V zadnjih petih letih so geopolitični premisleki zavzeli posebno mesto na dnevnem redu Evropske unije.
Njena zunanja politika, ki je že dolgo v začetni fazi, se končno začenja oblikovati, čeprav je še vedno podvržena soglasnim odločitvam držav članic. Časi, ko je bila trgovinska politika edini pravi vzvod evropske zunanje politike, so mimo. Vse večja odkritost mednarodnih odnosov očitno ni presenečenje za še vedno negotovo geopolitično prebujanje Evrope. Zunanja politika Evropske unije ima veliko potencialno nevarnih slepih točk.
Eden najbolj presenetljivih tovrstnih „izpustov“ zadeva BRICS in njihov hiter razvoj v zadnjih treh letih. Ta neformalni forum štirih velikih držav v vzponu (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), ki je bil ustanovljen leta 2009 in je bil leta 2011 razširjen na Južno Afriko in zdaj vključuje deset držav, še vedno uhaja iz pozornosti Evropske unije. Uradne dokumente Evropske unije, ki obravnavajo to skupino, je v zadnjih petnajstih letih mogoče prešteti na prste ene roke. Bolj opisni kot analitični so daleč od orisa evropskega stališča do te pomembne skupine držav.
Spregled, zavrnitev ali manjkajoče pristojnosti?
Kot se pogosto zgodi, ko gre za evropsko nepredstavljivo, se te tri razsežnosti po navadi prekrivajo. Zunanja politika, uvedena z Maastrichtsko pogodbo in okrepljena z Lizbonsko pogodbo, je le dodatna pristojnost Evropske unije. Evropska služba za zunanje delovanje, ki je bila ustanovljena leta 2011, se mora boriti z levjim deležem odgovornosti na tem področju, ki je prenesen na države članice. Pravilo soglasja, ki še vedno prevladuje, pogosto pripelje do tega, da evropske oblasti – ko jim to uspe – pripravijo časovne načrte, ki so tako nejasni, da pustijo vsaki državi veliko manevrskega prostora pri njihovem izvajanju.
Ko gre posebej za BRICS, je treba povedati, da evropske institucije nimajo veliko pomoči: glavni kanclerji Evropske unije ostajajo prav tako tihi kot so o tej temi in zgolj poudarjajo dvostranske odnose, ki jih imajo z vsako od držav, ki sestavljajo to skupino, ne da bi opredelili jasno stališče do tega. Medtem, ko v zakulisju nekatere začenja skrbeti oblikovanje bloka, ki želi utelešati "globalni jug", je evropska retorika na splošno pomirjujoča: zdi se, da BRICS ne bo vplival na politike, ki jih Evropska unija potrpežljivo prepleta: pogodbe o prosti trgovini, strateški sporazumi z državami na jugu, politike pomoči in podpore za trajnostni razvoj. Vse bolj ostre kritike Zahoda, ki jih izrekajo nekateri iz vrst BRICS, si razlagajo predvsem kot potrditev njihovega nezaupanja do ZDA. Številni Evropejci namreč ne menijo, da so njihove zahteve po ponovnem uravnoteženju upravljanja znotraj Združenih narodov, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke nelegitimne. Skratka, za prihodnost se ni treba bati, izzivi, ki jih prinaša BRICS, pa so »vir priložnosti za Evropo«.
Sestavljena zasedba in prehitra širitev?
Evropsko unijo že od njenega nastanka pestijo vprašanja njene širitve in poglobitve ter vprašanje, kateri od teh dveh možnosti dati prednost. Napoved avgusta 2023, da se bo BRICS pridružilo šest novih držav, je zato morala Evropo spomniti na njene lastne dileme. Kot znak nespornega zagona (zlasti ker je bilo na desetine kandidatov za članstvo) se zdi, da je ta nenadna širitev odprla pot toliko dvomom kot gotovostim glede izvedljivosti operacije.
In tako so države BRICS, ki so se že v prvotni različici zdele precej različne in skromne glede na cilje in združena sredstva, zdaj v svoji razširjeni različici videti še bolj heterogene. Glede na njihove notranje razlike BRICS+ ni več mogoče opisati kot "klub" večjih gospodarstev v vzponu. Njihove razlike glede političnih režimov in diplomatskih usmeritev so izrazitejše kot kdaj koli prej. Kaj imajo skupnega avtoritarni režimi, ki mejijo na diktaturo, kot so Rusija, Iran in Kitajska, katerih cilj je zrušiti sedanji svetovni red, s fevdalnimi režimi, kot sta Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, ter bolj ali manj naprednimi demokracijami, kot je npr. Indija, Brazilija in Južna Afrika, ki nimajo namena prekiniti vezi z Zahodom? Globoko zakoreninjena rivalstva med nekaterimi članicami – kot sta Indija in Kitajska – se povečujejo z dvostranskimi napetostmi med novimi članicami, kot sta Egipt in Etiopija ali, v manjši meri, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Odločitev Argentine, da kljub temu, da je bila sprejeta kot članica kluba, po izvolitvi Javierja Mileija za predsednika države vseeno ne pristopi k BRICS-u ponazarja težave, ki so del koalicije, ki združuje dolgoročne avtoritarne države z bolj nestanovitnimi demokratični režimi.
Zelo skromen gospodarski rezultat
Povedati je treba, da kljub statistično impresivnemu učinku velikosti (46 % svetovnega prebivalstva, tretjina površine planeta in 37 % svetovnega BDP) BRICS+ kot združenje skorajda ni bleščeča, ko pride do zbliževanja njihovih gospodarstev in razvojnih modelov. Še daleč so od sestave bloka z endogeno dinamiko, ki bi jim omogočil, da se postavijo za pravega tekmeca G7 ali OECD. In to z dobrim razlogom: za razliko od obdobja hladne vojne, ki ga je zaznamovala jasna delitev med Zahodom in Vzhodom, vsi glavni akterji na planetu kljub vse bolj očitni dialektiki Sever-Jug še naprej delujejo v ekstremnem okolju prepletenosti gospodarstev. Razen letnih vrhov, ki jih po principu rotacije organizira ena od članic, BRICS skorajda nimajo stalnih instrumentov za skupno upravljanje. Edina prava institucija, ki ji pripada, je Nova razvojna banka (NDB), ustanovljena leta 2015, s sedežem v Šanghaju, od marca 2023 pa ji predseduje Brazilka Dilma Rousseff. Ta mlada institucija, ki želi biti alternativa IMF z vidika financiranja trajnostne infrastrukture v državah v razvoju, je pred širitvijo BRICS štela osem članic. Ker so jo Evropejci sprejeli z zanimanjem in dobro voljo, je njen uspeh še vedno mešan in se trudi uveljaviti proti Azijski infrastrukturni investicijski banki (BAII) ali dvostranskim sporazumom o financiranju, ki jih spodbuja Kitajska kot del pobude »Eden pas in cesta«. Predvsem pa NBD od vojne v Ukrajini in sankcij proti Rusiji doživlja pravo krizo na področju pridobivanja sredstev z zahodnimi vlagatelji. Trenutne gospodarske težave Kitajske ji dajejo malo spodbude, da bi rešila NBD in prezgodaj je reči, ali bodo Savdska Arabija in Združeni arabski emirati tvegali veliko naložbo v banko.
Neformalnost, ki je bolj strukturna, kot se morda zdi
Z organizacijskega in političnega vidika se skupina BRICS zdi še bolj izmuzljiva. Nima sedeža, stalnega sekretariata in še manj pogodbe, ki ureja njeno delovanje in/ali oblikovanje skupnih smernic. Namesto da bi bila slabost, je neformalna narava premišljena in celo predstavlja prednost, ki olajša njeno širitev in privlačnost za tretje države. Ta forum, ki je po definiciji množinski, noče sprejemati odločitev, ki bi bile zavezujoče za vse njegove člane in očitno se ne namerava razviti v nekakšno gospodarsko ali politično konfederacijo. V svoji skupni izjavi v Johannesburgu 23. avgusta 2023 so tako imenovane države BRICS izjavile, da menijo, da so "ZN temelj mednarodnega sistema" in izrazile "svojo zavezanost multilateralizmu in mednarodnemu pravu". Omejujejo se – uradno – na kritiziranje nepoštenega obravnavanja, za katerega trdijo, da so mu izpostavljeni v večjih mednarodnih institucijah.
BRICS, ki ga sestavljajo ne-zahodne sile, bi zlahka razumeli kot skupino pritiska na glavne države na jugu. So v zadnjih mesecih izjemno glasni, postali novi glas »globalnega juga«, dediščina gibanja neuvrščenih? Pri tem se je pomembno izogibati kakršnim koli zgodovinskim bližnjicam. Medtem ko se zdi, da je prisotnost Indije v BRICS del te linije, odraža tudi njen namen nadzorovati ambicije svoje močne sosede, Kitajske in izvajati diplomacijo, ki jo lahko opišemo kot "pluri-multilateralistično". Vendar pa bi bilo neprimerno govoriti o neuvrščenosti v zvezi z BRICS kot celoto v svetu, ki se nagiba k bipolarizaciji, organizirani okoli Kitajske (ustanovne članice BRICS) in Združenih držav (nesporno utelešenje zahodne moči). Po drugi strani pa bi bilo neiskreno ne priznati BRICS - zlasti od njihove širitve - najvidnejši izraz "globalnega juga". Države BRICS, ki so močno osredotočene na svojo relativno ali nastajajočo moč, vztrajajo pri tem, da – z izjemo Etiopije – zadržujejo najmanj razvite države sveta (LDC). A očitno jim je uspelo pogoltniti stari dialog Indija-Brazilija-Južna Afrika (IBAS) in postaviti ob stran G77, koalicijo držav v razvoju, ustanovljeno leta 1964 za spodbujanje gospodarskih in političnih interesov držav v razvoju znotraj Združenih narodov. Pred kratkim je imela pobuda Južne Afrike, da proti Izraelu sproži tožbo pred Meddržavnim sodiščem, velik vpliv v Afriki, na Bližnjem vzhodu in daleč zunaj.
Moč BRICS je v tem, da svojim članicam dajejo svobodo, da sprejemajo politične pobude, se pridružijo ali ohranijo distanco, da bi na koncu pridobili novo podporo in včasih razdelili zahodno mnenje. Ta svoboda pobude pomeni, da lahko utelešajo obliko odpora do zahodnega sveta, ne da bi odkrito zavezali BRICS kot celoti in ustvarili morebitne razprtije znotraj njih. Najbolj očiten primer te »metode« je nedvomno napoved vojne Zahodu in njegovim »dekadentnim vrednotam« Vladimirja Putina. Ne da bi pritegnil jezo držav BRICS, si je pridobil podporo številnih držav na jugu. Toda tisto, kar nedvomno najbolj nagovarja države, ki upajo, da bodo imele koristi od razvojne podpore, ki je manj odvisna od zahodnih držav, je načelo politične nepogojenosti, ki ureja podpisovanje sporazumov o sodelovanju ali razvoja z nekaterimi silami v vzponu. Narava režima, njegova ideološka usmeritev ali spoštovanje temeljnih pravic ni pomembna, dokler se spoštuje finančni dogovor. To je tisto, kar je najpomembnejše pri mehanizmih pomoči, ki jih predlagajo Združene države ali evropske države.
Kitajski slon v sobi
"Če vidiš vse sivo, premakni slona" je star indijski pregovor. Pravzaprav bi bila demonstracija slepote, če ne bi opazili, da je to načelo politične nepogojenosti prvotno zasnovala in širila Ljudska republika Kitajska, zlasti v času uvedbe svojih znamenitih »Novih svilenih cest«. To je isto načelo, ki ga Rusija trenutno izkazuje v Afriki, ko gre za vojaško in varnostno pomoč vojaškim ali avtokratskim režimom. Evropska unija, katere odnosi z Združenimi državami so včasih ambivalentni, bi bila napačna, če se ne bi počutila tarčo. Kitajska retorika, ki poudarja zgledno naravo svojega gospodarskega uspeha v tretjem svetu in evropske zahteve glede človekovih pravic in pravne države primerja z reliktom svoje kolonialne kulture je zdaj klasika, ki jo uporablja več držav BRICS. Evropska unija, ki svojo moč temelji na svoji trgovini in zmožnosti normativnega vpliva, mora biti zato bolj pozorna na vpliv te nove pripovedi.
BRICS se kot izolirana entiteta pogosto dojema kot "papirnati tiger". Toda v svetu naraščajočih konfliktov, kjer imajo politične fantazije prednost pred ekonomskimi realnostmi, ne smemo spregledati pomena samouresničujočih se prerokb pri strukturiranju realnosti. Pojma "BRIC(S)" ali "globalnega juga", ki so si ga izmislili zahodnjaki, so zadevne države prevzele, da bi jim dale več kot samo simbolično inkarnacijo. Od njune neformalne povezave leta 2009 je Kitajska tista, ki oblikuje in strukturira BRICS. Končni in zdaj priznani cilj ni le združiti države na jugu, temveč zgraditi nov svetovni red s Kitajsko v njegovem epicentru.
Diskretna članica BRICS (Kitajska je šele četrta črka v akronimu)
Kitajska je veliko več kot največja opeka v zgradbi: je cement in nevsiljiv, a odločen delavec. V zadnjih desetih letih je 80 % povečanja trgovine med prvotnimi petimi državami BRICS vključevala Kitajsko, bodisi kot izvoznico ali uvoznico. Osredotočanje na neformalno naravo BRICS pomeni pozabiti, da so del globalnega pristopa, v katerem Peking plete širšo in gostejšo mrežo na vseh področjih prek novih svilenih cest, Šanghajske organizacije za sodelovanje, različnih regionalnih finančnih bank in gostitelj dvostranskih sporazumov o strateškem sodelovanju in gospodarskem razvoju. Še več, ker se je njena mednarodna podoba v zadnjih štirih letih močno poslabšala, Kitajska vedno bolj uporablja bolj vljudno dojemanje BRICS za izvajanje svoje nove politike vpliva na evropske elite.
Veliki izzivi za Evropo
Evropejci bi se torej zmotili, če se ne bi dejavneje zanimali za BRICS in posledice, ki bi jih lahko imela njihova širitev. Z združevanjem štirih največjih izvoznic nafte (Saudove Arabije, Združenih arabskih emiratov, Rusije in Irana) in dveh od treh največjih uvoznic nafte (Kitajske in Indije) bi BRICS lahko bil predhodnik oblikovanja novega OPEC-a, ki bi dvigniti ceno nafte in plina, ki ju uvaža Evropa, in zadati udarec dolarju kot mednarodni trgovalni valuti v korist petrojuana, lokalnih valut, kriptovalut ali celo dvostransko menjavo, ki jo že izvaja Kitajska. Če bi se to zgodilo, bi Evropska unija nedvomno videla, da so njeni upi, da bi evro postal glavna trgovalna valuta, izpuhteli. Na COP 28 v Dubaju smo videli, v kolikšni meri je Evropska unija in njena politika hitrega opuščanja energije, ki temelji na ogljiku, povzročila neodobravanje glavnih proizvajalk nafte na jugu. Tveganje razhajanj med Evropsko unijo in BRICS se je povečalo tudi zaradi nedavnega porasta oboroženih spopadov. V zvezi z BRICS je še ena malo analizirana, a potencialno eksplozivna tema pomorska suverenost. Presenetljivo je, da so skoraj vse BRICS države z dokaj obsežno obalo, vendar z razmeroma zmanjšano izključno gospodarsko cono glede na njihovo površino. Pomen morja z vidika komercialne in vojaške plovbe, ekologije in virov, ki jih je mogoče izkoriščati, je eden večjih izzivov tega stoletja. S 25 milijoni km2, kar je skoraj šestkrat večja od kopenske površine, ima Evropska unija daleč največje morsko območje na svetu. To je posledica posebne geografije Evrope, predvsem pa dediščine njene kolonialne preteklosti. Ta velika neenakost med Evropsko unijo in BRICS bi lahko v prihodnosti povzročila neprijetne zahtevke do nekaterih evropskih držav.
Tveganja konfliktov med našo celino in državami BRICS ne manjkajo, zlasti če realno gledamo, da se bodo države BRICS krepile. Trenutno pomanjkanje evropskega razmišljanja o tej temi ni omejeno na evropske institucije, ampak zadeva vse kanclerje držav članic. To je treba razumeti kot priložnost za Evropsko unijo, da se loti tega vprašanja in svojim državam članicam ponudi odprt in v prihodnost usmerjen okvir za razmislek o tem novem političnem vprašanju, ki se še vedno v veliki meri izmika tradicionalni geopolitični analizi, tj. navajeni regionalnega in ne multikontinentalnega pristopa. Tako kot na mnogih drugih področjih je temeljni poklic Evrope biti veliko več kot vsota njenih delov.
André Gattolin – nekdanji poslanec in raziskovalec na pariški univerzi III Sorbonne-nouvelle.
Emmanuel Véron - geograf in učitelj-raziskovalec pri Inalcu in École navale.
Fundacija Robert Schuman
Vir objave: www.robert-schuman.eu
Vir prevoda: https://infobrics.org/post/42743
Stališča v članku so avtorjeva lastna in ne odražajo nujno uredniške politike InfoBRICS
