Začel bom z resničnim terapevtskim primerom. Bilo je pred volitvami v Evropski parlament. Znani politik je prišel na terapijo in čeprav je imel precej težav, ga te niso zanimale. Želel je le, da bi mu pomagal biti izvoljen. Ko sem ga vprašal po motivu, je zamolčal pravi razlog, ki je bila dobro plačana služba. Povedal pa je, da se zavzema za to, da bi ljudje postali vegetarijanci, in da bo to zagovarjal v evropskem parlamentu. Nisva imela kaj dosti narediti. Čez čas pa je taisti »vegetarijanec« nekje v Prekmurju, da bi bil v stiku z volilci, odprl praznik krvavic. Tu ni kaj dodati, le poglejte si sliko na začetku teksta. Nič ni narobe s tem, da ljudje jedo meso, sporna je le preobrazba politika tik pred volitvami.
Smo tik pred tem, da obnovimo vodenje države. Začne se s tiho pripravo terena. Že zdavnaj sta obe strani pripravili gradivo, kako očrniti nasprotnika. Tehnologija omogoča dostop do pošte kogar koli, nihče ne more več nič skriti. Pridobljeno gradivo skrbno hranijo, da bodo v pravem trenutku izvlekli asa iz rokava, ki naj bi jim pomagal zmagati. Predvolilni čas ni obdobje razsvetljene razprave o prihodnosti naroda, temveč čas sistematičnega zniževanja kolektivne zavesti na najbolj primitivno raven. Politiki so sneli rokavice, ker gre zdaj zares in zmagati morajo za vsako ceno.
Kot je pri nas v navadi, stopijo politiki vseh barv pred ljudi z eno osnovno nalogo: zmanjšati kritično presojo volivca in povečati njegovo čustveno odzivnost. Obljubljajo vse, kar je pač treba, in razlagajo, za kaj vse se zavzemajo. Poenostavljeno je to podobno trenutku, ko mis sveta vprašajo, kaj bo delala, ona pa odvrne, da se bo zavzemala za mir, odpravo lakote in pravičnost. Računajo na to, da ljudje hitro pozabljajo. Modrost pravi: »Reveži in bedaki se najbolj veselijo obljub.« Ne nagovarjajo razuma, temveč primarne instinkte, kot so strah, upanje, jeza in strankarska pripadnost. Nekateri pogrevajo 70 let stare grehe in strašijo s komunizmom, ki je že zdavnaj mrtev in je pokopan. Bosanska modrost pravi: »ne moreš strašiti volka z ovčjo kožo«. Drugi strašijo z nacizmom, za katerega smo mislili, da je pod zemljo, a se v zadnjih letih na skrajni desni res prebuja, njegovo retoriko napadanja drugačnih in drugače verujočih pa prevzema vse več voditeljev.
Ne gradijo resnice, temveč stanja zavesti. To ni več politika v klasičnem smislu, kjer bi se soočali argumenti, temveč množična sugestija, ki po svojih metodah neposredno posnema klinično hipnozo. Volivec v tem stanju ne razmišlja več kot suverena osebnost, temveč le še reagira na vnaprej pripravljene dražljaje. In to je ključ manipulacije: uspavati kritični um, da lahko skozi odprta vrata podzavesti vstopijo ukazi, zamaskirani v obljube. Mediji pa vse skupaj zagrabijo z obema rokama, saj jim raste gledanost.
Vsaka učinkovita manipulacija deluje po preverjenem psihološkem vzorcu: ponavljanje preprostih, ritmičnih sporočil (mantre), ustvarjanje zunanjega sovražnika, moralna polarizacija in obljube brez realnega kritja, ki so podobne tistim politika na sliki. Ko se sporočilo dovolj pogosto ponovi, obide racionalni um in se zapiše neposredno v podzavest kot dejstvo. V tem stanju volivec izgubi notranjo presojo in tisti mentalni »požarni zid«, ki bi moral ločevati resnico od fikcije.
Hipnoza v resnici ne obstaja, vedno gre za samohipnozo. Da pa bi nekdo zapadel vanjo, mora sprejeti sugestije hipnotizerjev ali tistih, ki jim zaupa. V otroštvu so to starši, ki so bili sami hipnotizirani. Potem so tu učitelji, ki naj bi vedeli več, vendar so tudi oni hipnotizirani, verski voditelji in nazadnje politiki, ki so vrhunski hipnotizerji. Poleg njih so tu še reklame, filmi in knjige. Naj navedem primer: v ameriških filmih je linčanje prisotno že od kavbojk naprej. Junaki, ko jim je nekdo ukradel konja ali prizadel bližnje, se maščujejo povsem nekaznovano. Na ta način Amerika vzgaja in pripravlja svoje prebivalce, da imajo pravico po celem svetu delovati kot policaji, soditi in ubijati. Ko smo bili v San Diegu na pripravah za olimpijske igre, sem spoznal vrhunskega atleta, ki se je vpisal v elitne enote, da gre v Afganistan ubijat nasprotnike, češ da je to dolžnost Amerike. Tudi z nekim velikim kapitalistom sem govoril. Dejal je, da je treba uničiti vse »komuniste«, za njega je bil to tudi Obama, ker je dal ljudem zdravstveno zavarovanje, ker želijo dati ljudem socialne pravice in s tem zmanjšujejo njegovo težko »prigarano« bogastvo.
Politična hipnoza uporablja tehniko »fiksacije pozornosti«. Medtem ko nas mediji in politiki zaposlujejo z ideološkimi boji, kulturnimi vojnami in nepomembnimi škandali ter strahom pred drugače verujočimi, se v ozadju neovirano izvaja prenos premoženja in moči. Ko mi nekdo reče, da tistih nekaj drugače verujočih ogroža njegovo katoliško vero mu povem, da on v resnici ni veren. Tistih s pravo vero nihče ne more ugroziti in spremeniti vero.
Hipnotizer (politik) uporablja monoton glas strankarske discipline in bliskovite slike strahu, da bi nas držal v stanju nenehne napetosti. Prestrašen človek je namreč najbolj dovzeten za sugestijo: »Samo jaz vas lahko rešim«. Ker smo zanj le »ovce«, nam obljublja, da bo postal »vegetarijanec«.
Posebej nevarna tehnika je sistematično blatenje nasprotne strani. Namesto argumentov se uporablja diskreditacija, namesto dejstev etikete (fašist, komunist, izdajalec). Cilj ni izboljšati skupno dobro, temveč razvrednotiti drugega do te mere, da se lastna pozicija zdi edina varna izbira. Še bolj perfidno pa je projiciranje lastnih napak. Kar politik sam počne v senci, glasno očita nasprotniku na svetlobi. Laž, ki je dovoljkrat ponovljena, postopoma postane resnica ne le za množice, temveč tudi za tiste, ki jo izrekajo. Politik, ki dovolj dolgo laže, izgubi stik z realnostjo in začne verjeti lastnim konstruktom, kar mu daje srhljivo avtentičnost, ki še dodatno zavaja volivce.
To, kar opazujemo v sodobni družbi, je šolski primer »kuhanja žabe«. Če bi politik prvi dan po volitvah napovedal vse omejitve, davke in nadzor, ki jih načrtuje, bi prišlo do upora. Zato se temperatura vode zvišuje postopoma, stopinjo po stopinjo. Ko dojamemo, smo že kuhani in le čakamo nove volitve. Vsak nov zakon, ki nam »zagotavlja varnost«, nam v resnici odvzame košček svobode. Malo več regulacije tu, malo več nadzora tam, nova digitalna pravila, omejevanje gotovine, nadzor nad govorom pod krinko preprečevanja sovražnosti. Vsak korak posebej se zdi majhen in logičen, skupni rezultat pa je vrela voda, v kateri se državljan zbudi prepozno, ko nima več ne ekonomske ne osebne avtonomije. Vse to se dogaja v imenu »skupnega dobrega«, medtem ko se v ozadju krepi aparat moči, ki služi le tistim na oblasti.
Temeljna prevara moderne demokracije je iluzija zastopstva. Verjamemo, da izvolimo posameznike, ki bodo v parlamentu zastopali naše interese, reševali naše težave in našo vizijo družbe. Toda realnost po volitvah je diametralno nasprotna slika. Ko politik prestopi prag hrama demokracije, njegovi volivci postanejo nepomembna statistika, ki bo spet postala aktualna čez štiri leta. Njegov pravi »delodajalec« postanejo interesne skupine, lobiji in strankarska elita. Politični položaj se v trenutku spremeni v poslovni model. Sedež v parlamentu ali na ministrstvu ni simbol služenja, temveč dostop do virov: dostop do javnih razpisov za »prijateljska« podjetja, priprava zakonodaje po meri korporacij in zasedanje v donosnih nadzornih svetih po koncu mandata.
Demokracija v tej obliki ne odraža ljudske volje, temveč postane tržnica, kjer se trguje z vplivom. V resnici gre za demonsko kreacijo. Namesto da bi politiki delali za državljane, delajo za preživetje svoje kaste. To je zaprt krog, kjer si roke medsebojno umivajo, račun pa vedno plača tisti, ki je verjel predvolilni hipnozi.
Slabega politika najlažje prepoznaš po stavku: »Naša stranka meni ...« ali »V stranki smo sprejeli stališče ...«. Ta retorika je neposredno priznanje intelektualne in moralne kapitulacije. To pomeni, da politik posameznik nima več svojega mnenja, svoje vesti ali svoje hrbtenice. Postal je le zvočnik za »centralni komite« ali, bolj neposredno, za strankarskega firerja. V večini sodobnih strank vlada stroga hierarhija, ki ne dopušča odstopanj. Na vrhu sedi vodja, firer v malem, ki določa diskurz, strategijo in celo misli svojih podrejenih. Poslanci niso več ljudje z integriteto, temveč »glasovalni stroji«. Ne govorijo iz lastne etike, temveč iz lojalnosti do strukture, ki jim zagotavlja varno plačo in privilegije.
To je nevarna degradacija demokracije. Ko posameznik v parlamentu neha misliti s svojo glavo, neha zastopati ljudi. Zastopa le še voljo tistega, ki mu je omogočil uvrstitev na kandidatno listo. Takšen sistem nagrajuje povprečnost in poslušnost, medtem ko modre in etične posameznike izloči kot »tujke«. Gre za negativno selekcijo, kjer na vrh izplavajo tisti, ki znajo najglasneje ponavljati besede svojega vodje in najučinkoviteje zatirati lastno vest. Nisem prepričan, ali imamo danes več demokracije kot v stari Grčiji, kjer je v njej sodelovalo le okoli 20 odstotkov prebivalstva (voliti niso smele ženske, tujci in sužnji).
Problem sodobne politike ni le v pokvarjenih politikih. Ti so le simptom bolezni. Pravi problem je v kolektivni hipnozi, ki jo državljani pasivno dopuščamo. Vsakič, ko sprejmemo očitno laž, ker nam ustreza njena barva, sodelujemo pri lastnem podrejanju. Vsakič, ko opravičujemo korupcijo »naših«, medtem ko smo zgroženi nad korupcijo »njihovih«, utrjujemo rešetke lastne kletke.
Politična elita računa na našo pozabljivost, našo lenobo in našo potrebo po tem, da bi nam nekdo drug rešil življenje. Računajo na to, da se bomo kot žabe v loncu raje ukvarjali s temperaturo vode, kot pa z vprašanjem, kdo je pod lonec podstavil ogenj. Prebujen posameznik ni tisti, ki je fanatičen privrženec te ali one stranke. Prebujen posameznik je tisti, ki prepozna mehanizme čustvene manipulacije in se nanje ne odzove. Zahteva odgovornost in rezultate namesto ideoloških pravljic. Razume, da je svoboda njegova osebna odgovornost, ne pa darilo države.
Demokracija brez zavesti ni svoboda. Je le sofisticirana oblika nadzora, ki deluje le tako dolgo, dokler se ljudje ne zbudijo in ugotovijo, da ima hipnotizer moč le toliko časa, dokler oni držijo oči zaprte. Čas je, da jih odpremo.
Menim pa, da ni vse tako zavoženo in da so apokaliptične napovedi nerealne, saj smo ljudje, ko se prebudimo sposobni prepoznati med prav in narobe. Če smo to zmogli v času kovida, ko so nas zaplinjevali in polivali ter kaznovali, bomo zmogli tudi tokrat. Začnimo se zavedati, da politiki, še posebej sedaj v času pred volitvami samo zmanjšati našo našo moč kritične presoje in povečati emocionalni odziv in nas ujeti v ideologijo.
Kaj lahko naredimo. Dovolj bo, če ne volimo tiste, ki so desetletja na oblasti in so pasivno opazovali kako propada zdravstvo, kako vlagamo v zgrešene investicije, kako raste korupcija, kako raste regulativa in omejevanje svobode. Pa vse po vrsti tiste, ki so čeprav so vedeli za odpisane niso nič naredili ko so bili na oblasti, nekateri večkrat. Pa tiste, ki so opazovali porast revščine istočasno pa podpirali kapitalsko logiko delovanja. Pa tiste, ki hujskajo ljudi, da si nabavijo orožje, da bi vzeli stvari v svoje roke.
Ko vse te izločimo, ko se osvobodimo ideologij, delitev, ki mimogrede mladih ne zanima, poglejmo kdo je ostal od politikov. Morda nas bodo tudi ti prevarali, ampak dajmo jim možnost, da se pokažejo. Stari so jo imeli, večkrat zamočili, pa jih vedno znova volimo. Kaj nam je? To ne kaže da smo modri.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
