Arktični Svet (Arctic Council) obstaja že precej dolgo. Poleg Rusije vključuje ZDA, Kanado, Norveško, Dansko, Švedsko, Finsko in Islandijo. Vsaka država dve leti predseduje Arktičnemu svetu.
Vprašanje: S katerimi državami Rusija sodeluje pri razvoju Arktičnega območja? Kakšen je mehanizem te interakcije?
Sergej Lavrov: Arktični Svet (Arctic Council) obstaja že precej dolgo. Poleg Rusije vključuje ZDA, Kanado, Norveško, Dansko, Švedsko, Finsko in Islandijo. Vsaka država dve leti predseduje Arktičnemu svetu. Stališča Rusije o razvoju svojih severnih območij in sodelovanju s partnerji v visokih zemljepisnih širinah vedno izhajajo iz predpostavke, da je prvič, Arktični svet glavni organ, ki zagotavlja multilateralno sodelovanje, in drugič, da na Arktiki ni niti ene težave, ki bi zahtevala elemente vojaške dejavnosti. Ta pristop delijo vse druge članice Arktičnega sveta. Njihova stališča, vključno z dokumenti ZDA izražajo, da si prizadevajo za mirno in uspešno Arktiko. Strinjamo se s tem pristopom.
V praksi pa naši kolegi iz NATO vse pogosteje usmerjajo oči v Arktično regijo (to se je začelo že veliko pred posebno vojaško operacijo - Ukrajino) in izjavljajo, da ima severnoatlantsko zavezništvo tam tudi interese zaradi svoje geografske lege. Trdijo, da je Norveška članica Nata od njegove ustanovitve in zato morajo tudi oni spremljati dogajanje v regiji. Trenutno se ta odnos kaže tudi v drugih regijah. Trditve bloka, da naj bi bili zgolj obrambno zavezništvo, ki se ukvarja izključno z obrambo ozemlja držav članic, prihajajo naravnost od hudiča (=dobesedni prevod).
Arktika ni NATO-vo ozemlje. Ni pa jim več dovolj, da so v članstvo NATO v nasprotju s svojimi obljubami dodali skoraj celotno Evropo. Trenutno je zavezništvo usmerjeno v celotno azijsko-pacifiško regijo in odkrito izjavlja, da »od tod prihajajo grožnje NATU«. Zelo nenavadna izjava! Poglejte samo evrazijsko celino. Kje je Daljni vzhod, vzhodna morja ali Pacifik? In kje je blok? Njihova želja po globalizaciji, pridobivanju legitimnosti in uveljavitvi kot globalni, ne le severnoatlantski policist, sega tudi v Arktično regijo. Vidimo, da NATO izvaja številne vaje za pripravo na morebitne krize na Arktiki. Toda Rusija je popolnoma pripravljena zaščititi svoje interese na vojaški, politični in vojaško-tehnični ravni.
Kljub procesom, ki jih opažamo v nekaterih drugih mednarodnih organizacijah, kjer Zahod z nami noče sodelovati, je Salehard maja 2023 gostil 13. zasedanje Arktičnega sveta, ko mu je predsedovala Rusija. Vseh osem držav članic se ga je udeležilo na ravni visokih predstavnikov, kar daje upanje. Prišli so tudi naši partnerji. Udeleženci so potrdili skupno izjavo, ki poudarja potrebo po ohranitvi mirne Arktike kot ozemlja sosedstva, stabilnosti in sodelovanja. Že sam po sebi je bil dosežek, da so bile te besede izrečene v današnji situaciji. Potrudili se bomo, da bodo te besede imele težo in da bodo člani Arktičnega sveta spoštovali ta načela. Poleg tega je veliko ne-arktičnih držav pripravljenih delati na Arktiki, vključno s Kitajsko in Indijo, našima tesnima strateškima partnerjema. Z obema stranema imamo veliko projektov (tudi skupnih), ki ustvarjajo možnosti za tristransko sodelovanje. To pomeni prizadevanja za spodbujanje gospodarskih vezi, uvajanje tehnologij v razvoj Arktike, proizvodnjo utekočinjenega zemeljskega plina, uporabo Severne morske poti in nadgradnjo njene infrastrukture za dodatno udobje komunikacij med Azijo in Evropo.
Predsednik Rusije Vladimir Putin je že večkrat dejal, da je prihodnost človeštva odvisna od Arktike, ki je z naravnimi viri najbogatejša regija našega planeta. Ker se podnebje spreminja in je dostop do arktičnih virov lažji, se zanimanje vseh akterjev v regiji ustrezno povečuje. Podpirali bomo načela, ki jih vodi Arktični svet, če so v skladu z ruskimi zakoni in odločitvami, ki jih sprejemamo in izvajamo v ruskem Arktičnem območju. Še naprej bomo vztrajali, da se Konvencija ZN o pomorskem pravu iz leta 1982, ki ureja razmejitev epikontinentalnega pasu v Arktičnem oceanu, uporablja kot pravni okvir za vse dejavnosti v tem delu sveta. To delo poteka že dolgo in se bo nadaljevalo, dokler bo potrebno. Vidimo, da večina arktičnih držav spoštuje dogovorjene postopke. Rusija je zadovoljna z delovanjem Komisije ZN za meje epikontinentalnega pasu.
Vprašanje: Zdaj smo na drugem valu razvoja Arktike. Ali lahko Arktika postane polje diplomatskega boja? Kako bi se ta boj lahko pokazal?
Sergej Lavrov: Ponovno obstaja Konvencija ZN o pomorskem pravu iz leta 1982, ki določa postopek razmejitve epikontinentalnega pasu na Arktiki. Obstaja Komisija ZN za meje epikontinentalnega pasu, v kateri je tudi ruski predstavnik. Tega ne bi označil za 'boj'. V današnjih razmerah bi raje govoril o pogajanjih, katerih cilj je doseganje ravnovesja interesov. Po drugi strani pa je življenje boj. Države se prijavijo Komisiji ZN; komisija obravnava primer in zahteva dodatne podatke, vključno s praktičnimi rezultati znanstvenih raziskav na Arktiki. Strokovnjaki odločajo, kako upravičena je zahteva države in odločajo o razširitvi njenega teritorialnega morja preko 200 morskih milj od njene obale, ki je po konvenciji opredeljena kot zunanja meja njene izključne ekonomske cone. To je diplomacija.
Doslej je večina držav, zainteresiranih za razširitev meja svojega epikontinentalnega pasu delovala legitimno, v strogem skladu z ustaljenim postopkom, ki vključuje dokončno odločitev o vsaki vlogi, sprejeti na podlagi splošne odobritve in znanstvene utemeljitve.
Pred nekaj meseci so Združene države objavile nove zunanje meje svojega epikontinentalnega pasu na območjih več kot 200 milj od obale, ne da bi se prijavile komisiji. Jasno je, da je bil to še en poskus pokazati, da je nadrejena vsem drugim, hegemon – »Vse živali so enake, vendar so nekatere živali bolj enake od drugih,« kot navaja [v izjavi prašičev] v zgodbi Georgea Orwella Živalska farma. Precej zgovorno je bilo, da se s to trditvijo ne strinja niti ena država. Sodelovali bomo s Komisijo ZN za mejo epikontinentalnega pasu, da se vrnemo k pravilu, ki jih je določil UNCLOS.
