Komentarji

Ker je vrag odnesel šalo je čas, da se pogovorimo o kolektivni in še kako o individualni odgovornosti,

Kje smo danes?

To je vprašanje, ki si ga marsikdo zastavi vsak dan. In si temu primerno išče tudi odgovore.

V zadnjem obdobju spremljamo naraščajoče geopolitične napetosti, katerih posledice se kažejo v višjih cenah energentov, omejitvah izvoza nekaterih surovin in celo poslabšanju dostopnosti hrane. Slovenija, kot majhna odprta ekonomija, čuti učinke predvsem na dveh glavnih področjih: ogrevanju in prehrani.

Medtem, kot nas doma poleg močnega vetra in snežnih padavin zasipavajo z informacijami, katera nova politična stranka bi sprejela vabilo na pogovore o konstruktivni koaliciji vlade narodne enotnosti in katera zakaj ne, se po svetu dogajajo bistveno resnejše in usodnejše aktivnosti.

Nedeljske volitve so prinesle marsikomu manjša ali večja presenečenja. V Državni zbor se tako ni uspelo uvrstiti nosilcu liste Demokrati Anžetu Logarju, tako kot ne njegovi desni (z res močnim poudarkom na desni) roki Evi Irgl.

21. marca 2022 smo predstavniki prve nestrankarske in ne-satelitske civilno-družbene liste državljank in državljanov v zgodovini Slovenije vložili kandidatne liste s 77 kandidatkami in kandidati Državni volilni komisiji. Na osnovi zbranih preko 12.500 podpisov podpore tej listi. In na podlagi enega verjetno najkvalitetnejših programov v zgodovini Slovenije za dobro vseh – »Lahko je drugače«.

Če sprejmemo preprosto dejstvo – da vsako pogodbo, vsak projekt in vsako plačo v javnem sektorju financiramo davkoplačevalci – potem si ne smemo več privoščiti iluzije, da je javno delovanje dovolj zgolj deklarativno transparentno. Čas je, da postane dejansko odgovorno.

Običajni sprehod v naravi za bistrenje misli je danes prehitel sprehod po mestu. A močan veter je pripomogel, da je tudi v mestne ulice zavel svež zrak in njemu lastne misli, za kar sem mu hvaležen. Ob sprehodu sem opazil pomnike, ki so ves čas med nami. A pogledi nas niso več usmerjeni »gor« (»kakor na nebu, tako na Zemlji«), temveč so glave spuščene navzdol? Le kaj nas je k temu privedlo!?

Ko sem poslušal pogovor med Robertom Golobom in Janezom Janšo pri Klemnu Selakoviču, sem slišal marsikaj. Politično rivalstvo. Previdnost. Tudi presenetljivo človeške trenutke. Ki jih sicer nisem vajen v politiki. Vsaj ne na način empatije, kot tokrat.

Globoko smo zakorakali v tisti »poseben« čas (običajno vsaka štiri leta), ko vsi vse vedo. Vsi imajo rešitve za vse – z vseh področij, iz vseh vidikov našega življenja. Če tega slučajno ne vedo tisoči tistih, ki se borijo za naše glasove, pa to zagotovo vedo vsi na družbenih omrežjih.