Ukrajina je s pomočjo Nata na 1001 dan vojne izvedla prvi napad v notranjost Rusije z ameriškimi raketami dolgega dosega, ki letijo približno 300 kilometrov daleč. Rubikon je torej prečkan. Ruski predsednik Putin je namreč izjavil, da bi takšen napad, ki ga lahko ukrajinska vojska izvede izrecno samo s pomočjo ameriškega oziroma Natovega vojaškega osebja in uporabo ameriških obveščevalnih satelitov, pomenil začetek neposrednega vojaškega spopada med ZDA, Natom in Rusijo. Ni naključje, da so v Moskvi prav te dni objavili novo jedrsko doktrino, po kateri napad na Rusijo s strani neke države, ki sicer nima atomskega orožja, vendar jo pri tem podpira neka jedrska sila, terja ustrezen odgovor tudi proti tej državi, v skrajnem primeru tudi z uporabo atomskega orožja. Omenjena doktrina bi v najnovejšem primeru torej lahko vodila v neposredni spopad med Rusijo in ZDA. Če bo Putin ostal pri uporabi tretjega newtonovega zakona o akciji in reakciji, kar je napovedal, bo Rusija odgovorila najmanj z napadom na izstrelišča teh raket v Ukrajini, v skrajnem primeru pa tudi na vojaška oporišča Nata v drugih državah. V Romuniji in na Poljskem ima Nato na primer dve oporišči z raketami podobnega ali še večjega dosega.
Tako funkcionarji Bidnove administracije kot tudi Nata trdijo, da se Putin tudi tokrat samo pretvarja, saj doslej kljub temu, da je Nato prestopil več ruskih rdečih črt, ni širil in stopnjeval spopada izven območja Ukrajine. Veliko vprašanje je ali bo imel Nato pri igranju ruske rulete s Putinom, še naprej srečno roko. Biden, ki je doslej zavračal uporabo ameriških raket dolgega dosega za napade v notranjost Rusije, češ da bi bil to uvod v tretjo svetovno vojno, je tokrat spremenil mnenje. Podoben sklep o uporabi njihovih raket dolgega dosega s katerimi razpolaga ukrajinska vojska, so sprejeli tudi v Londonu in Parizu. Sklep o uporabi ameriških raket naj bi bil sprejet med predsednikovem obiskom v Braziliji, kjer se je mudil na sestanku skupine G20. To pomeni, da ga je verjetno samo podpisal, oblikovala pa sta ga dva najhujša jastreba, državni sekretar Antony Blinken in svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan. Pentagon je doslej uspešno nasprotoval takšnemu sklepu, tokrat pa je bil preglasovan.
Več kot očitno je Biden vse bolj le lutka v rokah globoke države, oziroma neokonzervativcev v njegovi administraciji, ki diktirajo ameriško zunanjo politiko. Biden, bo v zgodovino nedvomno prišel, po predsedniku Trumanu, kot doslej najhujši jastreb med vsemi ameriškimi predsedniki. Slednji je 1945 leta ukazal napad z atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki. Njegova najnovejša poteza ima tudi pomembne notranjepolitične razsežnosti. Po eni strani se bo s tem ukrepom na nek način maščeval Trumpu za izgubo demokratske kandidatke Kamale Harris na predsedniških volitvah, po drugi strani pa bo Trumpu, ki bo 20. januarja prevzel predsedniške dolžnosti, s tem poskušal preprečiti napovedano končanje vojne v Ukrajini. Biden deluje kot, vse manj razsodni hudobni starec, v skladu z rekom po meni potop. Ni namreč izključeno, da bo v naslednjih tednih pristal tudi na vse bolj intenzivno lobiranje predsednika izraelske vlade Netanjahuja, da bi Izrael s pomočjo ZDA, še pred koncem njegovega mandata, izvedel napad na Iran, kar bi brez dvoma vodilo najmanj v širšo vojno na bližnjem vzhodu.
Novoizvoljeni predsednik Trump formalno ne more preprečiti Bidnu, da v zadnjih tednih njegovega mandata, ne bi zakuhal hude mednarodne krize. Pošteno bi bilo seveda, da bi ostal samo pri opravljanju rutinskih dolžnosti. Očitno so ne samo Trump, ampak tudi ZDA in ves svet, postali talci samovoljne politike odhajajočega predsednika. Vprašanje na katerega za enkrat še ni odgovora, je kakšna bo politika nove Trumpov administracije. Velika večina novih funkcionarjev, ki jih je predlagal v rekordnem času, namreč spada med radikalne jastrebe, ki dosledno podpirajo nasilno politiko sedanje izraelske vlade, se zavzemajo za vojaški obračun z Iranom, za nove ostre sankcije proti kitajski, pod Trumpovim vplivom pa se (vsaj na videz) zavzemajo za konec vojne v Ukrajini. Če so v slednje prepričani tudi v Moskvi, na najnovejše raketne napade ne bodo reagirali z vso silo. Vsekakor pa Putin glede na to, da ruska vojska zmaguje na fronti, ne bo popustil. Dilema ni ali bodo Rusi dogovorili na zadnji napad, ampak samo, kako obsežen bo ustrezen odgovor. Zanimivo, je da je (nelegitimni) predsednik Ukrajine Zelenski, ki mu je maja potekel mandat, v včerajšnjem govoru pred evropskim parlamentom, prvič govoril o miru. Njegov pravi cilj je kljub temu očitno še vedno vplesti v vojno neposredno tudi ZDA, sicer ne bi ukazal zadnjega raketnega napada z ameriškimi raketami v notranjost Rusije. Podobno strategijo ima tudi predsednik izraelske vlade Netanjahu. Kakorkoli, zadnja poteza predsednika Bidna meji na norost saj pomeni nenapovedano vojno Rusiji in je lahko v skrajni posledici uvod v atomsko vojno. Zadnji tedni oziroma dnevi njegovega mandata utegnejo biti zato usodni za ves svet.
Bidnova administracija, Nato in Evropska unija še naprej vztrajno stopnjujejo napetosti z Rusijo in se očitno več kot nonšalantno pripravljajo na tretjo svetovno vojno. Ameriški in evropski politiki naj bi namreč razpravljali o tem, da bi Ukrajini dali taktično jedrsko orožje, britanski in francoski funkcionarji pa o tem, da bi v Ukrajino poslali svoje vojake. Očitno so zahodni politiki povsem izgubili razsodnost. Z veliko mero trmoglavosti namreč ocenjujejo, da se Putin samo arogantno pretvarja, kljub temu da je ruska vojska na Ukrajino prvič izstrelila strateško raketo, ki je bila po rušilni moči enaka eksploziji taktične jedrske bombe, vendar brez radioaktivnega sevanja.
Sklep o uporabi ameriških (posredno pa tudi britanskih in francoskih) raket dolgega dosega, ki je bil uvod v sedanje zaostrovanje, je bil sprejet brez izrecnega soglasja Pentagona, čeprav jih upravljajo pripadniki ameriške vojske, usmerjajo pa z ameriškimi vojaškimi sateliti. To pomeni, da so ZDA, Velika Britanija in Francija (skupaj z Natom) v nenapovedani vojni z Rusijo. Še vedno ni jasno, ali je bil predsednik Biden samo formalni predlagatelj tega ukrepa. Vse več je namreč znakov, da je v zadnjih tednih njegove vladavine oblast prevzela tako imenovana globoka država, ki jo sestavljajo vojaško industrijski kompleks, obveščevalne službe in židovski lobi.
Pentagon so iz procesa odločanja povsem izključili; že dvakrat doslej je namreč preprečil podobne ukrepe. Biden se v zvezi s tem sklepom, ki utegne biti uvod v neposredni vojaški spopad med ZDA, Natom in Rusijo, sploh ni oglasil. Podobno velja tudi za zmagovalca predsedniških volitev Trumpa, čeprav je bil omenjeni sklep brez dvoma sprejet zlasti zato, da po nastopu predsedniške funkcije 20. januarja ne bi sprožil diplomatske pobude za končanje vojne v Ukrajini. Edino Trump morda lahko ustavi sedanje stanje norosti, ki ga vestno širijo tudi nekateri njegovi skrajno nerazsodni in agresivni vojnohujskaški sodelavci, ki jih namerava vključiti v svojo administracijo.
Ni izključeno, da bo tako imenovana globoka država stopnjevanje vojne v Ukrajini in morebitni izraelsko (ameriški) napad na Iran v skrajnem primeru skušala izkoristiti za razglasitev izrednega stanja, kar bi za nedoločen čas podaljšalo mandat sedanji administraciji, Trumpu pa preprečilo prevzem predsedniških dolžnosti. Brez dvoma bi bil takšen ukrep enak državnemu udaru, kar se zdi nemogoče. Putin je zelo jasno povedal, da bo nadaljevanje raketnih napadov na Rusijo povzročilo povračilne ukrepe proti vsem državam, ki so Ukrajini dovolile napade s temi raketami na cilje do 300 kilometrov v globino Rusije. To opozorilo velja zlasti za Veliko Britanijo, ki je glavna pobudnica teh napadov.
Nova ruska supersonična strateška raketa z imenom Lešnik lahko uniči vsa vojaška oporišča ZDA in Nata v Evropi in na Bližnjem vzhodu brez uporabe jedrskih bojnih glav. Kinetična energija, ki jo pridobi raketa zaradi visoke hitrosti tudi do 12 tisoč kilometrov na uro sproži ob udarcu na zemljo podobno energijo kot taktične atomske bombe. Te rakete, ki jih zahod zaenkrat še nima, imajo doseg najmanj 5800 kilometrov. Največja ukrajinska tovarna raket, ki so jo napadli Rusi s to raketo, je, kot kažejo satelitski posnetki, popolnoma uničena. Ker zaenkrat te vrste raket ni mogoče sestreliti, bodo Rusi, kot so napovedali v Moskvi, v primeru novih napadov predhodno obvestili prebivalce, naj se umaknejo. Podobno so storili tudi v prvem primeru. Prva uporaba te rakete bo povzročila pravo revolucijo v vojskovanju med velikimi silami. ZDA in Nato namreč nimajo podobnega orožja in se lahko rušilni moči te rakete zoperstavijo samo z uporabo jedrskega orožja. Po drugi strani je omenjena inovativna raketa, ki negira splošno prepričanje na zahodu, da je Rusija šibka država tudi po tehnološki plati, lahko tudi priložnost za človeštvo, da se končno znebi jedrskega orožja. Nekateri neodvisni ameriški komentatorji to supersonično rusko raketo primerjajo celo s projektom Manhattan, ki je med drugo svetovno vojno sprožil razvoj atomskega orožja. Tega se zahodni politiki in strategi očitno še ne zavedajo. New York Times na primer piše, da ameriški in evropski funkcionarji razpravljajo celo o možnosti, da bi Ukrajini še pred iztekom Bidnovega mandata dobavili atomsko orožje, s čimer naj bi nevtralizirali to orožje, ki ga zahod še nima in se pred njim ne more braniti.
Splošne priprave na obsežno vojno v Evropi se medtem nadaljujejo. Nato izvaja veliko vojno vajo na Finskem, v kateri pod poveljstvom ZDA sodeluje 28 držav. Podobno vojaško vajo bodo izvedli tudi v Nemčiji. Pet največjih evropskih držav – Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija – se je odločilo za skupno izdajo obrambnih obveznic za podporo evropski vojni industriji. Predsednica evropske komisije Ursula Von der Leyen je izjavila, da mora EU v naslednjem desetletju vložiti najmanj 500 milijard evrov za krepitev svojih vojaških sil in nadaljnjega oboroževanja Ukrajine. V vseh teh akcijah bo sodelovala kot ena izmed najbolj vdanih članic Nata tudi Slovenija. Slovenskim oblastnikom in vladi nismo dali nikoli soglasja za sodelovanje v netenju nove vseevropske ali celo svetovne vojne.
Napetosti na mednarodni sceni se v dneh, ki nas še ločijo od zaprisege novega ameriškega predsednika Trumpa, nevarno zaostrujejo. Vojna v Ukrajini ne popušča, na Bližnjem vzhodu pa se po razglasitvi šibkega premirja širi tako na Sirijo, ki naj bi oslabila Rusijo, ki podpira Asadov režim, kot na Iran. Vojna v Ukrajini in izraelska genocidna vojna navidezno nista povezani, a to je res samo navidezno. Oslabitev ali celo padec Asadovega režima bi namreč zelo prizadel ruske strateške interese na Bližnjem vzhodu in širše. V kombinaciji s poskusi netenja barvne revolucije v Gruziji, ki jo spodbujajo zahodne obveščevalne službe po vzoru na puč v Ukrajini leta 2014, bi po njihovem mnenju lahko prišlo do hude politične destabilizacije tudi v Rusiji oziroma celo do padca Putina, kar je skrajni cilj neokonservativcev.
Zanimivo je, da je do širjenja vojne na Bližnjem vzhodu, ki jo Trump še bolj podpira kot Biden, prišlo po razglasitvi premirja v južnem Libanonu in potem, ko je ruska vojska nedavno z uničujočim napadom s strateško hipersonično raketo Lešnik (ali Leska) na največjo tovarno raket v Ukrajini dokazala odločujočo premoč v konvencionalnem vojskovanju. V zahodnih prestolnicah uporabi te rakete, ki s kinetično energijo lahko doseže rušilno moč atomske bombe (brez radioaktivnega žarčenja), niso namenili nobene posebne pozornosti, kot da se ni zgodilo nič prelomnega. Napadi z ameriškimi in britanskimi raketami na cilje v notranjosti Rusije se namreč nadaljujejo kljub Putinovi grožnji, da bodo to orožje znova uporabili. Ker ZDA s takšnim ultimativnim konvencionalnim orožjem, ki ga ne zaznavajo niti klasični radarji, (še) ne razpolagajo, je takšna aroganca – nekateri komentatorji jo imenujejo tudi »strateška slepota« – težko doumljiva. Z uporabo teh raket, ki naj bi jih začeli serijsko izdelovati, ruska vojska lahko ogrozi in uniči vse vodilne vojaške baze Nata v Evropi.
Že samo to bi moralo zadostovati za resni premislek o tem, kam lahko svet pripelje nadaljevanje oziroma stopnjevanje vojne v Ukrajini, v kateri ruska vojska vse bolj zmaguje. Cilj Bele hiše je brez dvoma podaljšati sedanjo agonijo ukrajinske vojske vsaj do prenosa oblasti oziroma ustvariti pogoje za to, da bi nejasni Trumpov mirovni načrt pogorel že na samem začetku. Zato tako ZDA kot vodilne članice Nata, ki so doslej prisegale na Bidna (v prihodnosti pa se bodo morale hočeš nočeš prikloniti Trumpu), pošiljajo v Ukrajino dodatno vojaško pomoč.
V tem pogledu tudi vodstvo EU ni nobena izjema. Prvi obisk treh novih predstavnikov EU v Kijevu po prevzemu dolžnosti je pokazal, da bo ta še naprej močno podpirala nadaljevanje vojne tako finančno kot v orožju. Namesto o miru so več govorili o vojni. Novi predsednik Evropskega sveta Antonio Costa je mnenja, da mir ne more pomeniti kapitulacije in nagraditve agresorja. To je res, vendar je pozabil na to, da je zahod s širitvijo Nata in toleriranjem grobih kršitev temeljnih pravic ruske manjšine v Ukrajini znatno prispeval k tragediji ukrajinskega ljudstva tudi po zaslugi nerazsodnih in prodanih politikov, kakršen je Zelenski.
Kako je sploh lahko mogoče, da se predstavniki EU, ki prisegajo na vladavino prava, sestajajo z Zelenskim, ki že od maja ni več legalni predsednik države, ampak samodržec, ki je na oblasti s pomočjo tujih sil. Josep Borrel, nekdanji zunanjepolitični predstavnik EU, je v svojem političnem testamentu odkrito priznal, da nas čaka še veliko dela, da bomo lahko učinkovito govorili »jezik moči« in zapolnili vrzel med nedeljskimi govori in ponedeljkovimi dejanji. Ta napotek španskega socialista pomeni pristanek na golo realno politiko, ki je navzkriž s temeljnimi načeli EU.
Nobene garancije nimamo, da se takšna politika, ki jo pooseblja vse bolj prusko navdahnjena predsednica komisije Ursula von der Leyen, ne bo nadaljevala. V državah EU (in pri nas) se očitno že pripravljamo na vojno, generali nas strašijo z neodgovornimi izjavami o neizbežnosti vojne, štejemo in pregledujemo zaklonišča, pozivamo ljudi, naj si nabavijo zadostne zaloge hrane, se pripravljamo na uvedbo obvezne vojaščine itd. Nemški kancler Olaf Scholz je na primer na najnovejšem obisku v Kijevu napovedal nov obsežen paket vojaške pomoči, zunanja ministrica Annalena Baerbock pa je med obiskom v Pekingu zagrozila s sankcijami, če bo Kitajska Rusiji dobavljala čipe. Navdušenje evropskih elit nad nadaljevanjem vojne v Ukrajini je najbrž povezano z bojaznijo, da bi poraz Nata v vojni z Rusijo v Ukrajini privedel do njegovega razpada. Evropske elite za zdaj še niso pripravljene na strateško avtonomijo in odmik od unilateralne svetovne ureditve pod vodstvom ZDA.
Glede vojne v Ukrajini obstaja majhno, ampak res minimalno upanje, da bo novi ameriški predsednik Trump presekal ta gordijski vozel, še posebej ker je Zelenski prvič nakazal možnost, da bi se pogajal o miru, čeprav (začasno) ne bo dobil nazaj vseh ozemelj. Trumpov načrt še ni jasen, še zlasti ker bo na vodilna zunanjepolitična mesta v novi administraciji imenoval nekatere najbolj znane skrajne jastrebe.
Tudi to, da namerava tako nasprotnike kot zaveznike kaznovati z visokimi carinami, državam članicam BRICS pa grozi s 100-odstotnimi carinami, če ne bodo več dajale prednosti ameriškemu dolarju, govori v prid tezi, da se bo njegov mandat začel zelo burno. Nevarnost, da bi tako imenovana globoka država skušala preprečiti njegov prihod v Belo hišo, še ni minila. Nekateri komentatorji trdijo, da bo zato med svoje sodelavce uvrstil nekatere najtrše neokonservativce, da ga ne bi spodnesli že pred začetkom mandata.
Dr. Uroš Lipušček
