Knjiga za poglobljen razmislek o življenju je zbirka pogovorov s srčnimi ljudmi, ki lahko služi kot navdih za pozitivne spremembe tako na nivoju posameznika kot družbe.
V prvem delu se boste srečali s prebujenim pogledom na različna področja življenja (porod, vzgoja in šolski sistem, delovno okolje in vodenje, družbeni sistem, zdravo življenje, osebnostna rast in partnerski odnosi ter smrt in žalovanje), v drugem delu pa so zbrane zgodbe ljudi, ki so se uspeli dvigniti nad težke preizkušnje in preko njih na novo osmisliti življenje, ter tistih, ki so zapustili varno delovno okolje in se pogumno podali na pot svojega poslanstva.
V knjigi boste dobili odgovore na vprašanja, kot so:
- Kako lahko različne intervencije, ki se jih poslužujejo porodnišnice, vplivajo na potek poroda?
- Kakšne dolgoročne učinke ima lahko porodna izkušnja na otroka, mamo in partnerski odnos?
- V kakšnega človeka se bo najverjetneje razvil otrok, ki je bil deležen avtoritativne vzgoje?
- Kateri vzgojni prijemi so škodljivi za otrokov razvoj?
- Katere so glavne pomanjkljivosti našega šolskega sistema?
- Zakaj vodenje z avtoriteto v današnjih časih ni več smiselno in nima pravega učinka?
- Zakaj je minimalna plača orodje manipulacije?
- Kateri zakoni, ki vladajo v naravi, so nam lahko v pomoč pri vodenju organizacij?
- Zakaj si lahko s hrano, ki je najbolj poceni, naredimo največ škode za zdravje?
- Katere so največje napake, ki jih delamo skoraj vsi, ko staknemo virusno okužbo?
- Kako lahko na naše zdravje vpliva redno uživanje konvencionalno pridelane hrane, ki prevladuje v trgovinah?
- Kateri so prevladujoči razlogi, da ljudje zbolevamo?
- Pri zdravljenju katerih bolezni nam je lahko v pomoč narava in na kakšen način?
- Zakaj si je tako pomembno prizadevati poiskati avtentično verzijo sebe?
- Katera so najpogostejša obžalovanja umirajočih?
- Zakaj je tako pomembno, da ne živimo po scenarijih drugih, ampak poslušamo svoje srce in si utiramo svojo pot?
- Kako prebroditi najtežje izzive ter najti upanje in moč za nadaljevanje poti?
- Kako se spremeni pogled osebe, ki je doživela izventelesno izkušnjo, na življenje?
Še nekaj citatov iz knjige
Nina Radin: »Moj drugi porod je potekal pri babici v tujini. Takrat sem spoznala, kako pomembno je, da med porodom nihče ne posega vate, če za to ni tehtnega razloga. S tem se mi je odprl nov svet. Ugotovila sem namreč, da je ženska tista, ki je glavna pri porodu. Vzgojene smo bile, da smo pridne in pohlevne, da moramo pridobiti dovoljenje od nekoga, da lahko nekaj naredimo, v resnici pa smo me tiste, ki odločamo o sebi in otroku.«
Sabina Košmrl: »V času učne ure se v ozadju odvija tudi učenje o življenju. Ko znaš biti do otrok velikodušen, ko nanje gledaš kot na pomembne, dragocene, veličastne ljudi, jim prideš naproti, jih učiš, da je vsak vreden sam po sebi, da je svet lep kraj. Ko čutijo to ljubezen in ugotovijo, da ti je mar, ti veliko manj nagajajo. Pa tudi ko ti, se jim lažje nasmejiš in se s tem ne obremenjuješ preveč.«
Karel Gržan: »Danes moramo sami iskati informacije za in proti, ki nam dajo misliti. Ne smemo si dovoliti, da nas ujamejo v nek mehurček resnice in da bi namesto nas mislili drugi. Če ne uporabljamo več lastnega razuma, ne moremo govoriti o tem, da smo še svobodni. Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. Predvsem pa moramo biti zelo previdni do izpostavljenih avtoritet, ki zahtevajo, da mislimo kot one.«
Anton Komat: »Resnično sem imel dovolj laži o kemijski in biološki varnosti državljanov, ki so jih oblasti neprestano trosile. Kar se tiče prehranske varnosti, pa je nedvomno največja laž, da je vse pod nadzorom, da je hrana v trgovinah varna in da moramo skrb za svoje zdravje zaupati odgovornim institucijam.«
Ana Vovk: »Nismo zgolj fizično telo, ampak višje razvita zavestna bitja, zato moramo vase vnašati zdravo hrano, s katero se lahko podpremo tako na duhovni kot fizični ravni. Ne smemo dopustiti, da bi bili le nekakšna škatla za velike količine odpadkov, saj je konvencionalno pridelana hrana prav to.«
Uroš Dobnikar: »Ljudje pričakujejo, da jim bo zdravnik pomagal, če zbolijo. Sami si namreč ne znajo pomagati, ne znajo preprečiti, da bi zboleli. Tak sistem bomo potrebovali toliko časa, dokler ne bomo začeli iskati drugih rešitev, poti nazaj k sebi in občutka, da znamo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje.«
Andreja Cilenšek: »Ljudje se na koncu vračajo k preprostosti, v trenutke, za katere ni nujno, da so materialno zelo močni, so pa zanje posebni. Nekega gospoda, ki je ležal v postelji in ni smel več iz nje, sem vprašala, kaj si želi. Rekel je, da bi šel rad na balkon in gledal v nebo. Na koncu življenja se vračamo v pristnost v sebi. Prepoznamo malenkosti, ki dajejo smisel življenju.«
Mateja Lenarčič: »Sama odločitev je sicer zorela nekaj časa. Ni bila impulzivna. Ni bilo lahko za sabo pustiti dobre kariere, dobre plače in dati odpoved. Službe, kot je bila moja, so kot nekakšna zlata kletka. Gre za navidezno varnost. To je za sabo potegnilo določene življenjske navade in vzorce, ki jih ni lahko spreminjati. A prava pot je vedno težja. Začela sem povsem iz ničle na nekem drugem področju, kar je bil velik izziv.«
Daca Bincl: »V tistem trenutku nisem več bila fizično telo, ampak veliko več. Občutek je bil, kot da bi prišla nazaj domov. Tam, kjer sem bila, je bilo tako zelo lepo. Čeprav sem si po prihodu nazaj želela, da bi se vrnila tja, sem vedela, da to ni mogoče, saj moram najprej dokončati naloge, ki jih imam v tem življenju. Zagotovo pa bom šla nekoč nazaj tja (smeh).«
Več o knjigi si lahko preberete na naslednji povezavi.
