Medtem, kot nas doma poleg močnega vetra in snežnih padavin zasipavajo z informacijami, katera nova politična stranka bi sprejela vabilo na pogovore o konstruktivni koaliciji vlade narodne enotnosti in katera zakaj ne, se po svetu dogajajo bistveno resnejše in usodnejše aktivnosti.
Turška centralna banka je v dveh tednih po začetku vojne v Iranu prodala in zamenjala približno 60 ton zlata v vrednosti več kot 8 milijard dolarjev, kar je vse do danes vplivalo na svetovno nižjo stopnjo vrednosti plemenitih kovin. A obenem naj bi ruski predsednik Putin podpisal ukaz o prepovedi izvoza zlata iz Rusije. Verjetno razumemo, da namen Turčije ni vpliv na svetovno ceno zlata, temveč znak resnosti globine krize in nezmožnost upravljanja javnih financ. Obenem nam ruski primer kaže smer, kaj naj bi bilo kratko- in srednjeročno najbolj pomembno »menjalno« ali vrednostno sredstvo.
Družba Meta, izvajalka recimo platforme Facebook in Instagram, je na na borzi izgubila več 100 milijard tržne kapitalizacije ob razsodbi "prelomnega" sodnega postopka, da podjetje ni ustrezno opozorilo ali zaščitilo mladih uporabnikov. Saj veste, tistih mladih, za katere bistveno starejši danes v Sloveniji »ugotavljajo«, da naj bi volili desnico. In to zaradi »vsebine«. Ne neuropsiholoških manipulacij...
In ko nas po drugi strani iz druge strani Atlantika zasipavajo z medijskimi spini o mirovnih pregovorih z Iranom, malokdo razume dejansko stanje na terenu. Pri čemer nas v tem zapisu ne zanima neposredne vojaške dejavnosti, ki so za ZDA in Izrael še kako usodne, temveč tiste, ki bistveno vplivajo na svetovno gospodarstvo in poglabljajo krizo. Najprej, kako je Iran sam uspel z de facto izvajanjem de-dolarizacije, kar državam BRICS pred tem ni uspelo v več letih takih in drugačnih srečanj in dogovorov. Preko Hormuške ožine je lahko prehod odobren zgolj tankerjem, ki plačajo nakup naftnih derivatov v kitajskih juanih (ali kripto, samo nikakor ne dolar in vsekakor mimo SWIFT).
A kar nas ve še manj, kot zgornji podatek in implikacije slednjega, je pa lahko skrb vzbujajoče za številne – pa je česa tankerji preko Hormuške ožine ne prevažajo. In to je izvoz UREA, ali dušikovega gnojila, ki je zaradi visoke vsebnosti dušika ključno za rast rastlin.
Ko primanjkuje nafte se dvigajo cene. Ko bo primanjkovalo hrane, bo... kaj?
Bodo strankarski »veljaki« še dvigovali glave nad stranko Levico, ki naj bi jih sedaj »odvračala« od vstopa v koalicijo narodne enotnosti? Si sploh predstavljamo izločevanje brez da bi spregovorili A o programskih izzivih? Verjetno ne. Vsaj jaz ne.
In če konec marca nekdo kar tako napoveduje (še pred prvim srečanjem), da bodo pogajanja o koaliciji tekla več mesecev, kdo in kako se bo ukvarjal s prej zapisanimi izzivi?
Pred čem v bistvu bežijo? Česa jih je tako strah? Odgovornosti? Dejanskega prevzemanja odgovornosti za prejete glasove? Ker sem prepričan, da prav nihče od nas ne verjame, da obstaja politična stranka, ki vlaga nemajhna sredstva v volilno kampanjo z namenom, da bo »ostala« v opoziciji? Ker če je tako, naj slednje pove v volilni kampanji – spoštovani državljani, dajte nam glas, da bomo v opoziciji.
Resno? Ne se hecati, no. In predvsem, ne nas hecati, no.
mag. Gregor Kos
