Vodstvi Izraela in Ukrajine si na vse načine prizadevata, da bi - ne glede na posledice - v oba spopada vpletle tudi ZDA. V prvem primeru proti Rusiji, v drugem primeru pa proti Iranu, kar bi v skrajnem primeru prav tako pripeljalo do spopada z Rusijo, ki zaradi strateških razlogov ne more dopustiti iranskega poraza. V obeh primerih bi bil lahko neposreden spopad med ZDA in Rusijo uvod v atomsko vojno.
Ne glede na to se vse bolj razgreti politiki očitno pripravljajo prav na to možnost. To potrjuje tudi pred nekaj dnevi sprejeta resolucija Evropskega parlamenta, ki poziva k ukinitvi prepovedi uporabe (ameriških, britanskih in francoskih) raket dolgega dosega za napade na cilje globoko v Rusiji, kar bi, kot je v dramatičnem tonu opozoril ruski predsednik Putin, vodilo v neposreden spopad med Rusijo ter ZDA in Natom. Z omenjenimi raketami namreč upravljajo ameriški, britanski in francoski vojaki, zato bi ta korak pomenil vpletenost navedenih držav v vojno z Rusijo.
Kar se tega tiče so tudi slovenski evroposlanci bolj radikalni in nepremišljeni kot vodilni generali Pentagona, ki so nedavno nastopili proti uporabi teh raket pri napadu na Rusijo. Poleg tega so evroposlanci že drugič v zadnjih nekaj mesecih predlagali vladam držav Evropske unije, da Ukrajini namenijo vsako leto najmanj 0,25 odstotka svojega družbenega proizvoda kot vojaško pomoč. Med njimi je bilo tudi vseh osem poslancev preteklega sklica Evropskega parlamenta. Vojni stranki v EU, ki jo vodi vse bolj ošabna nemška političarka Ursula von der Leyen, so se razen odsotnega poslanca Prebiliča(?) pridružili prav vsi slovenski evroposlanci. Resolucije na srečo niso obvezujoči dokumenti, so pa del vse večjega pritiska na države članice, da se priklonijo vse bolj militaristični politiki EU.
Prepričan sem, da slovenska javnost za razliko od parlamentarnih strank, ki se udinjajo vse močnejšemu militarizmu, nasprotuje stopnjevanju obeh vojn, ki imata lahko usodne posledice za ves svet. Vse bolj prusko naravnana EU je na primer novi komisiji dodala resor komisarja za obrambo, namesto da bi imenovala komisarja za mir in mirno reševanje sporov med državami. Zakaj potrebuje EU poleg vojaške zveze Nato še resor, namenjen oboroževanju in obrambi? Namesto orožju bi morala prednost dati diplomaciji oziroma oblikovanju novega varnostnega sistema, ki bi vsem državam na starem kontinentu zagotavljal varnost in ozemeljsko nedotakljivost. V tem primeru seveda ne bi bilo treba v nebo dvigovati stroškov Natovih članic za namene oboroževanja.
Nekateri najbolj militantni politiki na primer že govorijo o tem, da bodo morale v prihodnje Natove članice za vojaške izdatke namenjati ne le dva odstotka družbenega produkta na leto, ampak kar tri. Če bo prevladala, bo omenjena logika vodila v dolgoročno gospodarsko stagnacijo EU, socialne pretrese in politično nestabilnost. Edini realni vir za investicije v moderne tehnologije v višini najmanj 800 milijard evrov na leto, ki bi jih po priporočilu bivšega guvernerja evropske centralne banke Maria Draghija države članice EU morale vložiti v to, da bi zaustavile tehnološko zaostajanje za največjimi tekmicami, je zmanjšanje ali vsaj zaustavitev rasti vojaških izdatkov.
Astronomske stroške, namenjene oboroževanju, bi morale začeti zniževati vsaj vse največje države, za kar bi bil potreben globalni razorožitveni dogovor, ki mu globoke države in vojaška industrija seveda nasprotujejo. Samo evropske članice Nata na primer namenijo skoraj 400 milijard dolarjev letno za oboroževanje, kar je več, kot znašata vojaška proračuna LR Kitajske in Rusije skupaj.
Ukrajinski predsednik Zelenski, kateremu je maja potekel predsedniški mandat, je ameriškemu predsedniku Bidnu namesto programa za mir predložil načrt za zmago, čeprav je jasno, da vse bolj izčrpana ukrajinska vojska ne more zmagati. Ruska in ukrajinska definicija zmage se popolnoma izključujeta. Kot trdijo dobro obveščeni zahodni mediji, naj bi Zelenski znova zahteval takojšnjo odobritev uporabe raket dolgega dosega za napade na cilje globoko v Rusiji in takojšnje sprejetje v članstvo Nata. Nekateri komentatorji ne izključujejo možnosti, da bi utegnil Zelenski zahtevati od Bidna, naj zahodne predele Ukrajine zasedejo Natove čete, kar bi bila garancija, da ruska vojska v skrajnem primeru ne bo nadaljevala ofenzive prek Dnjepra.
Odobritev omenjenih zahtev bi najverjetneje vodila v neposredni vojaški spopad med Natom in Rusijo. Celo vodja britanske obveščevalne službe Mi6 meni, da se Putin ne šali. Vodilni generali v Pentagonu, ki se zavedajo posledic morebitnega neposrednega spopada z Rusijo, so zato pred dnevi dali veto na prvo zahtevo Zelenskega za izstreljevanje raket dolgega dosega proti Rusiji. Podobno so ravnali tudi, ko je Trump kot predsednik na srečo le »razpredal« o morebitni uporabi atomskega orožja proti Severni Koreji, Iranu in Afganistanu.
Najglasnejši med ameriškimi jastrebi je tokrat državni sekretar Antony Blinken, ki zagovarja tudi vsestransko vojaško pomoč Izraelu. Nekateri komentatorji postavljajo tudi vprašanje, kako je mogoče, da je sedanji ameriški državni sekretar hkrati tudi izraelski državljan. Komu daje prednost; ameriškim ali izraelskim interesom?
Naj končam. Obe vojni - tako spopad v Ukrajini kot izraelsko divjanje v Gazi in na jugu Libanona - lahko povzročita svetovni spopad. Če bo na ameriških predsedniških volitvah zmagal Trump, bo mogoče na nek način končal vojno v Ukrajini, vendar bo istočasno brezpogojno podprl Netanjahuja in njegovo križarsko vojno proti Palestincem pa tudi Iranu, demokratska kandidatka Harrisova pa je nepopisan list papirja brez lastnih stališč, ki je vsaj za zdaj podrejena interesom globoke države, ki niso v skladu z zahtevami držav svetovnega juga po demokratičnem svetovnem ustroju. Quo vadis? Kam gremo?
