Lahko vsaj za nekaj trenutkov branja pričujočega teksta razumemo, da za iniciranje vojn ali oboroženih konfliktov (vsaj v post-II. svetovno-vojnem času) dejansko ne gre za »konflikte« med državami per se?
Temveč, da gre v vzniku vseh dosedanjih oboroženih spopadov v prvi vrsti za gospodarsko-monetarno, po novem tudi energetsko krizo. In seveda kriza na Bližnjem vzhodu ni izjema.
Zakaj pišem o Bližnjem vzhodu in ne o Iranu? Relativno preprosto, ker je sedaj že jasno, da je izzivalec – sionistični režim Izraela, očitno načrtno kot cilj zlorabil Iran, da bi se s tem napadom sprožila verižna reakcija napadov in destabilizacije držav Zaliva - Bahrajna, Kuvajta, Omana, Katarja, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov.
In verižna reakcija se je sprožila. Še več, v konflikt so (načrtno) vpletene Združene države Amerike, posledice konflikta, ki kot več kot jasno kaže (in je bilo kot tako s strani resnih geostrategov napovedano že dolgo v naprej) ne kani biti kratkotrajen, pa bodo usodno zaznamovale tudi Evropo. S poudarkom na Zahodni Evropi.
Že prvi dan oboroženega konflikta je namreč Iran začel onemogočati morsko pot za prevoz surove nafte in zemeljskega plina, od katerih je – najmanj posledično – odvisna (tudi) Evropa. Tista Evropa, ki je »znala« pljuvati čez Rusko federacijo, zaenkrat zgolj z izjemo Španije pa nikakor ne »prepozna« agresorja. Ali ga vsaj ne upa javno spregovoriti.
Vse, kar bi bilo več kot kratkotrajni konflikt, bo nedvomno vplivalo na bistvene spremembe cen energentov globalno. Kar pomeni istočasno bistveno spremembo cen polprevodnikov, katerih proizvodnja je izrazito energetsko intenzivna. In na katerih temelji »moderno digitalno gospodarstvo«. Kar prav tako pomeni spremembe (beri: naraščanje) cen vseh izdelkov, vključno s hrano, torej vse višjo inflacijo. In še dodatno šibenje že tako finančno nestabilnih držav. Kjer, paradoksalno, ponovno velja izpostaviti predvsem Zahodno Evropo, ki je že izgubila gospodarski razvoj avtomobilske in baterijske industrije. Z sedaj res neutemeljenim zagovarjanjem Ukrajine odbijala ugodne dobave energentov iz Ruske federacije. In se bolj ukvarjala s kravjimi prdci in novimi obveznimi cepljenji (po želji proizvajalcev cepiv – zveni znano, ne?) živali kot z izzivi prehranske, energetske in gospodarske samooskrbe. Kar je temelj obstoja suverenih držav.
Kaj slednje pomeni za Slovenijo?
Odgovorimo najprej, kaj slednje pomeni za cel svet? Pomeni bistveno spremembo globalnega gospodarstva, nove bistvene kapitalske premike in obenem nov razpad obstoječih sistemov moči in obvladovanj. Kar, vsaj po mojem trdnem prepričanju, ni in ne more biti nič slabega. Ker je dosedanji sistem bil osredotočen na izčrpavanje okolja, delovne sile in kapitala.
Če slednje prevedemo na Slovenijo, se lahko kot nepričakovana luč na koncu tunela, naravnost oslepljujoča svetloba prikaže aktualnemu predsedniku vlade dr. Golobu.
Najprej zato, ker se je njegova ključna strategija mandata – osredotočanje na sončno energijo – relativno nepričakovano izkazala kot strateško zmagovalno. Če bo vsaj možno v relativno kratkem času zagotoviti tudi ustrezne baterijske zalogovnike ob morebitnih a predvidljivih mednarodnih redukcijah in izpadih na sistemu prenosa elektrike.
Drugo. Ker se je v več kot licemernem odnosu zahodnih elit do dejanskega vzroka konflikta na Bližnjem Vzhodu izkazala tudi bistvena napaka v odnosu do Ruske federacije, lahko sedaj, ponovno povsem nepričakovano, odločen in odločilen premik predsednika vlade dr. Goloba z obiskom Moskve pred volitvami s ciljem zagotovitve energetske suverenosti države nedvomno pomeni zmago na volitvah.
Tretje. Nepričakovan mednarodni strateški zasuk danes dodatno bremeni Princa Teme, ki je odvisen od svoje klečeplazne podpore sionističnemu režimu Izraela. Večina njegovih »podpornikov« slednjega sicer ne razume, a končno lahko tudi v odnosu do težko pričakovanega pešanja moči in vpliva Princa Teme v Sloveniji upravičeno pričakujemo njegov zaton. Ki si ga več kot zaslužimo.
Vkolikor bi predsedniku vlade Golobu kdo kanil očitati navidezno sebičnost ob obisku Moskve velja spomniti, da ne obstaja noben verodostojen vir, ki bi izkazoval, da bi bil včerajšnji obisk nemškega kanclerja Merza, ki je personaliziran produkt ameriških korporacij, pri ameriškemu predsedniku Trumpu plod kakršnega koli skupnega EU dogovora ali strategije. Ker to ni. Ker gre za enostransko sebično potezo, kakršnih bomo lahko vsak dan priče vse več. Ker bodo politiki primorani reševati sebe in svoje države, ker za njih ne bo nikomur mar.
A če lahko Nemčija še doseže (oziroma vzdržuje) energetski dogovor z Norveško, potencialno tudi Velika Britanija, upam, da je razumljivo, da se za Slovenijo tam nihče ne bo zmenil. Pred Moskvo bi nam geostrateško ostala potencialno zgolj še povezava glede energentov z Romunijo, a tudi slednja, če ne rešimo odnosa z Moskvo, ne bo kaj prida, ker nimamo urejene ozemeljske povezave do oziroma iz Romunije.
Odločitve (tudi) za nas niso enostavne. A najverjetneje takih danes v svetu več ni. Čas je za vlogo voditeljev, kar državljanke in državljani od izvoljenih predstavnikov dejansko pričakujemo.
In konec sledenju avtobusu, ki grmi v prepad.
mag. Gregor Kos
