Globoko smo zakorakali v tisti »poseben« čas (običajno vsaka štiri leta), ko vsi vse vedo. Vsi imajo rešitve za vse – z vseh področij, iz vseh vidikov našega življenja. Če tega slučajno ne vedo tisoči tistih, ki se borijo za naše glasove, pa to zagotovo vedo vsi na družbenih omrežjih.
Kaj je v tej sliki – da ne rečem napačnega in raje ostanem pri besedi pomanjkljivega?
Predvsem to, da ko vsi vse vedo, pogosto vedo predvsem to, kar so se – večinoma tik pred zdajci – »naučili«. Prebrali. Ali pa prejeli v paketu s tako imenovanimi treningi javnega nastopanja. Kot bi trenirali v telovadnici. Res pa je, da asociacija z gladiatorji v areni ni odveč; tudi tam je na koncu nekdo dvignil ali spustil prst – včasih po volji množice, drugič po lastni presoji.
Zelo redki govorijo iz lastnih izkušenj. Še redkejši so tisti, ki poleg ideje poznajo tudi pot do njene uresničitve. Ki razumejo zakonodajni postopek, razliko med vlado in državnim zborom, med ministrstvom in upravno enoto. Ki vedo, da potnega lista ne urejamo na občini – čeprav mnogi še vedno mislijo tako.
Toda tudi to ni bistvo problema.
Jedro izziva je po mojem prepričanju globlje. Ko nekdo goreče zagovarja »svoje« ali naučene rešitve, pogosto sploh ne sliši več drugih. In priznajmo si – podobno ravnamo tudi sami. Na družbenih omrežjih nekoga hitro odslovimo iz kroga prijateljev, ga prej še oštejemo z lastnimi prepričanji in imamo občutek, da smo s tem nekaj rešili.
A nismo.
Nismo rešili ne sebe, ne sogovornika, še najmanj pa vprašanja, o katerem je tekla beseda.
Kdor ne posluša, ne more slišati. In bojim se, da nas tudi letos ne posluša veliko. Nekaterim se obrača želodec. Drugi zamahujejo z roko. Spet tretji se iz vsega norčujejo. Četrti se preprosto umaknejo – na smuči ali na morje – v slogu: kaj je meni mar.
Ob tem pa pogosto pozabljamo na preprosto dejstvo: v državi z dvema milijonoma ljudi nas realno ni niti za dve reprezentanci. Če ostanem pri olimpijski primerjavi. Vsaka štiri leta ne more nastati na desetine vrhunskih ministric in ministrov, poslank in poslancev, svetnic in svetnikov. Vsaj ne takih, ki bi razumeli pomen državotvornosti, poslanstva in odgovornosti.
Takih, ki bi znali hkrati poslušati in tudi uresničiti rešitve v dobro vseh. Kajti država ni projekt enega tabora. Je skupno delo vseh, ki so pripravljeni najprej in predvsem poslušati.
Prav zato je zanimivo pogledati tudi konkretno izkušnjo iz nedavnih volitev.
Po parlamentarnih volitvah leta 2022 smo v okviru prve nestrankarske ljudske liste v zgodovini Slovenije pozno zvečer spremljali rezultate. Občutki so bili mešani – veliko dela je bilo vloženega, rezultat pa je bil precej drugačen od pričakovanj.
Toda naslednji dan ni sledilo iskanje izgovorov ali dvomov v legitimnost volitev. Prav tako ne pozivi k razkolu ali poglabljanju političnih jarkov. Nasprotno.
Prevladalo je razumevanje, da aktualni sistem demokracije, ki je seveda daleč od optimalnega, ne pomeni le tekmovanja pred volitvami, temveč tudi in predvsem odgovornost po njih. Zato smo evidentnemu zmagovalcu volitev poslali pismo s ponudbo sodelovanja. V njem smo izrazili pripravljenost, da s strokovnim znanjem in izkušnjami sodelujemo pri delu vlade – na področjih, kjer bi lahko prispevali v dobro države.
Odgovora žal nismo prejeli.
A bistvo te izkušnje ni v tem, ali odgovor pride ali ne. Pomembnejše je vprašanje, ali smo kot družba pripravljeni razumeti, da država ni last ene politične skupine. Da znanje in sposobnosti obstajajo tudi zunaj strankarskih struktur. In da bi morala biti pripravljenost za sodelovanje, kadar je usmerjena v skupno dobro, razumljena kot prednost – ne kot politična grožnja.
Tudi letos med kandidati vidim nekaj ljudi, ki bi lahko prispevali k dobrim rešitvam. A hkrati je jasno, da volilna matematika pogosto odloča drugače. Politične stranke pač oblikujejo terene izvoljivosti in nanje postavljajo preverjene kadre.
Sam se letošnje volilne tekme ne udeležujem, pripravljenost za delo pa ostaja.
Ostaja pripravljenost za nekaj, kar bi moralo biti v politiki pravzaprav samoumevno – prispevati svoje znanje in delo tam, kjer je to lahko v dobro vseh.
mag. Gregor Kos
