Ruska intervencija kot odvračanje strateške nevarnosti

V nasprotju s tezo Zahoda, da je ruska intervencija v Ukrajini imperialistična vojna z namenom osvajanja ozemlja, je pri razčlenjevanju vzrokov spopada treba pogledati večplastno geopolitično situacijo, v kateri Ukrajina ni nevtralna in poljubna ’’suverena’’ država, ampak poligon za proxy spopad med ZDA in Rusijo, ki je bil že dolgo načrtovan.

Konflikt izhaja iz asimetričnega konca hladne vojne in posledično približevanja NATA ruskim mejam, kar je pripeljalo do »varnostne dileme« za Rusijo, več o tem zgodovinar Richard Sakwa.¹
Ruska vojska je že v začetku ofenzive marca letos uničila več ukrajinskih laboratorijev, kjer so izdelovali biološko orožje in zasegla zaupne dokumente o raziskavah na tem področju. Kot piše Cesare Sacchetti so ZDA pri omejenih raziskavah finančno podpirale Ukrajino, o čemer priča tudi obisk Obame l. 2005 (ogled laboratorijev). l. 2017 pa je Putin v javni izjavi opozoril, da so v Rusiji zaznali tuje subjekte, ki so zbirali ruski DNK, na sledi etničnega profiliranja ruskega prebivalstva. US Air Force je odkrito priznala, da so zbirali muskulaturne-skeletne vzorce za svoje raziskave. Rusko veleposlaništvo v BIH je takrat objavilo izjavo, da so v teh laboratorijih preučevali možnost za uničenje ruskega prebivalstva na genetski osnovi.² V luči ameriške (Natove) grožnje, je tako šlo pri ruskem posredovanju, glede na njeno težo – v historičnem kontekstu, ki bo še predmet nadaljnjih analiz – za odvračanje eksistenčne, strateške grožnje. Če je prisotnost sovjetskih raket v 60-ih na Kubi sprožila raketno krizo, zaradi nevarnosti za ZDA, lahko danes analogno sklepamo, kaj pomeni vstop Ukrajine v NATO, ker posledično pomeni možnost namestitve raket dolgega dosega na ukrajinskem teritoriju.

Postavlja se vprašanje: če je bila strateška grožnja zaradi ukrajinskega približevanja Natu (in zaradi obstoja laboratorijev) tako velika, zakaj ni Rusija posredovala že leta prej, ko ukrajinska vojska še ni bila sposobna uspešnejše mobilizacije, in tako zaščitila separatistični republiki v Donbasu in se izognila dolgi vojni, z nevarnostjo eskalacije, in številnimi civilnimi žrtvami? Trenutek je bil nedvomno slabo izbran. Panika zaradi Ukrajine na Zahodu je povzročila, da sta za vstop v NATO zaprosili tako Švedska kot Finska³, kar nedvomno predstavlja dodatno nevarnost za Rusijo, zaradi obkoljevanja z NATO članicami. (Vprašanje je tudi, kako da se glede uničenja laboratorijev z Ukrajino niso uspeli dogovoriti že prej, ko je bil na oblasti še Janukovič, ki je bil Kremlju naklonjen.)

Putin oz. Kremelj se je verjetno hotel izogniti neposrednemu spopadu z Ukrajino, zato je odlašal z vojno. Izraz »Putinova vojna«, ki jo slišimo v zahodnih medijih, je povsem zgrešen. Rusija ni Putin, in v igri gre za neskončno več kot za njegov oseben triumf ali poraz: gre za preživetje Rusije in za ustavitev ameriške globalne hegemonije. Zgodovina bo o Putinu sodila glede na izid ene od obeh hipotez: a) ker je interveniral v Ukrajini b) ker je interveniral prepozno – za Rusijo, Evropo in svet je to precej slabša možnost.

Kot piše geopolitični analitik Manlio Dinucci je bil strateški načrt za napad na Rusijo izdelan v korporaciji Rand l. 2019. Rand korporacija, ki ima sedež v Washingtonu, se ima za »neprofitno« in »nepristransko«, a jo financirajo Pentagon, ameriška vojska, Cia in drugi. Rand si šteje za zaslugo, da je pomagala izoblikovati strategijo, ki je omogočila zmago ZDA v hladni vojni z izčrpavanjem Sovjetske zveze v Afganistanu; tako je l. 19 izdelala nov načrt za destabilizacijo in prerazprostiranje Rusije (Overextending and Unbalancing Russia), da bi se ta sesedla vase, in sicer z napadom na njen izvoz plina in nafte, s sankcijami in zmanjšanjem izvoza ruskega plina v EU, ki bi ga nadomestil utekočinjen iz ZDA. Na vojaškem področju načrt predvideva konsolidacijo Natovih sil proti Rusiji, kar zahteva povečanje investicij v strateške bombnike in rakete dolgega dosega. Pomembno je uravnoteženje vseh sredstev, da bi Rusija plačala najvišjo ceno v soočenju z ZDA. Del tega je tudi preskrba orožja Ukrajini, kar bi omogočilo izkoristiti najranljivejšo rusko točko, ne da bi pri tem izzvali širši spopad. Ceno te strategije, kot predvideva Rand bomo plačevali vsi – Evropa pa jo plačuje že zdaj, in jo bo čedalje bolj.⁴ V tem fanatičnem načrtu odseva vsa zločinskost ameriškega imperializma, pa tudi vsa debilnost njihovega mišljenja, saj si še vedno delajo iluzijo, da Amerika lahko zmaga v potencialni atomski vojni.

Ob demonstracijah proti vojni v Rusiji in begu nabornikov pred vpoklicem⁵ ostaja odprto vprašanje, koliko se Rusi sami zavedajo protislovnih elementov vzrokov tega spopada in nevarnosti za državo? Ni enoznačnih odgovorov na nastalo situacijo in po svoje imajo prav tako pristaši kot nasprotniki ruskega posredovanja, zato ni moč obsojati ne prvih ne drugih, ker nam manjka zgodovinska distanca, iz katere bi lahko ovrednotili vse razsežnosti tega konflikta.

Vojno v Ukrajini lahko razumemo na treh ravneh: 1. s suverenističnega vidika je prišlo do napada na formalno-pravno suvereno politično tvorbo, t.j. Ukrajino, v mejah kot je bila po razpadu SZ; 2. z geopolitičnega vidika govorimo o strateškem odvračanju vojaške nevarnosti proti Rusiji, ki bi nastala ob vstopu Ukrajine v zvezo NATO; 3. z nacionalističnega vidika gre za intervencijo Rusije, zaradi zaščite življenj ruske manjšine, ki je bila od državnega udara l. 2014 izpostavljena napadom ukrajinskih ultra-nacionalistov. Če je Rusija kršila nacionalno suverenost Ukrajine, je Ukrajina kršila temeljne pravice ruske manjšine do življenja in kulture. Suverenost države in pravica do samoopredelitve naroda ne izključuje temeljnih pravic manjšin: ni možno uveljaviti enih na račun drugih; pri tem vsi zagovorniki ukrajinskega režima in suverenističnega pogleda pozabljajo na pravice ruske manjšine – ki predstavlja približno petino vseh prebivalcev Ukrajine –, ki so bile surovo poteptane. S pravicami ni možno trgovati.

Rusija je z invazijo dosegla del zastavljenih ciljev (pribl. ozemlje t. i. Nove Rusije) in je po referendumih konec septembra tudi uradno priključila štiri regije v Donbasu (Doneck, Lugansk, Herson, Zaporožje),⁶ se pa je politično postavila v težek položaj in utrpela tudi večje izgube – čas bo pokazal, ali je dolgoročno odvrnila Natovo grožnjo in kako bo lahko vzdrževala omenjena ozemlja; Ukrajina, ki je tudi utrpela veliko žrtev, pa ne more več doseči osvoboditve svojega ozemlja – navzlic delnim uspehom protiofenzive⁷ – kot je bilo v mejah po razpadu Sovjetske zveze. Korenina spora izvira prav od tam.

Ukrajinska kriza ima v jedru tudi ekonomski vzgib: ameriško nasprotovanje Severnemu toku in nemško-ruskemu sodelovanju, ki bi pomenilo konec unipolarnega sveta pod ameriško hegemonijo in oslabilo ameriški vpliv v Evropi.⁸ Po prvih podatkih o sabotaži na Severnem toku (1 in 2) 27. septembra letos,⁹ se je pokazalo, da je šlo za dobro organizirano dejanje, ker pomeni dokončno potrditev ameriškega zloveščega načrta. Kot piše Pepe Escobar je bilo pri tem uporabljenih, po oceni švedskih seizmologov, kar 100 kg TNT razstreliva za uničenje obeh plinovodov (morda celo 700 kg). Atlantske elite se v paniki zatekajo k terorizmu, sabotažam, finančni vojni, umorom in podpori neonacistom, da bi preprečile lasten geopolitičen in ekonomski zaton. Sabotaža na plinovodih je del imperialnega načrta, da bi se preprečila trans-evrazijska konsolidacija med Nemčijo, Rusijo in Kitajsko. Ameriške elite in njihovi »trojanski konji« v Evropi bodo uporabili vsa sredstva, da ohranijo svojo nadvlado evrazijskega ozemlja.¹⁰ Vendar je to le agonija zahodnega imperija.

Ekonomske posledice za Evropo se že kažejo v naraščajočih cenah energentov in prehrane. Evropska komisija je že leta pripravljala teren za deregulacijo trga z naravnim plinom; z uničenjem ruskega plinskega tržišča pa bi v EU ustvarili nov trg za utekočinjen plin. Ob sedanji krizi Evropska komisija in Nemčija stavita na nezanesljivo sončno in vetrno energijo kot alternativo naraščajoči ceni plina. Samomorilna energetska kriza je torej nemškega, ne ruskega izvora.¹¹ Valovi nezadovoljstva se že dvigujejo proti energetski draginji in politiki do Rusije in Ukrajine.¹²

Unipolarnega sveta je s proxy vojno med ZDA, z Evropo in Rusijo nepreklicno konec – in s tem tudi ameriške hegemonije – ker se je Rusija še tesneje gospodarsko in strateško povezala z daljnim Vzhodom. Tako Putin kot kitajski predsednik Ši sta na srečanju držav BRICS (24. junija) pozvala k tesnejšemu povezovanju njenih članic.¹³

Amerika ima danes zaradi megalomanskih ambicij in vojaške moči podobno negativno vlogo, kot jo je nekdaj imela nacistična Nemčija v ravnotežju svetovnih sil. Zaradi inercije je še sposobna povzročati globalne krize in intervencije v imenu demokratizacije, se pravi imperializma, a historično se je tehtnica začela prevešati na drugo stran. Dialektika globalizma je prišla do svojega obrata, in s tem se tudi zaključuje dolg pohod zahodnega neoliberalizma pod vodstvom ZDA, ki je narekoval surov tempo preostanku sveta od konca 80-ih let, tj. od konca hladne vojne. Stojimo na začetku nove ere, na tektonski prelomnici zgodovine.

Tomaž Janežič, pisatelj