V zadnjem času lahko slišimo čedalje več zgodb ljudi, ki so se odločili za spremembo spola. Če je bila ta tema včasih tabu in so bili tisti, ki so si želeli postati moški/ženske, kljub temu da se niso rodili kot taki, deležni neodobravanja in predsodkov, danes o tem kot družba čedalje bolj odprto govorimo.
Vendar je ena stvar, če se za spremembo spola odločijo odrasli posamezniki, ki so za to dovolj zreli in so odločitev pred tem skrbno pretehtali, seznanjeni pa so tudi z morebitnimi tveganji, nekaj drugega pa, če grejo po tej poti otroci in najstniki, ki se še razvijajo, njihova identiteta pa še ni jasno izoblikovana.
V dokumentarnem filmu Breaking the Silence: The Reality of De-Transitioning so v ospredju zgodbe posameznikov, ki so se že v zgodnji mladosti odločili za spremembo spola, danes pa to obžalujejo. Film je bil posnet v ZDA in v Avstraliji, kjer je praksa precej drugačna kot pri nas, saj otrokom že od zgodnjih let dalje govorijo, da spol ni nekaj konstantnega, temveč se lahko skozi življenje spreminja. Spol naj ne bi bil definiran s fizičnimi značilnostmi, s katerimi se je nekdo rodil, temveč naj bi šlo za nekaj, za kar se posameznik odloči sam.
Otroci in najstniki, ki si želijo spremeniti spol, lahko brez soglasja staršev in brez dlje časa trajajoče strokovne obravnave začnejo jemati zaviralce pubertete in hormone, zaradi katerih začne njihovo telo dobivati značilnosti nasprotnega spola. Temu nekoliko kasneje običajno sledi tudi operativni poseg, s katerim se odstrani neželene organe.
Courtney je bila zaradi dodajanja hormonov ves čas bolna
Najprej je svojo zgodbo predstavila Courtney, ki živi v Kaliforniji. Kot najstnica je bila zelo oblegana s strani fantov, zato ji je bilo pogosto neprijetno. Verjela je, da bi bilo njeno življenje precej lažje, če bi bila moški. Prizna, da so pomembno vlogo pri njeni odločitvi igrala tudi družbena omrežja, na katerih je našla veliko spodbude, da se poda na to pot. Začela je jemati zaviralce pubertete in testosteron, zaradi česar je kmalu izgubila menstruacijo, njen glas je postal možat, nekoliko pa se ji je spremenila tudi oblika obraza.
Odkar je začela z vsemi temi postopki, je postajalo njeno zdravstveno stanje čedalje slabše. Ves čas je bila bolna. Sčasoma je ugotovila, da četudi je šla skozi vse te postopke, njeno telo ne bo nikoli resnično moško, prav tako pa si je želela, da bi bila ponovno zdrava. Zdaj ne jemlje več ničesar, temveč si želi ponovno postati ženska. Čeprav je že pred časom opustila vse postopke, je njen glas ostal možat. Danes je prepričana, da je puberteta nekaj, do česar bi moral imeti pravico vsak človek, in da otrok oz. najstnik še ni zrel za odločitev, da začne jemati nekaj, zaradi česar do nje ne bo prišlo.
Chloe si želi, da nihče ne bi prestajal tega, kar je sama
Tudi Chloe prihaja iz Kalifornije, za spremembo spola pa se je odločila pri rosnih 12 letih. Čeprav se je ves čas dojemala kot žensko, je imela v najstniških letih velike težave s samopodobo. Mislila je, da ni lepa, ni bila zadovoljna s svojo postavo, saj ni imela izrazitih oblin, zato se je oblačila bolj po moško. Preden je šla na postopke za spremembo spola, ji je mama svetovala, naj s tem raje počaka, dokler ne odraste, da ne bi česa obžalovala, vendar je ni poslušala. Pri 13 letih je tako začela jemati zaviralce pubertete in testosteron, pri 15 letih pa je šla na operativno odstranitev prsi.
Skozi čas je ugotovila, da vsi ti postopki niso tako nedolžni, kot se jih oglašuje, temveč so dejansko lahko zelo nevarni za zdravje. Danes meni, da je nedopustno, da je posameznikom dopuščeno, da že kot otroci ali najstniki sprejmejo tako pomembno odločitev, kot je sprememba spola. Prepričana je, da je to medicinski škandal, izpostavila pa se je v želji, da nikomur ne bi bilo treba prestajati tega, kar je sama. Danes si želi ponovno postati prava ženska in upa, da bo kljub vsem postopkom nekoč lahko postala mama, čeprav zaradi odstranitve prsi ne bo mogla dojiti.
Avstralija: Starši kršijo zakon, če otroku prepovedo spremembo spola
V Avstraliji sicer deluje sedem klinik, kjer izvajajo operacije za spremembo spola. Trenutno je v čakalni vrsti za poseg več kot 1000 otrok. Številni starši so v veliki stiski, ker si njihovi otroci želijo spremeniti spol, oni pa jih pred tem ne morejo zaščititi. Pred nekaj leti je bil namreč sprejet zakon, ki govori o tem, da če fant reče, da je dejansko punca ali obratno, temu ne sme nihče nasprotovati; ne strokovnjaki ne starši ne učitelji. Starši se bojijo spregovoriti o tej temi in zaščititi svoje otroke, saj se bojijo, da bodo zaradi tega označeni za homofobe.
»Če te otrok prosi, da bi si naredil tatu, ti pa mu to prepoveš, si označen za dobrega starša. Če pa te otrok prosi za zaviralce pubertete, ti pa mu rečeš ne, kršiš zakon,« je dejal eden od staršev, ki opaža, da se zaradi enostavnega dostopa do postopkov za spreminjanje spola zanje odloča čedalje več otrok in da je to med mladimi postal nekakšen trend.
Svojo zgodbo sta delila tudi starša hčerke, ki je kot najstnica spremenila spol brez njune vednosti. V tistem času je trpela za depresijo in anksioznostjo. Menila je, da bo njene težave rešila sprememba spola. Mladim je namreč pogosto rečeno, da se bodo počutili veliko bolje s sabo, ko bodo to naredili. Njuna hči se je začela brez njune vednosti v šoli predstavljati z moškim imenom, učitelji pa staršev o tem niso niti obvestili. Kmalu zatem je bila hči hospitalizirana zaradi samomorilnega vedenja, zdravniki pa so staršem rekli, da mora takoj začeti jemati testosteron in da ji morajo nujno kirurško odstraniti prsi z besedami: »Bi imeli raje mrtvo hči ali živega sina?«
Mel zaradi operacije še danes občasno krvavi in ima resne zdravstvene težave
Tudi Mel Jeffries iz Melbourna je ena tistih, ki je bila pripravljena zaupati svojo izkušnjo s spremembo spola, za katero pravi, da je bila njena največja napaka v življenju. Kot najstnica je trpela zaradi slabe samopodobe, bila je depresivna in zmedena glede svoje spolne usmerjenosti. Vrstniki so jo pogosto poniževali in imela je občutek, da bi bilo njeno življenje lažje, če bi bila fant. Začela je razmišljati, da morda vsa žalost, ki jo je čutila, izvira iz tega, da je bila rojena v napačnem telesu.
Globoko v sebi si je želela biti zgolj sprejeta in ljubljena. Zdelo se ji je, da ji skupnost ljudi, ki so si spremenili spol, to lahko ponudi. Tako bo končno čutila, da nekam spada. Pri 18 letih se je tako začela predstavljati kot Mason in začela je jemati testosteron. Zdravniki so ji terapijo predpisali brez težav; zgolj po eni uri pogovora s strokovnjakom. Slednji ji je celo rekel, da mora spremeniti spol, sicer tvega, da bo naredila samomor.
Kmalu po tem, ko je začela jemati testosteron, so ji začele rasti dlake, njen glas je postal moški, dobila je mišice in veliko dodatnih kilogramov. Pri 26 letih je nato prestala še operacijo odstranitve prsi, zaradi česar še danes občasno krvavi in se spopada z resnimi zdravstvenimi težavami. Kasneje je ugotovila, da je bilo vse skupaj zgolj poskus bega od sebe, da zaradi vsega skupaj ni nič bolj srečna, prej obratno, zdaj pa želi ponovno postati ženska, čeprav se zaveda, da jo bodo posledice lastnih odločitev spremljale celo življenje.
Ne obstajajo dokazi, da bi spremembe spola preprečevale samomore
Otroška psihiatrinja dr. Jillian Spencer je v dokumentarnem filmu povedala, da ne obstajajo nikakršni znanstveni dokazi, da hormonske terapije ali operacije za spremembo spola na kakršenkoli način zmanjšujejo tveganje za samomorilnost – slednja trditev namreč velja za podlago, zakaj naj bi tako hiteli s tovrstnimi posegi pri otrocih in najstnikih. Verjame, da so otroci prehitro napoteni na tovrstne postopke, brez da bi se pred tem preverilo, kaj se dejansko dogaja v njihovi psihi. Dovolj sta namreč dve obravnavi pri socialni delavki in otroka se že lahko napoti, da začne jemati zaviralce pubertete.
Poudarja, da gre za vse prej kot nedolžne posege, saj lahko zaradi prestanih postopkov posamezniki postanejo sterilni, lahko pa utrpijo tudi spolno disfunkcijo, kar lahko bistveno poslabša kvaliteto njihovega življenja. Poleg tega lahko pride do poslabšanja splošnega zdravstvenega stanja in številnih dolgoročnih zdravstvenih tveganj. Zavzema se za to, da bi si strokovnjaki vzeli več časa, da bi preverili, kaj se dejansko dogaja z otroki, ki si želijo spremeniti spol. Pogosto gre namreč za stiske, ki jih je možno zdraviti na drugačne in bolj varne načine, dodaja.
Svoje stališče je predstavil tudi dr. Dylan Wilson, queenslandski pediater, ki je zgrožen nad tem, da lahko zaviralce pubertete dobijo že otroci, stari med pet in 10 let. Prepričan je, da je to vsekakor prezgodaj in da otroci še niso zmožni sprejemati tako pomembnih odločitev. Čim jih namreč začnejo jemati, to pomeni, da ne izkusijo prave pubertete, njihova telesa pa so posledično spremenjena in poškodovana za celo življenje.
Dokumentarni film ponuja vpogled v resnost stanja na tem področju in nas vabi k razmisleku o tem, kam vodi tovrstna spolna vzgoja otrok, ki je v ZDA in po nekaterih drugih delih sveta že nekaj samoumevnega. Seveda je nujno, da otroke vzgajamo v strpne posameznike do drugih ljudi in jih spoštujemo take, kot so, vseeno pa jih je treba v ranljivem obdobju življenja, ko še iščejo sebe in se učijo sprejemati prave odločitve, zaščititi pred tem, da bi naredili nekaj, ki bi jih lahko dolgoročno zaznamovalo.
Vir: Breaking the Silence: The Reality of De-Transitioning
Avtor: P. K.
