Sam ocenjujem, da predvsem v ravnanju ozadij do zmage na volitvah. Če povzamem zanimiv zapis zanimivega literarnega dela: »briga jih«. Ne da se jim. Seveda za zmago, da ne bo pomote. Ne za ohranjanje »vpliva«.
Že skoraj od začetka mandata Roberta Goloba so ga ozadja, ki držijo medijske, javnomnenjske in kadrovske niti v Sloveniji (v povezavi s »transformiranimi« službami »za državno varnost« nekdanje skupne republike in »izgubljenim« denarjem teh služb, ki je večinoma pristal čez mejo v nekdaj »našem« Trstu – saj res, kateri tednik se že financira iz tega fonda,…) skušala prisiliti v izvajanje njihovih interesov. Relativno hitro po volitvah 2022 pa se je pokazalo, da funkcije predsednika vlade ni nastopil kot postrešček. Eden za drugim so padali favoriti, ki naj bi ga »obvladovali« in izkazovati je začel vedno bolj samosvojo držo. Kar seveda ni nič napačnega, če lik predsednika vlade razume, da je tam v imenu davkoplačevalcev za koristi (vseh) davkoplačevalcev in ne zgolj peščice izbranih. Peščice, ki je dedovala svojo vlogo in vpliv. Svoje službe in pozicije. Svoj dostop do kapitala brez realnih osnov ali pogojev. Posebej pa izpostavljam, da napisano ne pomeni, da bi ocenjeval, da je Golob samostojen projekt. Ker je daleč od tega in njegovo delovanje izkazuje »matematično« natančnost »masterminda«.
Pritisk na Goloba se je ves mandat stopnjeval, ko pa so ozadja ugotovila, da ga ne morejo zlomiti ne glede na »namještajke«, ki so mu jih servirali zdaj tu, zdaj tam, se je pritisk preusmeril na njegove sodelavke in sodelavce. Najtesnejše kolegice in kolege. In pri mnogih se je pritisk izkazal za previsok, da bi ga zdržali. Vsaj ne na način, da naročniki slednjega ne bi zaznali.
A vseeno so nekje koncem leta 2025 ozadja »ugotovila«, da Goloba ne bodo zlomili, da se jim tudi v projekte (Logar, Prebilič,…), ki so jih lansirali (in to je važno, da razumemo, da so bili lansirani zgolj z namenom šibitve Goloba!), enostavno ne da (pre)več vlagati in jih riniti v zmago na volitvah. Ker tega enostavno ne potrebujejo! Po njihovem mnenju potrebujejo zgolj kmete na šahovnici, ki jih bodo premikali v kateri koli koaliciji, da od kralja (očitno ne od kraljice) izsiljujejo vsakič znova svoje parcialne interese za svoje naročnike in »plemenitenje« njihovih lastnih naložb. Na ta način bodo prihranili sredstva, ki jih pogoltnim ni nikoli dovolj. In še preveč se ne rabijo naprezati, kar vemo, da tistim, ki imajo, nikoli ni preveč po godu.
Tako bi Prebilič od-delal svoj »davek« na lansiranje v primeru bolj levo-sredinske vlade, Logar v primeru bolj desno-sredinske vlade. In ne za Goloba, ne za Janšo ozadjem ni mar! Vesno, kot projekt nuklearnega lobija, so »varno« potisnili v objem urbane »Levice«, ki bo zmeraj »razumela«, da potrebuje polnilnice za svoje e-avtomobile in digitalne naprave. SD je ustrelila sama sebe v koleno z izborom najprej Tanje Fajon in kasneje odvisnega gospodarskega ministra – obeh brez intelektualnega in strateškega kapitala, da bi bila sposobna oblikovati kaj več kot lastno interesno-kapitalsko sfero. Mogoče mnogim (lahko) presenečenje je, čemu je stranka Resnica bolj »dopustna« Janši, kot Jelinčič in zakaj je slednjemu sprava odklanjal nastop na volitvah in ga spustil v navidezno bitko šele, ko je bilo jasno, da ne more ogroziti stranke »Resnica«…
A vse zapisano je na žalost (tudi) v naših genih. Tudi Bleiweis in Zois sta »pomagala« zgolj poslušnim. In vodljivim. In dr. France Prešeren ni bil med njimi…
Lahko bi rekli – to je to za ta denar. In tudi pri denarju je pomembno, da ne glede na to, koliko ga imaš, ali bi ga bil sposoben akumulirati, z njim ne moreš vplivati na volitve. Vsaj bistveno ne.
Zakaj?
Zelo enostavno. Ker je tajkunizacija medijev v 2000-ih in obvladovanje javnomnenjskih agencij zadosten kriterij, da ozadja v celoti obvladujejo prostor »vpliva«. Ne glede na znesek, ki ga (lahko potencialno) prineseš na medij, te tam enostavno zavrnejo, če nisi »naš«. Če torej nisi kontrolirani izdelek ozadij na njihovi šahovnici interesov. Mogoče pomemben zapis za vse, ki morebiti še ne razumejo, zakaj se katera politična stranka pojavlja v medijih ali v družbi »favoritov«.
Obvladujejo digitalne platforme z »nadzorniki« platform. Obvladujejo plakaterje. In onemogočili so »nakup« ključnih medijev, ne glede na smrtnikom nepredstavljive zneske, ki bi jih lahko kdorkoli »zagotovil«. Ker vedo, da je prav »obvladovan« medij pot do obvladovanja množic.
Kot sem že zapisal v predhodnih zapisih, »problem ni (več) v demokraciji kot ideji, temveč v njeni degenerirani obliki. Ko volitve ne prinesejo vsebinskih sprememb, ko kadrovske strukture ostajajo nedotakljive, ko odgovornost ne obstaja, demokracija postane ritual brez učinka. Tak sistem ne propade zaradi zunanjega napada – razpade zaradi lastne praznine.«
A tega propada in vznika nečesa novega ne bomo dosegli na marčevskih volitvah v Državni zbor. Najverjetneje tudi ne v Sloveniji in bo slednje predmet širše mednarodne pobude, kateri se bomo lahko v najboljšem primeru pridružili. In samo srčno upam lahko, da za njo ne zgolj capljali.
Do takrat imamo na voljo vznik svetlobe v obliki Roberta Goloba. Ter Princa teme. Ki teme ne more zapustiti. Ona pa ga prav gotovo ne bo.
Vse ostalo so za leto 2026 in vse, kar se v zadnjih letih dogaja okoli nas, dejansko in v celoti nepomembne zgodbe. To seveda ni žaljivka ali odrekanje pomembnosti srčnosti in predanosti redkih, ki zmorejo delovati izven okvirov ozadij. A vendarle na koncu šteje zgolj zmaga. In analiza volitev 2022 je jasno izkazala, da je bilo kar 25% glasov tistih, ki so se udeležili volitev, namenjenih listam, ki se nis(m)o uvrstile v Parlament. Kar na žalost škodi levi sredini in vzniku svetlobe edinega potencialnega relativnega zmagovalca. In koristi ponovno samo in izključno Princu teme. In temi v udejanjanju teme.
Kdor pa nas, na nek način predvidljivo in verjetno v neosamljenih primerih tudi načrtno vodeno prepričuje v koncept neudeležbe na volitvah, nas v ničemer ne približuje svetlobi. Prej obratno. Pomaga temi v obvladovanju teme. Pomaga temi v izvrševanju teme. In pomaga temi v pogubnosti teme.
Okoliščine so se bistveno spremenile. Rebus sic stantibus. Nič več ni, kot je bilo. In nič več ne bo, kot je bilo.
Redki razumejo.
