V zadnjih dneh smo priča vedno bolj obupanemu kriznemu komuniciranju poslank in poslancev stranke Demokrati, ki so prisotni na digitalnih platformah, o navidezni »nujnosti« vstopa v koalicijo laži Ivana Janeza Janše.
Za nazaj naj bi živeli po njihovem najmanj v ledeni dobi in izraziti diktaturi (ne vemo sicer kdo in kje), za naprej pa naj bi se nam cedila najmanj vedno in povsod med in mleko. Za vse, ki verjamejo v Smrkce, kot se pregovorno reče.
A glej ga zlomka: vsi ti danes glasni in obupani zagovorniki nove koalicije laži niti z besedo ne omenijo, da bi kdorkoli od njih, ki naj bi do 22. aprila 2026 živel v mini ledeni dobi izrazite diktature in kratenja osnovnih osebnih svoboščin (morda celo dostopa do jogurtov?!), postregel s podatkom, da bi v znak nestrinjanja z vlado v izteku vrnil božičnico ali druge privilegije, ki so jim pripadli v javnem sektorju. Do danes nismo videli niti enega takšnega primera. Prav tako nismo videli, da bi kdorkoli z lastnim zgledom – razen puhlega besedičenja – jasno pokazal, kaj naj bi bilo dejansko narobe. In predvsem zakaj.
Vse navedeno izkazuje velik problem, ki ga imajo, ker se zavedajo, kaj za vse njih pomeni priklon koaliciji laži. Za katero je vnaprej vedel najmanj prvak stranke s pisarno na istem naslovu kot stranka, ki naj bi jo na videz zapustil s kolegico, ne pa tudi večina drugih, ki so slepo verjeli v nekaj »drugačnega« in bili pri svojih prepričanjih ponovno prineseni okoli. Stiska vseh teh danes je na vrhuncu. Kako se bodo lahko pogledali v ogledalu po morebitnem seštevku 46 glasov koalicije laži, si je težko predstavljati.
A kot kaže, ne gre vse tako, kot si je na mednarodnem terenu predstavljal niti Ivan Janez Janša. Nihče mu ni vnaprej razgrnil rdeče preproge do novega mandatarstva (razen prijateljev v kriminalu nad slovensko družbo – sionistov). Nihče ga glasno ne podpira, nikjer mu ne izrekajo dobrodošlice. Celo njegov veliki »prijatelj« Zelensky se ga ne spomni, da bi ga ponovno vabil na pot z vlakom. Mednarodna skupnost seveda dobro pozna osebno neuravnovešenost osebka, ki mu ni za zaupati najvišjih nalog; ne le da jih ne izvede, tudi ustaviti ga je težko, saj se zaganja vedno dlje, kot da bi čakal še dodatne nagrade. In pohvale.
Zato ostaja ključno vprašanje: ali bo domača javnost prepoznala razkorak med besedami in dejanji ter zahtevala več kot le prazne obljube in ustvarjanje strahu. Brez jasnih odgovorov, brez osebne odgovornosti in brez pripravljenosti na lastne žrtve ostaja vsa zgodba o »nujnosti« zgolj slabo prikrita politična kalkulacija. In prav to bo na koncu odločilo – ne retorika, temveč verodostojnost. Če te ni, potem ne govorimo o nujnosti, ampak o še eni politični prevari.
mag. Gregor Kos
