Te dni sem se udeležil kulturnega dogodka. Ko sem ob koncu dogodka zapuščal prizorišče, sem na izhodnih stopnicah javnega objekta v roko dobil zavit paket: slovensko zastavo in kot sem videl doma, letak politične stranke Slovenska demokratska stranka. Starejši gospod mi je zamomljal, da se borijo za »zastavo v vsak slovenski dom«.
Na prvi pogled bi lahko rekli: kaj je s tem narobe? Zastava je vendar simbol države, simbol skupnosti, simbol državljanov. A kot bi rekel nekdanji predsednik vlade – v tem grmu tiči zajec. In prav v tem je tudi ustavnopravni problem.
Slovenska zastava namreč ni politični slogan. Je ustavna kategorija.
V Ustava Republike Slovenije je zastava določena kot državni simbol, skupaj z grbom in himno. To pomeni, da je simbol države kot skupnosti vseh državljanov, ne simbol katerekoli politične opcije. Njena funkcija je povezovalna: zastava predstavlja ustavni red, suverenost in skupnost ljudi, ki se – ne glede na politična prepričanja – prepoznajo v isti državi.
Prav zato ustavni simboli zahtevajo posebno stopnjo politične zadržanosti.
Ko politična stranka državno zastavo deli kot del svoje (pred)volilne politične kampanje ali jo v simbolnem smislu povezuje s svojim političnim projektom, se pojavi subtilen, a pomemben premik: državni simbol začne delovati kot strankarski identifikacijski znak. Zastava, ki bi morala predstavljati vse, postane simbol političnega tabora.
Takšna instrumentalizacija sicer ni nujno neposredno prepovedana. Demokratične družbe (karkoli že slednje pomeni alii naj bi pomenilo) dopuščajo široko politično svobodo izražanja in tudi uporabo državnih simbolov v političnem diskurzu. Vendar ustavnopravni problem ni le v formalni prepovedi, temveč v ustavni kulturi.
Državni simboli so del tistega, kar ustavna teorija imenuje skupni simbolni prostor države. Če politična stranka ta prostor kolonizira (in ideološko-pojavne kolonizacije tej stranki v moderni zgodovini Slovenije ni zmanjkalo; od »pomladi«, do »osamosvojitve«, »harmonike«,...) – če si zastavo simbolno prisvaja kot znak lastne politične legitimnosti – se pojavi nevarnost, da se implicitno ustvari delitev: kdo je »bolj« ali »manj« pravi nosilec državnosti.
Takšna logika pa je močno ustavno problematična, ker neposredno spodkopava temeljno idejo političnega pluralizma.
Po načelu demokratične države nobena stranka ne more in ne sme monopolizirati patriotizma, državnosti ali simbolov države. Patriotizem je v ustavni demokraciji pluralen, ne strankarski.
Zato ni vprašanje, če sme politična stranka govoriti o zastavi. Seveda sme. Vprašanje pa je, če sme zastavo uporabljati kot predvolilni propagandni predmet, ki implicitno sporoča: mi smo zastava, mi smo država.
Ko državni simbol postane del političnega marketinga, se spremeni njegova funkcija. Namesto simbola skupnosti postane orodje mobilizacije. In namesto skupnega imenovalca postane znak politične identifikacije.
To ni nujno nezakonito. Je pa ustavno najmanj problematično.
Ustava namreč ne živi samo v pravnih normah, ampak tudi v političnih navadah. Demokratična kultura zahteva, da se državni simboli uporabljajo z določeno mero samoomejevanja. Ne zato, ker bi bilo to zapisano v kazenskem zakoniku, temveč zato, ker so simboli države last vseh.
Zastava pred parlamentom, na šoli ali na kulturnem dogodku pripada vsem nam, naši skupnosti.
Zastava na predvolilnem letaku pa tvega, da postane nekaj drugega: znak politične apropriacije državnosti.
In prav tam bi morala demokratična politika potegniti mejo.
mag. Gregor Kos
