Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) se je poraba antidepresivov v Evropi v zadnjih 20 letih več kot podvojila. V Veliki Britaniji po njih posega že eden od sedmih prebivalcev. Če se je tovrstna zdravila včasih predpisovalo ob izrednih stanjih, vse več ljudi poroča o tem, da so jih dobili na recept od osebnega zdravnika, čeprav ni šlo za resnejše stanje in brez da bi bili pred tem deležni temeljite psihiatrične obravnave.
V britanski dokumentarni oddaji Zgodba o antidepresivih se s pomočjo strokovnjakov in uporabnikov, ki imajo slabe izkušnje s temi zdravili, odstira še druga plat medalje, ki je splošni javnosti manj znana. Obstaja vse več dokazov, da te tabletke niso tako nedolžne, kot si morda mislimo, saj se lahko zaradi njihovega jemanja razvijejo tudi hujši in dolgoročni stranski učinki. Poleg tega vse več ljudi poroča o zasvojenosti z antidepresivi in o pojavu hudega odtegnitvenega sindroma ob prenehanju jemanja.
Z antidepresivi naj bi zdravili neravnovesje v možganih
Prozac, ki je k nam prišel pred več kot 35 leti, je eden od prvih vrst novodobnih antidepresivov, za katere je bilo rečeno, da so učinkoviti in varni, saj naj bi bili njihovi morebitni stranski učinki blagi in prehodni. Ob izumu te t. i. čudežne tabletke so bili ljudje navdušeni, da so dobili rešitev za svoje težave – zdravilo, ki jim bo pomagalo, da se bodo končno spet počutili dobro. Antidepresive je javnost sprejela za svoje, farmacevtskim podjetjem pa so prinesli dober zaslužek.
Depresija naj bi se razvila zaradi prenizkega nivoja serototnina (»hormona za srečo«), kar naj bi povzročilo neravnovesje v možganih. Z jemanjem antidepresivov naj bi se zviševale koncentracije serotonina, posledično pa naj bi se postopoma ponovno vzpostavilo ravnovesje v možganih.
Joanna Moncrieff, profesorica psihiatrije, ki je zaposlena na University College v Londonu, trdi, da ne obstajajo znanstvene raziskave, ki bi potrjevale to teorijo. Pravi, da gre bolj za slogan, ki so ga farmacevtska podjetja uporabila, da bi lažja prodala svoje izdelke, ki pa ni podkrepljen s konkretnimi dokazi.
Dodala je, da lahko glede na znanstvena dognanja antidepresivi povzročijo čustveno otopelost, v določenih primerih pa tudi spolno disfunkcijo. Ugotavlja, da so problematična zelo kratka obdobja kliničnih testiranj antidepresivov, saj so ta omejena na zgolj šest tednov, zato dolgoročni učinki teh zdravil pred njihovim prihodom na trg sploh niso bili raziskani. O njih vemo nekoliko več šele v zadnjem času na podlagi osebnih zgodb pacientov, ki so imeli z njimi slabe izkušnje.
Zaradi antidepresivov ne čuti več želje po spolnosti
Prva ženska, ki je v dokumentarnem filmu delila svojo izkušnjo z antidepresivi, je slednje jemala že pred več desetletji. Danes je namreč že upokojena. Ko je bila še mlajša, je zbolela za depresijo, zato se je odločila, da si bo pomagala s temi zdravili. Že zelo kmalu je lahko občutila njihove blagodejne učinke, saj je naenkrat postala bolj samozavestna, dobrovoljna in polna energije, vendar pa je bila hkrati deležna tudi neželenih učinkov, saj je povsem izgubila spolno slo, njene genitalije pa so postale neodzivne.
Ko je bilo njeno duševno stanje že nekaj časa stabilno, je spoznala moškega, s katerim sta si bila všeč. Odločila se je, da bo prenehala z jemanjem antidepresivov, da se bo želja po spolnosti vrnila in bo lahko z njim začela graditi partnerski odnos, vendar se to ni zgodilo. Čeprav je prenehala z jemanjem, se njen libido ni več povrnil, čeprav je od tega zdaj že skoraj 30 let. Zaradi svojih težav si ni uspela ustvariti življenja v dvoje in to jo še zdaj zelo boli.
Ni pa edina, ki je utrpela tovrstne stranske učinke. Ko je začela preko interneta iskati ljudi s podobno zgodbo, je bila začudena, saj se jih je veliko javilo. Številni zaradi jemanja antidepresivov ne morejo več normalno čustvovati, ne čutijo več romantičnih čustev in spolne privlačnosti, zato je njihovo življenje zelo okrnjeno.
Hude oblike odtegnitvenih sindromov
Svojo zgodbo je bil pripravljen deliti tudi moški, kateremu so pri 21 letih diagnosticirali depresijo in posledično predpisali antidepresive. Po določenem času jemanja jih je želel opustiti, vendar je tedaj utrpel hude simptome, ki so mu bili doslej neznani. Naenkrat je imel velike težave s spanjem, že zjutraj se je zbudil z občutki panike, ki so ga spremljali večino dneva, zato ni mogel funkcionirati v vsakodnevnem življenju.
Šlo je za hud odtegnitveni sindrom, ki mu ni bil kos, zato je bil primoran ponovno začeti jemati antidepresive. Danes je že 15 let, odkar se neuspešno trudi, da bi naposled le prekinil z njimi. Vsakič, ko namreč preneha, se intenziven odtegnitveni sindrom vrne.
Podobno izkušnjo je delila še ena ženska, ki je v preteklosti zaradi hudega stresa 18 mesecev jemala antidepresive, nato pa se je odločila, da jih opusti. Že 24 ur po zaključku jemanja je njeno telo odpovedalo. Komaj se je še premikala, ni mogla funkcionirati. Ko se je obrnila na zdravnika, ji je ta rekel, da mora nadaljevati z zdravili, saj jih očitno potrebuje.
Nek moški je več kot 10 let jemal Prozac, ko pa je naposled prenehal z njim, je doživel hud odtegnitveni sindrom. Menil je, da očitno ne more brez antidepresivov, zdravnik pa mu je na podlagi povedanega predpisal še večjo dozo zdravil, ki jih je nato jemal nekaj let. Ko je nato spet prekinil z jemanjem, saj ni želel biti odvisen od tablet, je doživel še precej hujši odtegnitveni sindrom kot prvič, zaradi česar kar tri leta ni bil zmožen zapustiti svojega doma.
Glede na izpovedi ljudi s tovrstnimi težavami zdravniki neradi priznajo, da gre za odtegnitveni sindrom. V takih primerih običajno zatrjujejo, da gre zgolj za povratek depresije, čeprav so lahko simptomi odtegnitvenega sindroma precej drugačni in hujši od prvotnega stanja, zaradi katerega so se pacienti sprva odločili za zdravljenje.
Jerry Rosenbaum, profesor psihiatrije, je sprva mislil, da so morebitni odtegnitveni sindromi po prenehanju jemanja antidepresivov redki, vendar je skozi svoje izkušnje s pacienti ugotovil, da se je motil. Priča je bil namreč številnim odtegnitvenim sindromom s hujšim potekom. Njegov sodelavec je naredil drzno potezo. Ljudi, ki so bili zajeti v študijo farmacevtskega podjetja, da bi na njih preizkusili učinkovanje antidepresivov, se je odločil spremljati tudi po koncu uradnega osemtedenskega obdobja. Ugotovil je, da jih je kar 78 odstotkov v nekaj dneh po prenehanju jemanja razvilo določeno obliko odtegnitvenega sindroma.
Njihova dejanska učinkovitost
Dr. Erick Turner, psihiater na ameriškem vladnem uradu za prehrano in zdravila (FDA), je pojasnil, da farmacevtska podjetja učinkovitost antidepresivov dokazujejo na podlagi raziskav, v katere vključijo dve skupini ljudi; eno, ki uživa antidepresive, in drugo, ki dobiva placebo. Nato primerjajo rezultate obeh skupin. Turner je na lastne oči videl, kako farmacevtska podjetja prirejajo rezultate. Študije ponavljajo toliko časa, da pridejo do želenih rezultatov (torej da lahko prikažejo, da so zdravila bistveno bolj učinkovita kot placebo), neuspele poskuse pa prikrijejo.
Andrea Cipriani, profesor psihiatrije na univerzi v Oxfordu, je sodeloval pri eni najobsežnejših raziskav, katere namen je bil prikazati resnično učinkovitost antidepresivov. Izkazalo se je, da so antidepresivi sicer res bolj učinkoviti od placeba, vendar pa ta razlika ni tako drastična, kot bi bilo pričakovano. Medtem ko se je na placebo pozitivno odzvalo 40 odstotkov udeležencev, je bilo v primeru zdravljenja z antidepresivov takih 55 odstotkov vključenih v raziskavo.
Glavno sporočilo dokumentarnega filma je, da sicer obstajajo ljudi, katerim so antidepresivi pomagali do boljšega počutja, vendar pa na drugi strani stojijo tisti, ki zaradi njih niso bili deležni izboljšanja stanja ali so zaradi njih celo utrpeli hude in tudi dolgotrajne posledice. Smiselno bi bilo bolj odprto govoriti o obeh plateh zgodbe. Tako bi se posameznik zavedal tveganja, ki mu je z jemanjem teh zdravil izpostavljen, zdravniki pa bi bolje premislili, preden jih nekomu predpišejo.
Vabimo vas, da si tudi sami pogledate spodaj naveden dokumentarni film na to temo. Ta je sicer posnet v angleškem jeziku, podnapisi pa žal niso na voljo.
Avtor: P. K.
