Nezaželeni stranski proizvodi pri cepljenju z mRNA: Problematična ni le plazmidna DNA

Več ko je znanega o "cepivih" mRNA, bolj se poraja vprašanje, kako je bilo mogoče, da se je tak neuspešen in nereguliran izdelek pod pritiskom in prisilo množično dajal ljudem. Prof. Dr. Klaus Steger je v nedavnem sporočilu za javnost MWGFD podrobno preučil stranske produkte eksperimentalnih genskih terapij. Problematična ni le plazmidna DNK: neželeni beljakovinski fragmenti in tako imenovana dvoverižna RNK lahko prav tako uničujoče posegajo v celično presnovo.

Vedno več neželenih stranskih produktov: Več plazmidne DNA, fragmentov modRNA, dvoverižne RNA

Razprava o neželenih stranskih proizvodih je dobila zagon, potem ko je laboratorij Kevina McKernana aprila 2023 v injekcijah na osnovi RNK, podjetij Pfizer in Moderna, odkril množično onesnaženje z DNK ^[1]. Nato so sistemski mediji dajali vtis, da je tehnologija RNK načeloma varna, če bodo proizvajalci lahko rešili problem kontaminacije z DNK. Da bi ljudi z znanstvenimi in medicinskimi dejstvi - in ne s političnega vidika ^{[glej datoteke RKI, 2,3]} - seznanili, da ta nova tehnologija zaradi cele vrste dejavnikov tveganja vendarle ni varna, je MWGFD že objavila dva članka o posebnem problemu kontaminacije z DNK ^[4] in o splošnem problemu tehnologije RNA ^[5].

Ta članek vsebuje pregled neželenih stranskih proizvodov, ki so bili do zdaj odkriti v injekcijah Covid-19 na osnovi RNK podjetij BioNTech/Pfizer in Moderna, ter njihovih potencialnih nevarnosti. Poudarjeno je, da tudi če bodo ti nezaželeni stranski proizvodi popolnoma odpravljeni - kar je pri načrtovani množični proizvodnji malo verjetno -, ostajajo ključni problemi tehnologije RNK nespremenjeni.

EMA se je ob izdaji dovoljenja zavedala težav, vendar ni videla potrebe po ukrepanju

V preglednici S 4-1 poročila o oceni o tekočem pregledu, ki ga je novembra 2020 pripravil Rapporteur’s Rolling, Review Assessment Report EMEA/H/C/005735/RR ^[6], so navedene naslednje tri težave: (1) preostala predloga DNK, (2) samo ³ 50-odstotna celovitost RNK, (3) dvoverižna RNK.

Pod "nečistočami, povezanimi s postopkom" je omenjena "preostala predloga DNK". Pri tem EMA meni, da so nečistoče ≤ 330 ng DNK na mg RNK, kar ustreza 0,33 %, sprejemljive, vendar ne navaja znanstvene podlage za to oceno.

Zdi se, da se omenjena mejna vrednost nanaša na poročilo o sestanku Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2007 ^[7]. Vendar "cepiva" na osnovi RNK v tem dokumentu sploh niso omenjena. In tudi če bi bilo tako, bi bila ta vrednost zelo vprašljiva, saj v primeru "cepiv" Covid-19 ne gre za golo DNK, temveč za DNK, zapakirano v lipidne nanodelce (LNP), ki jih lahko imunski sistem vnese v naše celice povsem neopazno.

Ne glede na to je v značilnostih izdelka, ki jih je odobrila agencija EMA za "cepivo" Covid-19 podjetja BioNTech Comirnaty, na strani 16 ^[8] navedeno: "Študije genotoksičnosti in rakotvornosti niso bile izvedene." Navedeni razlog je: "Za sestavine cepiva (lipidi in mRNA) se ne pričakuje genotoksični potencial." Ker je agencija EMA sama določila mejno vrednost za kontaminacijo z DNK, je trditev, da cepivo vsebuje le lipide in mRNA, očitno napačna, saj je prisotna tudi tuja DNK. Enako nepredstavljivo je dejstvo, da agencija EMA sama ne preverja skladnosti z mejno vrednostjo, ki jo je določila za to popolnoma novo formulacijo "cepiva", ampak se zanaša le na informacije, ki jih zagotovijo proizvajalci. Popolnoma nejasno je, na kakšni podlagi je bila ta mejna vrednost določena. Koncentracije DNK, ki jih je izmeril Kevin McKernan s sodelavci, so med različnimi serijami močno nihale in dosegale najvišje vrednosti do približno 30 % vsebovanih nukleinskih kislin, tj. 1/3 DNK in 2/3 RNK. Uporaba izraza "kontaminacija z DNK" v teh primerih ni več primerna, saj je DNK druga najpogostejša sestavina.

Pod "čistostjo" je mogoče prebrati, da mora biti celovitost RNK le ³ 50 %. Za agencijo EMA je torej povsem v redu, če < 50 % RNK, ki jo vsebujejo injekcije "cepiva" Covid-19, ni nepoškodovana.

EMA je bila torej seznanjena tudi s prisotnostjo RNK, ki ni nepoškodovana, v injekcijah Comirnaty podjetja BioNTech ^[9]. Vendar je navedla le, da "podjetje [BioNTech] ne verjame, da skrajšani prepisi, oblikovani v končnem izdelku, predstavljajo vprašanje varnosti ali učinkovitosti, saj meni, da skrajšani prepisi naj ne bi povzročali izražanja beljakovin". Ta predpostavka proizvajalca pa se je medtem izkazala za očitno napačno. Decembra 2023 je članek v reviji Nature ^[10] pokazal, da zamenjava uracila (v naravni mRNA) z metil-pseudouridinom (v sintetični modRNA) izzove nastanek tako imenovanih premikov bralnega okvira, ko jih berejo ribosomi. To redno vodi v predčasno prekinitev proizvodnje beljakovin, kar ima za posledico krajše beljakovinske fragmente (nesmiselne beljakovine), katerih učinki na celični metabolizem niso predvidljivi.

"dsRNA" je navedena pod "nečistočami, povezanimi s proizvodom" in je opredeljena s sprejemljivo mejno vrednostjo ≤ 1000 pg dsRNA na µg RNA, čeprav ostaja tudi znanstvena podlaga te mejne vrednosti nejasna.

Vzlic odkritju obsežne kontaminacije z DNK in zaskrbljujočim ugotovitvam o obsegu poznavanja dejanskih medicinskih resnic s strani RKI iz razkritih, čeprav še vedno večinoma počrnjenih datotek RKI ^[2,3], je bil dodatni pojav dvoverižne RNK (dsRNA) doslej deležen le malo pozornosti. V nasprotju z mRNA dsRNA ne kodira določene beljakovine, temveč ima pomembno vlogo v procesih epigenetske regulacije (glej spodaj). Zato ni izključeno, da naše celice dsRNA, ki samodejno nastajajo med proizvodnim procesom, napačno interpretirajo kot regulatorne dsRNA, ki blokirajo ali aktivirajo prej nepremišljene signalne poti in tako na nepredvidljiv način posegajo v potek celične presnove.

Pregledana vloga epigenetike

Ker bi podroben opis te razmeroma mlade veje znanosti presegel obseg tega članka, bomo izpostavili le delni vidik posttranskripcijskega uravnavanja aktivnosti genov, ki na primer nadzoruje, ali se obstoječa mRNA dejansko prebere, tj. ali nastane beljakovina ali ne. DsRNA imajo pri tem pomembno vlogo, saj iz njih nastanejo tako imenovane miRNA (mikroRNA) in siRNA (kratke interferenčne RNK), ki se specifično vežejo na mRNA in lahko zavirajo njihovo transkripcijo ^[11,12]. Za nastanek dsRNA med transkripcijo mRNA in vitro je obravnavanih več mehanizmov, ki pa jih na tem mestu ne moremo pojasniti. Zainteresirane bralce napotujemo na naslednje publikacije [13,14,15].

V okviru postopka proizvodnje "cepiv" Covid-19 - namreč razmnoževanja z uporabo bakterijske plazmidne DNA - je zanimivo, da lahko na nastanek dsRNA vpliva tudi kakovost linearizirane plazmidne predloge. Tako kontaminacija s plazmidno DNK ne predstavlja nevarnosti le sama po sebi, temveč lahko tudi spodbuja nastanek neželenih dsRNA, saj zagotavlja dodatne predloge, ki se lahko vstavijo v zaporedja, pritrjena na molekule mRNA ^[16].

Poleg tega so poročali ^[17], da s Spikom transfundirane celice sproščajo eksosome - vezikle z RNK in/ali beljakovinami, ki jih celice sproščajo v svoje okolje za komunikacijo s sosednjimi celicami -, ki vsebujejo specifične mikroRNA (miR-148a, miR-590), ki uravnavajo proizvodnjo proinflamatornih signalnih molekul TNFα, NF-κB in IFN-β. Beljakovina Spike, ki jo proizvajajo tudi celice našega telesa po vbrizgu zdravila Covid-19, bi torej lahko vplivala na porazdelitev celičnih mikroRNA v našem telesu.

Skoraj neobvladljive težave pri proizvodnji mRNA

Najobičajnejša metoda za proizvodnjo mRNA s transkripcijo in vitro je uporaba polimeraze RNK bakteriofaga T7. Znano je, da med postopkom proizvodnje nastajajo različni neželeni stranski produkti, vključno z dsRNA ^[18,19]. V publikaciji, katere prva (K. Kariko) in zadnja avtorica (D. Weissman) sta dobitnici Nobelove nagrade za medicino za leto 2023 ^[20], je zapisano: "Metode, ki se trenutno uporabljajo za prečiščevanje pripravkov cepiva iz mRNA, prepisane in vitro [...], omogočajo v najboljšem primeru odstranitev 90 % dsRNA. [...] Glede na poročila razvijalcev cepiv prisotnosti kratkih odsekov dsRNA v majhnih količinah skupaj s prečiščeno mRNA ni mogoče popolnoma izključiti" ^[21]. V drugi publikaciji, katere zadnji avtor je K. Kariko, bralec izve, da kontaminacija dsRNA v in vitro prepisani mRNA vodi do nezaželene imunogenosti po injekcijah na osnovi RNA ^[22]. Popolna odstranitev dsRNA pa je ključna za varnost in učinkovitost cepiv, saj lahko nečistoče sprožijo avtoimunske reakcije ^[23].

DsRNA prepoznajo celice, ki predstavljajo antigen (npr. makrofagi, dendritične celice), pa tudi endotelijske celice (notranja sluznica krvnih žil) ^[24] in povzročijo aktivacijo imunskega sistema ^[25] ter sprožijo vnetne reakcije ^[26,27]. DsRNA na primer sodelujejo pri sproščanju TNF-α in IFN-γ, dveh glavnih dejavnikov citokinske nevihte, ki se pojavi pri hudih oblikah Covid-19 ^[28].

O možni povezavi med prisotnostjo dsRNA in vnetjem srca so sumili že leta 2021

Ne dvomimo, da je beljakovina Spike, ki jo proizvajajo lastne celice, ključna molekula za številne neželene učinke, ki se zdaj pojavljajo po injekcijah "cepiva" Covid-19 ^[29]. Na en posebej presenetljiv stranski učinek je bilo opozorjeno že septembra 2021 na podlagi študije z 2.000.287 testnimi osebami ^[30]: miokarditis, ki se je pojavil takoj po drugem odmerku s pogostostjo 1 na 100.000, zlasti pri mlajših osebah. Na podlagi te ugotovitve sta tako FDA ^[31] kot EMA ^[8] v informacijske liste "cepiv" Covid-19 vključili dodatne informacije o pogostem pojavu tega, z vbrizgavanjem povezanega miokarditisa, vendar nista preprečili nadaljnje uporabe pripravkov pri mladih ljudeh.

Avtorji druge študije so že decembra 2021 predlagali, da bi dsRNA, ki neizogibno nastanejo med proizvodnim procesom, lahko prispevale k nepojasnjenim primerom miokarditisa ^[32]. Podobno kot pri kontaminaciji z DNK je tudi pri dsRNA težava v tem, da se z vključitvijo v lipidne nanodelce razporedijo po telesu in teoretično lahko prodrejo v vsako celico.

Neželeni stranski proizvodi povzročajo dodatne težave, vendar ne smejo odvrniti pozornosti od glavnih težav tehnologije RNK

Injekcije na osnovi RNK so očitna kršitev osnovnega farmakološkega načela "dose sola facit venenum" (samo odmerek naredi strup). Ker se ne daje sama učinkovina (antigen), temveč le informacija (modRNA) o tem, kako naj jo naše telo samo proizvede, ni mogoče določiti zanesljivega razmerja med odmerkom in odzivom, saj različni posamezniki - glede na starost, presnovo, spremljajoče bolezni itd. proizvedejo različne količine antigena.
Injicirana sintetična modRNA je optimizirana za dolgoživost, kar je v nasprotju z osnovnim načelom naravne mRNA. Ko je enkrat v celici, jo prisili, da proizvaja tujo beljakovino Spike, ki to prej zdravo celico uniči s pomočjo našega imunskega sistema. Poleg tega ni mehanizma za zaustavitev proizvodnje Spike beljakovine, kar pomeni, da trajanja proizvodnje ter števila in lokacije uničenih celic v telesu ni mogoče predvideti!
Po injiciranju ni mogoče ciljati na določeno vrsto celic. Zaradi pakiranja v lipidne nanodelce lahko tako modRNA kot neželeni stranski produkti (plazmidna DNK, dvoverižna RNK) prodrejo v vsako celico v našem telesu prek vseh bioloških meja.