Slovenija naj bi ponovno dobila “močno večino”. Tako vsaj poslušamo po volitvah ali vsaj po »vstajenju« »nepričakovanega« »trojčka« (ki v tem primeru ni paket mobilnega operaterja...).
Mediji slavijo navidezno “jasno voljo ljudstva”, politični komentatorji govorijo celo o “prepričljivem mandatu”, strankarski propagandisti pa že rišejo novo politično realnost.
A dejanske številke povedo nekaj precej manj veličastnega.
SDS je prejela 328.923 glasov. NSi skupaj s sateliti 109.201. Demokrati Anžeta Logarja 78.902. Resni.ca 64.799. Skupaj torej 581.825 glasov.
Je to “večina”?
Pa si poglejmo številke brez propagandnih filtrov.
Volilna udeležba je bila 70,25 %. Oddanih je bilo 1.190.819 glasovnic, od tega 1.179.769 veljavnih. Najverjetnejši mandatar bo torej svojo oblast gradil na podpori 49,32 % veljavnih glasovnic.
Torej niti polovici tistih, ki so dejansko oddali veljaven glas.
Toda zgodba se tu šele začne.
Kar 90.162 glasov je ostalo pod parlamentarnim pragom. Zgolj Prebilič, Pirati in Jelinčič so (večina vodeno) pobrali skoraj osem odstotkov vseh oddanih glasovnic — natančneje 7,65 %. Več, kot so jih prejeli Socialni demokrati. Ti glasovi so v našem sistemu praktično politično izbrisani. Ne štejejo pri razdelitvi moči. Ne obstajajo. Razen v finančni konstrukciji.
In potem pridemo do številke, o kateri mediji skoraj nikoli ne govorijo.
V Sloveniji nas je 1.698.352 volilnih upravičencev.
To pomeni, da bo prihodnji mandatar dejansko podprt zgolj s 34,26 % vseh volilnih upravičencev.
Še enkrat: tretjina.
Če pogledamo še širše — glede na vse prebivalce Slovenije — govorimo približno o četrtini ljudi v tej državi.
Pa vendar bomo naslednja štiri leta poslušali o “odločilni volji ljudstva”.
Kakšne volje ljudstva? Katere?
Volje tretjine?
Seveda, nekdo bo rekel: “takšna so pravila demokracije.” Res je. Toda pravila sama po sebi še ne pomenijo legitimnosti v moralnem ali družbenem smislu. Demokracija ni samo matematični postopek štetja glasov. Demokracija temelji tudi na občutku zastopanosti, zaupanju v sistem in prepričanju, da imajo ljudje dejansko izbiro.
In prav tu, cenjene in cenjeni, nastane problem.
Kdo ni šel na volitve — in zakaj?
Koliko ljudi ne verjame več nikomur?
Koliko jih je obupalo nad političnim razredom, ki se menja, sistem pa ostaja isti?
Koliko jih je bilo zavedenih z umetno ustvarjenimi anketami, medijskimi kampanjami, “novimi obrazi”, fabrikacijo strahu in načrtnim ustvarjanjem vtisa neizogibnosti?
In predvsem: koliko ljudi danes sploh še verjame, da njihov glas karkoli spremeni?
Res pomembno je, da razumemo, da našteta niso retorična vprašanja. Gre za jasno in neizpodbitno diagnozo sistema.
Politika je postala industrija upravljanja percepcije. Volitve pa vse bolj tekmovanje v psihološkem marketingu, kjer mediji in agencije proizvajajo “realnost”, ki jo nato ljudje samo še potrdijo na voliščih.
Potem pa pride jutro po volitvah in vsi govorijo o “prepričljivem mandatu”.
Ne.
Prepričljiv mandat bi pomenil, da za neko oblastjo stoji jasna večina naroda. Ne pa tretjina volilnih upravičencev ob tisočih izgubljenih glasovih in ogromni množici ljudi, ki sistemu ne verjame več niti toliko, da bi se ga udeležila.
Zato največja laž vsake povolilne noči ni zmaga ene ali druge opcije.
Največja laž je beseda: “večina”.
Ker če lahko državo v imenu “ljudske volje” vodi oblast, ki jo dejansko podpira dobra tretjina volilnih upravičencev, potem imamo najmanj pravico postaviti neprijetno vprašanje:
»Ali živimo v demokraciji ljudstva — ali zgolj v sistemu upravljanja pasivne večine s strani organizirane manjšine?«
mag. Gregor Kos
