Ko sem poslušal pogovor med Robertom Golobom in Janezom Janšo pri Klemnu Selakoviču, sem slišal marsikaj. Politično rivalstvo. Previdnost. Tudi presenetljivo človeške trenutke. Ki jih sicer nisem vajen v politiki. Vsaj ne na način empatije, kot tokrat.
Kasneje sem prebral komentar, ki je izpostavljal temeljni narcizem enega od sogovornikov. In slavo drugemu. Res poslušava isti pogovor?
Pogovori pogosto razkrivajo več o poslušalcih kot o govorcih. V njih namreč vsak sliši tisto, kar že nosi s seboj: pričakovanja, simpatije, predsodke. Tudi osebne povezave, ki jih projicira na druge.
Največje vprašanje tega pogovora vsaj meni ni, kdo je imel močnejše argumente. Ali zgodbe. Najbolj zanimivo mi je: kaj smo slišali mi?
Ker so politični pogovori ogledala. In v njih ne vidimo le politikov. V njih vidimo sebe.
Če je pogovor kaj pokazal, je to: ljudje z dejansko diametralno nasprotnimi pogledi se lahko usedejo za isto mizo in govorijo. V času, ko se razprave končajo že pri etiketah in psiholoških diagnozah, je to najmanj nenavadno.
Vsaj meni osebno danes ni važno, kdo je ali naj bi »zmagal«. Pomembno (mi) je, ali smo znali poslušati. In kaj smo slišali?
In prav tu se je pokazala surova realnost. Od ljudi, ki so še do včeraj prisegali na svobodo izbire in nedotakljivost telesa pred farmacevtskim terorjem, bi pričakoval vsaj zaznavo besed psihopata: kako smo mi njemu (!) zapirali obvoznico in izvajali proteste proti plandemiji, medtem ko je on gostil evropske goste. Ki so, prav v tistih časih, pod mizo in mimo javnosti in kakršne koli verodostojnosti dogovarjali astronomske zaslužke farmakomafiji (tudi v družinskih povezavah najbolj odgovornih) za genske terapije. In istočasno izumljali nehumane »ukrepe«, s katerimi so ukalupljali odvisno znanost v konfliktu interesov in vodene medije. Ter sledljive ovce.
Pozabljamo bistvo, ker nas je strah, da bi ga razumeli. Hitro sodimo, hitro razlagamo. Hitro pozabljamo, kdo smo in kaj je res pomembno.
Smo res tako plehki, da je naše razumevanje omejeno na površje, na bleščeče maske in politične predstave? Znamo sploh še videti bistvo – tisto tvegano, neudobno, surovo resnico, ki zahteva poslušanje brez filtra, brez selfija, brez samozadovoljstva?
Ali smo samo še odmevi tega, kar že mislimo. In zato ne vidimo ničesar, kar res šteje?
mag. Gregor Kos
