izkušnje stvarstva, vse bolj pridobivajo središčni pomen človekovega pojmovanja sveta! »Tu sem, da bi se čudil!« je zapisal poet Goethe. Čas je, da se po nasvetu Junga prebudimo iz sanj razuma!
Anton Komat
