Protest proti odprtju izraelskega veleposlaništva v Ljubljani
V sredo me po dolgem času spet pokliče Dobrin, eden tistih, ki so že od vsega začetka stalno prisotni in brez kakršnihkoli sponzorjev v svojem prostem času s svojo neomajnostjo nenehno prinaša novice tudi do nejevernih ušes. Svojo kamero skrbno čuva in jo vestno prenaša naokoli, ko kot kakšen škrat teka vsepovsod med 5000 udeleženci protesta proti odprtju izraelske ambasade v Ljubljani. Tako da mi je vsakokrat, ko me pokliče, takoj lažje pri srcu in je breme vsaj nekoliko manjše. Vem, da bom srečal tudi ljudi, katerih prisotnost ni iskrena, ki delujejo na drugi strani. In jih tudi srečam. A komu mar za teh nekaj lažnivih obrazov, ki so nas še ne tako nedavno vodili za nos tudi, ko smo krožili po Ljubljani nezavedajoč se krutega dejstva, da gre za začaran krog - saj ima sovražnik pokrit celoten spekter z odrov samozavestno bevskajočih antipatičnih lažnivih osebkov. Ko se na svojem motorju približujem prizorišču, me dodobra opere, bogovi rohnijo in bruhajo bes nad izdajalci, a nenadoma strele povsem ponehajo.
Ni mi žal, da sem tu. Šteje zgolj prisotnost in iskrena neomajna odločnost večine, starih in mladih, da je potrebno javno pokazati svoje globoko nestrinjanje nad servilnimi odločitvami naših odločevalcev, prikimavanju več kot očitnemu genocidu nad nedolžnim ljudstvom Palestine! Pri čemer ne bode v oči zgolj pričakovana politika prodanih duš na čelu naše Slovenije, temveč dejstvo, da žal tudi marsikateri prebivalec naše dežele prikimava peklenskemu režimu, ki je svoje podanike znal najti tudi na naših tleh.
Ko opazujem modele, ki nas zakrinkani budno spremljajo nekaj nadstropij višje in helikopter, ki nas nenehno obletava, mi spomini uhajajo na podobne dogodke izpred nekaj let. Tudi takrat smo bili tarča ustrahovanja, zasmehovanja, negativne manipulacije ipd. preizkušenih psiholoških ukrepov. A učinek je ravno nasproten. Narod tovrstne izkušnje samo povezujejo, sklepajo se nova trdna prijateljstva, ki ne le nadomestijo, temveč presežejo vsa razočaranja nad žal vseprisotno slepoto.
Ne bom trdil, da me ne skrbi. Po glavi mi rojijo različni dogodki in načrtno ustvarjanje različnih polov v družbi z namenom razbitja enotnosti ljudstva. Ta je namreč ključna za (ne)uspeh sovraga.
Priča smo namreč meddrugim tudi navideznemu nasprotovanju genocidu, a zgolj z namenom olepšanja očitne kolaboracije. Tako je v zadnjem času EU nekoliko omilila začetno očitno navijanje s sionističnim režimom in očitno prepustila grši del posla žepnim državicam, kot je naša – z namenom, da se ustvari še večja razdeljenost v regiji. Plakati, s katerimi nas bombardirajo, so npr. več kot zgovorni, pri čemer si zlobci drznejo zlorabljati celo sveta imena, kot so Srečko Kosovel in sramotno iz konteksta jemati verze iz tedanjega medvojnega obdobja. Jasno je, da je namen oblasti predaja naše svobode in slepo uklanjanje tujcu, pri čemer je važno samo, kdo je boljši ponudnik. Pa naj bo ta še tako umazan in v sramoto širnemu svetu. Bombardirajo nas tudi s floskulami kontroverzne Margaret Thatcher na temo socialne države: »Težava socializma je, da prej ali slej zmanjka denarja drugih ljudi.«, enačijo socialno državo s socializmom in očitno navijajo za propad Evrope. Kako tudi ne. S strehe nas opazujejo pripadniki države, ki jim je Evropa trn v peti, eno redkih območij, kjer si svojih pravic ne damo kar tako odvzeti in temu je potrebno narediti konec.
Nič lažjega. Odpirati rane preteklih umetno ustvarjenih konfliktov. Že truplo obsojenega zloglasnega generala je kost, ki je načrtno vržena v balkanski kotel. Ni namen ustvarjanje ponovnega sožitja med nekoč bratskimi narodi, temveč podpihovanje razdora s strani tistih, ki so ga tudi ustvarili.
Demonizirati samo določene nacije. Novinar Martens (SS vnuk) sredi Beograda nekaznovano podpihuje ubijanje Rusov. Nemčija/EU se s svojo politiko približuje letu 1938 in da, tudi tokrat so naročniki iz istega legla. Neizvoljeni voditelji EU so zgolj v vlogi vazalov.
In tako naprej vse do naših samooklicanih upornikov, ki so naposled le prikazali svojo pravo podobo z aktivno podporo najvišjih izdajalskih krogov - nevrednih omembe.
V tovrstnem ozračju dušebrižnikov, kjer postaja človeku težko priznati očiten genocid nad katerimkoli nedolžnim prebivalcem zemeljske oble, oziroma ga marsikdo celo slavi, ali vsaj opravičuje, se počutim neznansko srečen, ko skupaj s temi pettisočerimi podobno mislečimi korakam proti Bavarcu.
Iz stoječih avtomobilov nam večinoma mahajo in trobijo, kar daje upanje, da bo prevladal razum in sočutje. A ne računajmo, da se bodo stvari obrnile, če bomo zgolj čakali, da neprijetna resnica mine kar sama od sebe.
Nedolžne žrtve kličejo pravico.
Gorazd Rejc
