Pred kratkim sem se oglasil z video objavo, v kateri sem pojasnil, da moramo razumeti, da je ključni moment oblikovanja nove slovenske vlade po volitvah 2026 najverjetneje časovno pomaknjen v obdobje pred volitvami.
Takrat obstaja velika verjetnost, da so tuje (beri: sionistične) obveščevalne službe spremljale, nadzirale in snemale ne zgolj predstavnikov najštevilčnejše koalicijske stranke prejšnjega mandata.
Le zakaj bi se omejevali zgolj na »sovražnika«, če imaš v rokah »orožje«, pred katerim poklekne vsak »prijatelj«? Beri: bodoči koalicijski partnerji po volitvah, ko moraš oblikovati vlado in bi te ta ali oni »znal« vleči za brado za ta ali oni resor.
Verjetno je prav zaradi navedenega danes tako vseprisotna tišina. Očitno obstajajo video zapisi o marsikom. O marsičem. Za marsikaj.
Ko slednje opredeljujemo kot izvirni zločin nad volitvami 2026 in si ustvarjamo privide, da bo kdorkoli kjerkoli iskal krivce in odgovornost, ne pozabimo dveh strateško pomembnih izhodišč.
Prvič. Odgovornosti za nepravilnosti, laži, zavajanja ter zlorabo zakonov in ustave v času plandemije ni iskala oblast, ki je z veliko podporo prevzela vzvode oblasti leta 2022. Kdo in zakaj jim je to naročil, vedo sami. Kakšen občutek praznine je to pustilo pri številnih, ki se verjetno tudi zato niso želeli udeležiti volitev 2026, razumemo zgolj nekateri.
A verjetno je še pomembnejše tisto drugo. Za vse, ki smo si natančneje ogledali res kakovosten film Brexit, ki jasno prikaže dogodke, ki so pripeljali do za mnoge nepredstavljive odločitve – tam glavne vloge niso »igrali« igralci, torej ljudje. Ne glede na to, da so bili nosilci idej ali »sporočil«. Glavno vlogo je že tedaj prevzela digitalna platforma oziroma digitalni »program« (z današnjimi besedami »umetna inteligenca«) z imenom Cambridge Analytica. Ta naj bi bila po nekaterih virih kasneje uporabljena tudi na zadnjih ukrajinskih volitvah za izvolitev igralca Zelenskega ter v verjetno večstopenjski nadgradnji v sosednji Madžarski za težko pričakovan padec Orbana, brez katerega trenutna avtokratska vodstvena struktura EU ne more nadaljevati za vse nas izrazito škodljivih usmeritev in ciljev. Kjer seveda ni bil cilj Orban per se - temveč konec neposredne vezi z Rusko federacijo, brez katere, rezumimo končno, ni bodočnosti Evrope!
Zgolj nekaj napora sivih celic zadostuje, da povežemo neutemeljena pričakovanja v Sloveniji, da bi se v Evropi ali kjerkoli kdorkoli odzval zaradi sionističnega vpliva na volitve v Sloveniji, če pa ta isti sionizem verjetno zelo dobro ve, kako globoko je Evropa sama vpletena v prirejanje madžarskih volitev. In kot je evidentno, so šli s taktiko "all in". Vse ali nič. Uspešnost digitalnega parametra je med poznavalci izkazana v dejstvu, da je dobesedno vseeno kdo kandidira. Iz dobesedno kogarkoli so sposobni "ustvariti" zmagovalca volitev.
A vendarle obstaja – tako kot vedno in povsod – luč na koncu tunela.
Oblikovanje skrajno desne koalicije teme je vendarle priložnost za vse, da lažje prepoznamo temo. Ta ni več zavita v celofan in različne satelitske bonbončke. Tako kot je bilo leta 2020, po Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, ključno, da oblast v Sloveniji za udejanjanje plandemije prevzame prav ta skrajna desnica, je oblast nad ljudmi sedaj, v zadnji epohi pred agendističnim letom 2030, ponovno predana v roke isti temi.
Leta 2030 scenaristi niso izbrali naključno. Predstavlja vrhunec agend z načrtovanim dokončanjem okvirov digitalne identitete, digitalnih valut centralnih bank (CBDC) in protokolov upravljanja umetne inteligence. Predstavlja vrhunec množičnega poskusa fazne zaklenitve človeške zavesti v sintetično časovnico – takšno, kjer se suverenost preda simulirani varnosti. Z drugimi besedami: digitalni zapor.
Volitve 2026 v Sloveniji in drugod po Evropi tako predstavljajo zapečatenje zadnje faze nadzora pred konvergenco leta 2030. Zadnji, vsaj navidezno »svobodni« volilni cikel je za nami. Faza 2026–2030 si bo prizadevala za utišanje vsakršne neodvisne resonance, odpravo vseh decentraliziranih glasov ter jasno označevanje vsakega nestrinjanja kot dezinformacije.
Vse to vemo. Vse navedeno razumemo. Čas je, da to vedenje in razumevanje udejanimo na način, kot ga znamo in želimo. In načrtno in pozitivno polnimo informacijsko polje.
Za to ne potrebujemo volitev. Niti zakonov ali predpisov.
Potrebujemo odločitev. In prvi korak.
Vprašanje danes vsekakor ni več, ali razumemo. Vprašanje je zgolj še, ali si (končno) upamo ravnati v skladu s tem, kar razumemo.
Ker če tega ne storimo zdaj, bomo kmalu živeli v svetu, kjer odločitev sploh ne bo več naša.
mag. Gregor Kos
