Nedeljske volitve so prinesle marsikomu manjša ali večja presenečenja. V Državni zbor se tako ni uspelo uvrstiti nosilcu liste Demokrati Anžetu Logarju, tako kot ne njegovi desni (z res močnim poudarkom na desni) roki Evi Irgl.
Obenem smo v Državni zbor dobili novo populistično stranko, ki nadomešča dosedanjega burkeža Zmaga Jelinčiča in z njo nov venček samozaposlenih, samostojnih podjetnikov ali že upokojenih izvajalcev storitev, ki so – paradoksalno – politični stranki plačevali denar, da so »lahko« nastopili na listi (čeprav stranka iz davkoplačevalskega proračuna mesečno prejema izdatna sredstva prav z namenom nastopa na volitvah in promocije delovanja stranke) s ciljem … dobre plače. In seveda ne upravljanja države, o kateri večina ne ve res ničesar. A če vprašaš njih seveda verjetno vse.
A vrnimo se za trenutek k stranki Demokrati in njenemu »prvaku« Anžetu Logarju. Z Ivanom Janezom Janšo sta snovala strategijo, kako bi s satelitskimi projekti SDSu omogočili večino, ki je sicer stranka SDS ni sposobna zagotoviti. In iznašla sta formulo, kako bi pretentala volivce »sredine«, s poudarkom na podjetnikih, ki so jim bila obljubljana nebesa na zemlji, kar naj bi utelešala stranka »povezovanja« Demokrati. Kar seveda ni nič drugega kot SDS zimski medved v poletni preobleki. In glej ga zlomka, tako kot Ivanu Janezu Janši niso uspele strategije z izraelskimi agenti in še bolj butasto oziroma docela primitivno vikend akcijo s Petrolom in pomanjkanjem naftnih derivatov, se je bumerang pravice skazice vrnil tudi Anžetu Logarju. Ves (navidezni) politični kapital, ki naj bi ga imel po nastopu na predsedniških volitvah (seveda s podporo SDS volilne baze, da ne bo pomote) je izginil. V samozagledanosti in aroganci si je verjetno domišljal, da je več, kot samo nekdanji poslanec SDS in da je v volilnem okraju, kjer je pobiral glasove kot član SDS slednje dobival na svoje ime. In ne na ime stranke. In se je zakalkuliral. Tako kot Eva Irgl. Oba sta danes politični trupli … če … Če ne ugrizneta v najbolj kislo jabolko v svoji karieri in s stranko Demokrati vstopita v levo-sredinsko koalicijo, ki bi končno postala most proti desni. Tako bi Anže Logar lahko postal minister za zunanje zadeve, kar je pod vodstvom Janeza Janše že bil. Eva Irgl pa, katerakoli že ministrica, zagotovo se bo našel resor, kjer je bolj kot vsebina važen izgled in glasnost. In prav tovrstna koalicija Svoboda – SD – Levica – Demokrati lahko v slovenski politični prostor prinese dolgoročno odmiranje vpliva in dosega Ivana Janeza Janše, ki je za osebne bolestne ambicije pripravljen vedno in povsod žrtvovati vse – svojo družino, sodržavljanke in sodržavljane in uničevanje slovenskih podjetij.
In smo ponovno pri stranki Resnica. Njen prvak Zoran Stevanović je finaliziral volilne cikle volitev 2022 v državni zbor, predsedniške volitve in sedaj ponovno državnozborske z uvrstitvijo v državni zbor. Nastop po osvojenih mandatih je bil prepričljiv, dal je slutiti, da ve, kaj dela in predvsem, da ve, kako se (to) dela. Zahteval je maksimum, tri resorje, izgledajoče zavedajoč, da v pogajanjih prejmeš potem tisto, kar si res želiš. Ali, kar bi z res šibko kadrovsko strukturo, potencialno lahko zadostil kriterijem delovanja. A že naslednji dan – in priznati moramo, da so se vmes premikala zvezdna telesa – se je nedeljska vehemenca začela izgubljati. Začelo se je opravičevanje lastne vloge, lastnih besed, minimiziranje zahtev, samo zato, ker je usta odprla predsednica republike, ki sploh nima pristojnosti pri tem, s kom in kako predsednik vlade oblikuje koalicijo. In smo spet na nivoju in dosegu, ki stranki dotiče. Verjetno je težko pričakovati, da bo Zoran Stevanović predsednik enoosebne stranke, predsednik sveta stranke in po možnosti programske konference, minister, vodja poslanske skupine in zvečer še razlagalec politik na RTVSLO in POPTV? Mogoče se motimo. Mogoče zmore tudi to.
Obstaja pa še en pogled, ki ga bežni opazovalci volitev in oblikovanj koalicij (pre)pogosto prezrejo. Menijo namreč, da koalicije in stranke usmerjajo »organi« strank. Pa jih ne. Usmerjajo jih kapitalska ozadja, ki so vlagala ne malo sredstev v volitve in seveda sedaj pričakujejo rezultate. In tako kot vsak vlagatelj tudi tovrstna ozadja imajo določeno stopnjo potrpežljivosti, vsekakor pa jih ne zanimajo nove volitve s potencialno ne-sestavo koalicije. Poleg Anžeta Logarja in njegovih »Demokratov« tako čaka težka preizkušnja tudi NSi, predvsem zaradi dejstva, da niti s trojčkom političnih strank niso bistveno izboljšali volilnega uspeha. Predvsem pa, da zadnja v vrsti predsednic stranke SLS, iz plandemije dobro znana in očitno histerično ambiciozna Tina Bregant, ni prejela zaupanja volivk in volivcev. In ostala zunaj Parlamenta. Tudi njej in stranki, ki jo »vodi«, »konstruktivna« opozicija ne koristi v ničemer. Lahko pa postane ministrica v koaliciji.
Kdo ve.
O SD in Levici verjetno ni potrebno izgubljati besed. O intelektualni praznini vodstva SD (z res redkimi, na srečo mlajšimi in zato tem bolj pohvalnimi izjemami), ni vredno izgubljati besed. Vrata parlamenta so se tako zaprla dosedanji zunanji ministrici in nekdanji predsednici stranke Tanji Fajon, za katero bo stranka ponovno morala iskati »rešitev«. Levici pa niti sobivanje z Vesno ni prineslo praktično ničesar. Ker svoje urbane osredotočenosti niso uspeli prenesti na lokalni nivo, kjer velja zgolj trdo delo. Ni enostavno in rezultati so vidni. Ne gre jim.
Svoboda? Kar je uspelo dr. Golobu je iz politološkega vidika svojevrsten fenomen. Prva vlada po 2008, ki je končala redni štiriletni mandat in obenem šele drugi po dr. Drnovšku, ki se mu obeta ponovitev mandata. In ob tem še možnost svetega grala politike – dveh zaporednih mandatov. To mu je uspelo navkljub očitani aroganci in ostalimi (bojda) napakami, s katerimi nas je bombardirala opozicija praktično štiri leta, s poudarkom na vizuelno in sporočilno dno dna v zadnjem letu. Kot smo že zapisali je verjetno uspel, ker ima v svojem delovanju vznike svetlobe, ki jih pri prvaku opozicije enostavno ni. Ker je ostal v temi. Kamor sodi. Od nas je odvisno, kako bomo (so)delovali v smeri graditve svetlobe. Ker sam seveda ne more nihče.
Predvsem pa smo spet v obdobju, ki si ga državljanke in državljani najmanj zaslužimo – obdobju kupčkanj. Zakulisnih igric. Medijskih pritiskov in manipulacij. In še zdaleč ne miru in svobode, ki ju tako težko čakamo.
mag. Gregor Kos
