Pravkar izvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je v govoru, v katerem je objavil zmago, dejal, »da se bodo v Ameriki vrnili zlati časi.« Ali je to mogoče?
Je, če bi najbolj zadolžena država na svetu z več kot 35 tisoč milijardami dolgov bistveno zmanjšala socialne razlike in se odrekla neskončnim vojnam in globalni hegemoniji. To je za zdaj le utopija. Trump je v nastopnem govoru tudi obljubil, da bo znižal davke (komu?) in končal vse vojne, obenem pa poudarjal, da morajo ZDA imeti močno vojsko. Ekonomisti, med njimi je najglasnejši Jeffrey Sachs, trdijo, da bi bilo upadanje ameriške globalne moči mogoče zaustaviti, če bodo radikalno omejili stroške za vojsko, ki na letni ravni presegajo 1000 milijard dolarjev. Neskončne vojne dvigajo dobičke vojaško industrijskega kompleksa, ki ustvarja dobro tretjino družbenega proizvoda ZDA, v nebo, vendar pa sankcije in drugi restriktivni ukrepi, ki jih ZDA uvajajo proti tretjim državam, škodujejo drugim vejam ameriške ekonomije.
Kako se bo Trump soočil s tem temeljnim problemom, bo bolj jasno, ko bo znana sestava njegove administracije. Trump je med predvolilno kampanjo večkrat poudaril, da bo v novo administracijo uvrstil samo ljudi, ki so mu lojalni. V njegovi prvi administraciji so vodilne položaje zasedli predstavniki radikalne neokonservativne usmeritve, ki so zagovarjali vojne. Svetovalec za nacionalno varnost John Bolton ali šef CIE in poznejši državni sekretar Mike Pompeo sta odkrito bojkotirala njegove sklepe, na primer ukaz, da bi morali ameriško vojsko umakniti iz Sirije in Afganistana. Gledano s tega zornega kota ni preveč obetavno, da je Trump Pompea javno omenil kot glavnega kandidata za sekretarja za obrambo. Če bo Trump popustil pod pritiskom tako imenovanih Neoconov, ki si na vse načine prizadevajo, da bi bili navzoči tudi v drugi Trumpovi administraciji, bo njegov program nove zlate dobe mrtev že na začetku.
S prihodom Trumpa v Belo hišo se bodo globalne geopolitične silnice bistveno spremenile. V skladu z doktrino Amerika First bo Trump z uvajanjem novih carin skušal oslabiti glavne gospodarske tekmece, še zlasti pa Kitajsko, ki ogroža ameriški svetovni primat. Napovedal je na primer, da bo uvedel kar 60 % carine na uvoz iz Kitajske, za uvoz iz drugih držav, tudi zavezniških, pa naj bi uvedel od 10 do 20 % carine. Ekonomisti opozarjajo, da bo to dvorezen ukrep, saj bodo dodatne carine prizadele tudi ameriške potrošnike, kar bo povzročilo inflacijo in padec življenjske ravni.
Posebno poglavje bo odnos Trumpa do vojne v Ukrajini in genocida, ki ga izvaja Izrael v Palestini in Libanonu. Trump bo brez dvoma poskušal končati vojno v Ukrajini, kako bo to dosegel, pa ni jasno. Po besedah novega podpredsednika Vancea naj bi nova administracija skušala postopoma normalizirati odnose z Rusijo, podobno kot sta nekdaj na svojo stran Kitajsko privabila predsednik Nixon in njegov državni sekretar Kissinger.
Omenjena politika divide et impera v času krepitve moči držav skupine držav BRICS, ki si prizadevajo za enakopravnejše mednarodne odnose, brez dvoma ne bo uspešna. Napredek bo mogoč, samo če bodo ameriške politične elite oziroma Trump pristale na multipolarni svet, v katerem ZDA ne bodo več edina odločujoča sila, kar pa se očitno še nekaj desetletij ne bo zgodilo.
Podobno bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo Trump distanciral od Izraela in židovskega lobija, ki je izdatno financiral njegovo predvolilno kampanjo. Veliko vprašanje je tudi, kakšno politiko bo »novi« Trump vodil do zavezniških držav, vključno z EU. Glede na to, da so vodilni evropski politiki (razen Orbana in Fica) privolili v vazalni odnos do ZDA, bodo, o tem sem prepričan, poslušno sledili Trumpu, če in ko bo s prekinitvijo dobav orožja ukrajinske veljake prisilil v mirovna pogajanja z Moskvo. ZDA se bodo v njegovem drugem mandatu osredotočile predvsem na Kitajsko, obnovo Ukrajine pa prevalile na pleča EU. Nejasna je tudi usoda Nata, nič boljši časi pa se ne obetajo niti EU zaradi deindustrializacije, ki je zajela vodilne evropske države predvsem zaradi prekinitev dobav relativno poceni energentov iz Rusije in neproduktivnih sankcij proti njej.
Sprememba v Beli hiši bo povzročila tektonske premike na mednarodni sceni. Demokratska predsedniška kandidatka Harrisova bi brez dvoma nadaljevala (zavoženo) Bidnovo politiko, ki je svet pripeljala na rob splošne vojne. Trump ima zato edinstveno priložnost, da spremeni tok zgodovine v pozitivno smer. Izbira ameriških volivcev je bila s tega zornega kota racionalna kljub obsežni medijski propagandi, da je Trump fašist, ki bo ogrozil ameriško demokracijo. Trumpa je v prvem mandatu blokirala tako imenovana globoka država. Tudi v drugem mandatu ni prav nobenih garancij, da bo nepredvidljivi, vihravi, velikokrat pa tudi arogantni milijarder uresničil mirovniški program, ki ga je napovedal v prvem nastopu po volitvah.
Dr. Uroš Lipušček
