Volitve v EU med 6. in 9. junijem so predstavljale kaotično veselo sliko, vsekakor za tiste na desnem političnem polu. Ne da bi bila ta desnica v katerem koli smislu zanesljivo homogena ali da bi upala na enotno zmagoslavje. Podrobnejši pogled na pridobitve, ki jih je dosegla konservativna stran politike, skupaj z njenimi bolj slanimi reakcionarnimi krili, kaže na težave in nesoglasja.
V vsakem primeru so bili časopisi, kot je The Economist, obupno pesimistični glede padca po Ednu, kar lahko kaže na to, da demokracija v vsej svoji nepredvidljivi zoprnosti deluje. Dolgotrajnost ukrajinske vojne, trmasta in trajna prisotnost nacionalistov, kot sta Marine Le Pen v Franciji in Viktor Orbán na Madžarskem, vse to kaže na "obdobje političnega brezvladja". V resnici se krmilo zamenjuje.
V Franciji je Le Penovi uspelo usmeriti pištolo nezadovoljstva v središče birokratskega nadzora in (ogabna beseda) upravljanja. Dve vidni tarči: Predsednik Emmanuel Macron in Pariz. V pomoč ji je bilo dejstvo, da je Macron na ključne položaje v vladi napotil zveste in zanesljive Parižane. Februarja lani je François Bayrou, zgodnji Macronov navdušenec in minister za pravosodje, težko sprejel, da je bilo 11 od 15 pomembnih ministrov v vladi z območja Pariza. To je razkrilo "naraščajoče pomanjkanje razumevanja med tistimi, ki so na oblasti in Francozi na najnižji ravni".
9. junija se je izkazalo, da ima Le Penova vse razloge za veselje, saj so uspehi njene stranke francoskega predsednika Emmanuela Macrona dovolj prestrašili, da je razpustil parlament in razpisal volitve. Stranke skrajne desnice so zasedle prvo mesto v Avstriji, na Nizozemskem so se izenačile na prvem mestu, v Nemčiji (kjer so bili socialdemokrati kanclerja Olafa Scholza poraženi) in Romuniji pa so se uvrstile na drugo mesto.
Dobro se je odrezala tudi stranka italijanske premierke Georgije Meloni, ki je na volitvah prejela 28,9 % glasov. Po napovedih naj bi dobili 24 sedežev v Evropskem parlamentu, Fratelli d'Italia (Bratje Italije) so se znebili neofašizma v korist uglajene podobe, hkrati pa še vedno vztrajajo, da je treba evropsko identiteto braniti "pred vsakim kulturnim podrejanjem, zaradi katerega se Evropa odreka svoji zgodovini in sprejema zgodovino drugih". Takšna sporočila so se na družbenih medijih pojavljala s preprosto plitkostjo, vključno s takšnimi objavami, kot so tiste z napisom "L'Italia cambia l'Europa" ("Italija spreminja Evropo") ali navodila volivcem, naj na glasovnici "scrivi Giorgia" ("napišejo Giorgia").
Pohod Melonijeve je bil tako pomemben, da je prisilil vodjo Evropske komisije, Ursuli von der Leyen, da je postala nekakšna slinasta ljubiteljica desnice. Njena ostra politika na področju migracij je pritegnila odobravanje Melonijeve. V govoru na aprilski maastrichtski razpravi, ki sta jo organizirala POLITICO in Studio Europa Maastricht, je von der Leyenova odkrito izrazila svoje zanimanje za povezovanje z Evropskimi konservativci Melonijeve in reformisti (ECR).
Italijanska premierka je postala predmet velikega političnega zanimanja, nepogrešljiva za šahovske figure evropskih političnih manevrov. Italijanski reakcionarni plamen je na primer postal predmet velikega zanimanja Le Penove. Za italijanski časopis Corriere della Sera je Le Penova poudarila svoje vztrajanje, da bi se v Evropskem parlamentu lahko oblikoval trdo desni blok strank, ki bi presegel sedanji razkol med njeno skupino Identiteta in demokracija (ID) in ECR Melonijeve.
Ob tem je malo verjetno, da bo kakršnakoli zveza lažnih liberalnih tipov, kot je von der Leyenova, s tistimi s trde evropske desnice dišeča. Von der Leyenova je ostro ustrelila Le Penovo Nacionalno združenje (Rassemblement National), izbrisala njegovo prorusko stališče skupaj s stališči nemške AfD in poljske Konfederacije. "So Putinove marionete in pooblaščenci in teptajo naše vrednote." Obljuba Meloniju: če želite moj mrk, zakamufliran konservativizem, pozabite na drugereakcionarje.
Kljub temu je malo verjetno, da bi bila zveza lažnih liberalcev, kot je von der Leyenova, s pripadniki trde evropske desnice realna. Von der Leyenova se je ostro spravila na Nacionalno združenje Le Penove (Rassemblement National), ki se je skupaj z nemško AfD in poljsko Konfederacijo izreklo o svojih proruskih stališčih. "So Putinove marionete in posredniki ter teptajo naše vrednote."
Povedno je bilo, da so si mladi, ki so leta 2019 glasovali za levičarske stranke, kot so Zeleni, premislili. Maja je anketa podjetja Ipsos razkrila, da je 34 % francoskih volivcev, mlajših od 30 let, na volitvah v Evropski parlament želelo glasovati za 28-letnega vodjo Nacionalnega shoda. V Nemčiji je 22 % Nemcev, starih od 14 do 29 let, z veseljem podprlo Alternativo za Nemčijo (AfD), kar je nekaj manj kot dvakrat več kot leta 2023.
Za Albeno Azmanovo z Univerze v Kentu to predstavlja zanimivo zadrego za tiste na progresivni strani politike (ali kaj takega sploh še obstaja?). Nezadovoljstvo, ki bi ga progresivci običajno izkopali za politično korist, je prepuščeno nasprotnemu krilu politike. "Levici tega nezadovoljstva ne uspe izkoristiti, čeprav so njena značilna vprašanja - revščina in brezposelnost - zdaj za volivce pomembnejša od vodilnega sporočila skrajne desnice, tj. "priseljevanja"."
Pojavil se je nepričakovan pojav: mlajši volivci v Franciji, na Portugalskem, v Belgiji, Nemčiji in na Finskem so se pri volilnih skrinjicah odločili za stranke desnice in skrajne desnice. Nihalo se je zares zamajalo. Evropska desnica, ki so jo okrepili mladi, je na pohodu.
Vir: globalresearch.ca
