Kje smo danes?
To je vprašanje, ki si ga marsikdo zastavi vsak dan. In si temu primerno išče tudi odgovore.
Na političnem parketu smo pravzaprav tam, kjer so se končale volitve leta 2022. Takrat je z občutno zmago slavila stranka dr. Goloba in imela odprto pot za sestavo koalicije.
A sestava koalicije iz leta 2022 ni ključ za razumevanje današnje situacije.
Ključ leži v dejstvu, ki ga redki razumejo, še redkejši pa ga zares vidijo: takoj po volilni zmagi se je Robert Golob poslovil od ključnih interesnih skupin in začel svojo lastno pot.
Kaj to pomeni?
Pomeni, da je večina pritiskovnih skupin in kapitalskih ozadij, ki so podpirali njegovo zmago (čeprav so verjetno, po načelu »več jajc v več košarah«, podprli še koga), ostala brez svojega paradnega konja. Brez tistega, na katerega so računali, da bo »delivral«. Slovenski prevod – »dostavljal« – žal ne zajame istega pomena, ki ga ima beseda v izvirniku.
Sledile so salve »prizadetih«, ki so že vmes računali na nove milijone pod mizo. Nekateri so si jih, roko na srce, z različnimi »povezavami« tudi uspeli priigrati. Hkrati pa so začeli stopnjevati pritisk, zlasti leto pred volitvami, ko so skušali iz volilnega boja izbrisati – ne stranke Svoboda – temveč Roberta Goloba osebno. Namen je bil jasen: njegovega naslednika ali naslednico bi bilo bistveno lažje oblikovati po meri lastnih, sistemskih (seveda korupcijskih) pričakovanj.
A jim ni uspelo. Še več – Robert Golob je s svojo stranko na volitvah 2026 prejel največ glasov volivk in volivcev in lahko postane prvi mandatar po letu 2008 (po dr. Janezu Drnovšku), ki bi ponovil mandat. Kar Ivanu Janezu Janši ni uspelo nikoli.
Ko danes beremo, poslušamo in gledamo razprave o »nesodelovanju v sistemski korupciji«, se lahko le nasmehnemo. Toliko masla na glavi in komolcev v marmeladi, kot jih imajo nekateri, ki se danes najbolj glasno tolčejo po prsih, redko vidimo.
Cilj je preprost: onemogočiti Roberta Goloba. Na mesto predsednika vlade postaviti nekoga, ki bo »delivral« – torej dostavljal: posle, ugodnosti, zaslužke. Karkoli že.
Kdor misli, da kateri od politikov, ki danes zasedajo medijski prostor, dejansko razmišlja o državljankah in državljanih ter naši skupni dobrobiti, se moti. Ne zanima jih. Zanima jih posel. In denar.
Če kdo meni, da je ta zapis podpora Robertu Golobu, se prav tako moti. Sem eden redkih, ki ima dolgoletne izkušnje z bojem proti dejanski sistemski korupciji – taki, ki nima barve. Ni ne leva ne desna. V milijonih ni barve, so le interesi.
Posledice teh izkušenj čutim še danes. Ker nisem molčal. Ker sem odpiral teme, ki naj bi ostale zaprte. Zato prepoznam obraze, ko odprejo usta. Slišim laž. Vidim pretvarjanje. Prepoznam zavajanje.
In to zavajanje je načrtno.
Tako kot so pred in med samimi volitvami skušali čas in prostor zapolniti z zgodbami o korupciji, ki v čas in prostor volitev niso sodile, danes enako počnejo v času oblikovanja koalicije. Času, ki ga kot država – državljanke in državljani – nimamo na pretek. Pozornost znova preusmerjajo stran od bistva in jo utapljajo v načrtnih manipulacijah.
Ker je cilj še vedno isti: samo da ni Robert Golob.
Cilj navidezno levih in navidezno desnih ozadij, ki potrebujejo »papka«, da ga lahko obračajo po svoji meri. In preverjenih oprod, ki jim vdano pomagajo na poti do njihovega cilja.
Na koncu pa ostane preprosto dejstvo: dokler se bomo prepirali, kdo krade bolj “naš” in kdo bolj “njihov”, se ne bo spremenilo nič.
Levi brez desnih ne morejo igrati te igre. In desni brez levih tudi ne.
V resnici pa oboji potrebujejo samo eno stvar – da mi še naprej verjamemo, da obstaja razlika tam, kjer je v praksi pogosto ni.
In dokler to verjamemo, bomo vedno znova dobili isto zgodbo. Samo z drugimi obrazi.
mag. Gregor Kos
