25. avgusta sta stopila v veljavo »Zakon o digitalnih storitvah« (Digital Services Act - DSA) in njegov siamski dvojček, imenovan »Zakon o digitalnih trgih« (Digital Markets Act - DMA).
Evropska komisija naj bi s temi zakoni zaključila notranji trg, pri čemer so se že pojavili prvi učinki - blokada družbenih omrežij in sporočilnih storitev zaradi nesprejemljivih mnenj. Po cenzuri Russia Today in Sputnika sledi naslednji korak v smeri evropskega totalitarizma à l'éuropéenne.
Pregled najpomembnejših določb DSA in DMA.
Najprej pa vam posredujemo povezave do omenjenih dokumentov Evropske komisije ter poziv, da preberete te dokumente in preverite dejstva!
- Uredba (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o notranjem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (“Digital Services Act”)
- Uredba (EU) 2022/1925 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. septembra 2022 o konkurenčnih in poštenih trgih v digitalnem sektorju ter spremembi Direktiv (EU) 2019/1937 in (EU) 2020/1828 (“Digital Markets Act”)
Upoštevajte tudi, da so ti predpisi »relevantni za EGP« in zato veljajo tudi za države, ki niso članice EU, kot so Švica, Islandija ali Norveška.
“Varnost nad vsem” kot maksima Evropske komisije
Najprej pa poglejmo, kaj pravi “Bruselj” o teh masivnih spremembah:
Cilj zakona o digitalnih storitvah in zakona o digitalnih trgih je ustvariti varnejši digitalni prostor, v katerem bodo zaščitene temeljne pravice vseh uporabnikov digitalnih storitev in vzpostaviti enake konkurenčne pogoje za spodbujanje inovacij, rasti in konkurenčnosti, tako na evropskem enotnem trgu kot na svetovni ravni.
Pravila iz akta o digitalnih storitvah se nanašajo predvsem na spletne posrednike in platforme. Na primer spletne tržnice, družbena omrežja, platforme za izmenjavo vsebin, trgovine z aplikacijami ter spletne potovalne in nastanitvene platforme.
Akt o digitalnih trgih vključuje pravila, ki urejajo spletne platforme vratarjev. Platforme vratarjev so digitalne platforme s sistemsko vlogo na notranjem trgu, ki delujejo kot ozka grla med podjetji in potrošniki za pomembne digitalne storitve.
Z drugimi besedami, gre za naslednje:
Kljub številnim ciljno usmerjenim sektorskim ukrepom na ravni EU so v začetku 2020 še vedno obstajale precejšnje vrzeli in pravne obremenitve. Na primer, nekatere velike platforme obvladujejo ključne ekosisteme v digitalnem gospodarstvu. Pojavili so se kot vratarji na digitalnih trgih z močjo, da delujejo kot zasebni vladarji. Ta pravila včasih povzročijo nepoštene pogoje za podjetja, ki uporabljajo te platforme, in manj izbire za potrošnike.
Prevod iz bruseljskega birokratskega jezika
Od danes, 25. avgusta 2023, morajo biti vse "zelo velike spletne platforme" (VLOP) popolnoma skladne z Zakonom EU o digitalnih storitvah (DSA). DSA med drugim zavezuje k hitri odstranitvi nezakonitih vsebin, sovražnega govora in tako imenovanih dezinformacij s svojih platform. V nasprotnem primeru jim grozi denarna kazen v višini do 6 % njihovega svetovnega letnega prometa.
Evropska komisija je doslej sestavila seznam 19 VLOP-jev (Very Large Online Platforms) in VLOSE-ov (Very Large Online Search Engines), večina jih prihaja iz ZDA, ki morajo začeti izpolnjevati DSA v 50 dneh:
- VLOP: Alibaba AliExpress; Amazon-Store; Apple AppStore; Booking.com; Facebook; Google Play/Maps/Store; Instagram; LinkedIn; Pinterest; Snapchat; TikTok; Twitter/X; Wikipedia; YouTube; Zalando
- VLOSE: Bing; Google iskalnik
Manjše platforme morajo od leta 2024 začeti boj proti nezakoniti vsebini, sovražnemu govoru in dezinformacijam, če zakonodaja za njih velja.
Bojte se komisije, ko prinaša darila
Člen 36 DSA bi lahko najbolje opisali kot “trojanskega konja”, saj ta člen omogoča Evropski komisiji, da v “kriznih primerih” sprejme ustrezne “ukrepe” proti “dezinformacijam”:
Geografski obseg takšnih odredb za ukrepanje proti nezakoniti vsebini bi moral biti jasno določen na podlagi veljavne evropske ali nacionalne zakonodaje, ki omogoča izdajo odredbe, in ne sme presegati obsega, ki je nujno potreben za dosego svojih ciljev. V tem smislu bi morala nacionalna sodna ali upravna oblast, ki lahko deluje kot organ kazenskega pregona in izda odredbo, pretehtati cilje odredbe v skladu z njeno pravno podlago glede na pravice in zakonite interese vseh tretjih strank, ki jih odredba lahko prizadene, zlasti njihove temeljne pravice po Listini. Zlasti v čezmejnem kontekstu bi morale biti posledice odredbe načeloma omejene na ozemlje države članice, v kateri je bila odredba izdana, razen če nezakonitost vsebine izhaja neposredno iz prava Unije ali če je izdajatelj prepričan, da prizadete pravice zahtevajo širše geografsko območje v skladu z zakonom Unije in mednarodnim pravom ob upoštevanju interesov diplomatskih običajev.
Prevedeno iz bruseljskega birokratskega jezika to pomeni, da mora “organ izdajatelj” samo biti “prepričan”, da so ustrezni odloki veljavni “izven ozemlja [izdajajoče] države članice”.
Konkreten primer bi bil na primer situacija, ko satirična oddaja ali medijska hiša poroča nekaj negativnega o vladi države EU/EGP. V tem primeru zadostuje “prepričanje” - koga pravzaprav? - da je to “nevarno”. Cenzura je posledica.
Da to ni hipotetični problem, hitro postane jasno iz pogleda na izvorno kodo cenzurnih algoritmov:
Če pustimo ob strani preveč praktično kategorijo “splošne dezinformacije” (MisinfoGeneric), ki dovoljuje kakršno koli obliko zlorabe, druge uporabljene kategorije “dezinformacij” natančno odražajo glavna področja, na katera se EU osredotoča v svojih prizadevanjih za »regulacijo« spletnih vsebin v zadnjih letih:
- “medicinske dezinformacije” v povezavi s pandemijo COVID-19
- “dezinformacije civilne družbe” v zvezi z vprašanji o integriteti volitev
- “krizne dezinformacije” v zvezi s konfliktom v Ukrajini
O tem je Robert Kogon nedavno opozoril v Brownstone Institute z navedbo na Twitter/X:
Kot Elon Musk in njegovi odvetniki zagotovo vedo, končna različica DSA vključuje “mehanizem za krizno odzivanje” (člen 36), ki se jasno zgleduje po prvotnem ad hoc odzivu Evropske komisije na krizo v Ukrajini in od platform zahteva sprejetje posebnih ukrepov za omilitev kriznih “napačnih informacij”.
Če želite več informacij o tej tematiki za lastno študijo, vam priporočamo uradna poročila EU-Komisije, ki so arhivirana tukaj.
Orwell vas pozdravlja ali: govori Evropske komisije
Věra Jourová, trenutna podpredsednica za “vrednote in preglednost”, se je na to temo izrekla spomladi med drugim takole:
Sodelovanje med podpisniki in visoko število novih organizacij, ki so pripravljene podpisati nov kodeks ravnanja, kažejo, da je postal učinkovito in dinamično orodje za boj proti dezinformacijam. Kljub temu napredek pri ključnih vidikih še vedno poteka prepočasi, še posebej pri obravnavanju prokremljske vojne propagande ali zagotavljanju neodvisnega dostopa do podatkov …
V pripravah na volitve v EU leta 2024 pozivam platforme, naj okrepijo svoja prizadevanja za boj proti dezinformacijam in ruski informacijski manipulaciji ter to storijo v vseh članicah in jezikih EU, ne glede na njihovo velikost.
EU tehnološkim podjetjem pušča malo manevrskega prostora. Ko se je Twitter/X konec maja umaknil iz kodeksa ravnanja EU glede dezinformacij, je evropski komisar za notranje trge Thierry Breton izjavil, da je Elon Musk izbral pot "konfrontacije".
Sam Breton je v Politico zavzel borbeno stališče do uveljavljanja »volje države in ljudstva«:
"Smo na poti tja, a ne želim vnaprej komentirati, ker nočem povedati preveč. Vendar to ponujamo in vesel sem, da so nekatere platforme sprejele naš predlog," je o nezavezujočem nadzoru dejal Breton. "Jaz sem izvršitelj. Zastopam zakon, ki je volja države in ljudi.”
"Je prostovoljno , zato nikogar ne silimo", da podpiše kodeks ravnanja glede dezinformacij, je dejal Breton. "Samo spomnil sem (Muska in Twitter), da bo od 25. avgusta veljala pravna obveznost boja proti dezinformacijam."
Konec delitve oblasti pod krinko legitimnosti
Kdo pa bo od danes na območju EU/EEA definiral, kaj so napačne informacije ali dezinformacije?
Vendar to ni naloga neodvisnega regulatorja ali sodišč.
Ker bo končno odločitev o tem, kaj so napačne informacije ali dezinformacije, po možnosti ne samo v EU, ampak v več jurisdikcijah po svetu, sprejela Evropska komisija.
In s tem torej po še več oblasti hlepeče izvršilne oblasti EU, ki jo pestijo – recimo temu najmanj – »navzkrižja interesov« pod vodstvom Ursule von der Leyen. Ista institucija, ki je v procesu uničevanja gospodarske prihodnosti EU s svojimi neskončnimi, za EU škodljivimi sankcijami proti Rusiji in ki je vpletena v Pfizergate, enega največjih korupcijskih škandalov v njegovi 64-letni zgodovini.
Prav ta institucija je od danes na podlagi zgoraj navedenih dokumentov odgovorna za množično cenzuro v Evropi, iz moči, ki si jo je sama dodelila. Rezultat je določena stopnja dirigizma in krčenja temeljnih pravic, ki je ni bilo vse od zadnjih dni hladne vojne.
Pri tej nalogi bo po besedah Věre Jourove Komisija "imela izvršilna pooblastila, podobna tistim v protimonopolnih primerih", in dodala, da bo "vzpostavljen vseevropski mehanizem sodelovanja med nacionalnimi regulatorji in Komisijo."
Napredek totalitarizma: danes čezatlantska regija, jutri svet
Žal tudi nečlanicam EU/EEA ta beda ni prizanešena.
Grozljivost DSA je nekakšna EU karikatura zakona RESTRICT, ki ga je predlagala Bidenova administracija (za celotno razpravo glejte tukaj), ki je, kot je pred kratkim poudaril Matt Taibbi, v bistvu izpolnitev "seznama želja čezatlantskih elit", ki je »že nekaj časa krožil naokrog«, med drugim na srečanju leta 2021 na Inštitutu Aspen:
Vlade želijo absoluten, popoln in neomejen dostop do vseh podatkov, ki jih ponujajo te platforme. In potem hočejo nekaj drugih stvari, ki so res pomembne. Želijo, da oblast posreduje in moderira ali vsaj sodeluje v procesu moderiranja. Prav tako želijo, da imajo ljudje, ki so označeni kot zaupanja vredni "označevalci" - kot jih opisuje evropska zakonodaja - tudi dostop do teh platform. To se nanaša na zunanje kvazivladne organe, ki tem platformam povedo, kaj lahko in česa ne smejo povedati o stvareh, kot je varnost cepiv.
Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR) ni edina uredba EU, ki je bila uvedena v svetovnem merilu. Pred nekaj tedni je Svetovna zdravstvena organizacija napovedala, da bo sprejela iztekajočo se digitalno cepilno kartico EU kot svetovni standard.
Seveda je Washington na podobni poti kot EU, ko gre za množično digitalno cenzuro, čeprav proti veliko močnejšemu odporu civilne družbe in sodstva.
Mimogrede, enako velja za britansko vlado, ki je bila nedavno uvrščena v skupino 3 na indeksu cenzure, za državami kot so Čile, Jamajka, Izrael in skoraj vsemi drugimi zahodnoevropskimi državami, zaradi »zastraševalnega delovanja« vladne politike in nadzora policije, ustrahovanja in – v primeru Juliana Assangea – samovoljnega pridržanja novinarjev.
Akutne nevarnosti za posameznike
Poleg ukrepov in grozilnih gest, opisanih tukaj v zvezi s socialnimi in drugimi mediji, so ogrožene tudi storitve sporočanja, kot sta Whatsapp ali Signal, saj si isti ljudje in institucije trenutno s polno paro prizadevajo kriminalizirati tako imenovano »šifriranje P2P«. Mimogrede, to pomeni šifriranje vsebine komunikacije.
V objavi Ars Technica iz februarja letos je to kristalno jasno, kot je poudarila izvršna direktorica Signala Meredith Withtaker in navedla zakonodajo, o kateri razpravljajo v lordski zbornici Združenega kraljestva:
To je precedens, avtoritarni režimi Britanije pričakujejo, da bo opozorila na liberalno demokracijo, ki je prva razširila nadzor ... Po besedah visokega komisarja ZN za človekove pravice je to nadzor brez primere, ki spreminja paradigmo. In ta sprememba paradigme ni dobra.
Zadnjo besedo ima Nick Corbishly, ki je v obsežni objavi te težnje povzel takole:
Vse to je tako mračno kot ironično. Navsezadnje je ena od glavnih utemeljitev za vse bolj agresivno držo kolektivnega Zahoda v drugih delih sveta - tako imenovani "džungli", kot jo imenuje glavni diplomat EU Josep Borrell - zajezitev gibanja proti avtoritarizmu, ki ga gojijo Kitajska, Rusija, Iran in drugi strateški tekmeci, ki vdirajo na zahodni gospodarski teren. Toda doma (ali, kot bi rekel Borrell, »v vrtu«) kolektivni Zahod drvi še hitreje v tej smeri, ki ga žene brezrezervna pripravljenost na digitalno cenzuro, nadzor in kontrolo.
Ne postavlja se več vprašanje, ali je to EU mogoče »še« reformirati, ali je to cilj, za katerega si je vredno prizadevati oziroma ga je načeloma mogoče doseči.
Bolj smiselno je, da Bruslju – in Washingtonu – prej kot slej obrnemo hrbet.
Vir: TKP.at, avtor: Prof. Dr. Stephan Sander-Faes
Za vtis kako bo izgledal zakon, ki bo omogočal cenzuro v Sloveniji pa preglejte še predlog Zakona o izvajanju Uredbe (EU) o enotnem trgu digitalnih storitev
Če želite biti obveščeni o novicah se prijavite na: OBVESTILA
