Približno do nekje štiridesetega leta sem potreboval, da sem dognal, da problem ni v moji, mogoče še nedovoljšnji izobrazbi. V mojih, mogoče še ne dovolj »pomembnih« izkušnjah.
Da pa je v meni. Ampak v mojem dejstvu, da rad nosim glavo na ramenih. In ne zakopano v zemlji. Da rad spregovorim, ko vidim krivico. In jo rad popravljam. Da povem mnenje, tudi ko ga nekateri celo nočejo slišati. In da jim grem neznosno na jetra, ko se zgodi natanko tisto, kar sem napovedal, pa niso želeli poslušati.
Še kako živo se spomnim obrazov, ki jih tedaj nisem razumel, ko sem bi na približnih pozicijah, ki so bile blizu odločevalstva, ko smo na kakšnih sestankih izrazili besedno zvezo »dobro za državo«. Sedaj se spomnim, kako so se spogledovali, kako so verjetno čakali, ali bomo z naslednjim stavkom prasnili v smeh in se skupaj krohotali in potem prešli na edino, kar razumejo: »biznisiranje«. Torej, kako lahko katero javno naročilo katerega proračunskega uporabnika zlorabiš za dosego, da »naši« dobijo naročilo in da so provizije jasno razdeljene. Pri čemer so »naši« oboji, da ne bo pomote, enkrat navidezno levi, naslednjič navidezno desni. Predvsem pa vsi polni enakosti pred zakonom in pregovorne borbe proti korupciji...
Upal bi si trditi, da danes nikjer v javni (pozor: ne državni upravi) ne obstaja javni razpis , kjer ni v naprej znan prejemnik posla (in prejemniki provizij za dogovor posla). Izjema je lahko po mojem vedenju in znanju zgolj občina Semič, zato so se tako trudili spodnesti županjo.
Vse ostalo je utečen sistem. Kjer, kot sem že izpostavil, ni desnih in levih. Ker to ni sistem ministrov, državnih sekretarjev ali generalnih sekretarjev. Na pozicije »navadnih« sekretarjev ali celo nižje, so v tridesetih letih namestil dovolj ubogljivih in upogljivih, ki razumejo »sistem«. Ki vedo, kdaj se je potrebno upogniti in kdaj koga kako »ubogati«. Oziroma poslušati.
Tudi danes ni nič drugače. Ko pogledate množične medije zelo hitro vidite kdo je kje dobil v času »brezvladja« soglasje za kakšne projekte. A slepiti se, da bo s kakršno koli vlado karkoli drugače, je najmanj naivno. Predvsem pa tisočletja daleč od realnosti.
V eni redkih gledljivih nadaljevank, ki nam jih ob četrtkih zvečer prinaša kakopak RTVSLO, sem zasledil stavek: »v obstoječem sistemu delamo največ, kar lahko«. In tu smo sedaj. Vsi. Levi, desni, rdeči, rjavi, navidezno zeleni in namišljeno oranžni. Kot so mnogo modrejši (pardon – modrejše) že večkrat ugotovile – v tej deželi ne moremo živeti samo levi, samo desni ali samo »drugi«, temveč zgolj vsi skupaj. V pat poziciji po letošnjih volitvah smo imeli kratko priložnost, da bi »majhni« prisilili »velike« k nujnemu sodelovanju. A vonj usnjenih sedežev limuzin in privid razkošnih pisarn je bil premočan, da šibki v duhu ne bi kmalu podlegli.
Ne obsojam, ni lahko. A eno drži kot pribito – dokler bomo sanjali o besedni zvezi »dobro za državo« ali »dobro za ljudi« in v tem iskali smisel delovanja politikantov, smo obsojeni na propad. Na propad družbe. Na propad vrednot. Na propad civilizacije. Ker nihče od njih, ne levi, ne desni, ne rdeči, ne rjavi, ne navidezno zeleni ali prividno oranžni niti sekunde svojega časa v tem telesu ne namenjajo razmisleku o dobrem za državo. Kaj šele o dobrem za ljudi.
Tu danes smo. Na tej točki. Očitno smo prav med sredino dvatisočih (tajkunizacija medijev) in sredine dvatisočdesetih (simulacije plandemije in izbris ustavne pravice do ljudskega referenduma – in ne pozabimo – ljudskega referenduma do izstopa iz »mednarodnih« organizacij, za katere tedaj mnogi danes prebujeni še nismo vedeli, da so zgolj kletke globalizma) izgubili največ v moderni zgodovini. In očitno to največ predstavlja ogledalo brezna, v katerega kot družba sedaj tonemo.
Je lahko kaj drugače?
Vedno. A nismo tam. Ker je (pre)mnogim še vedno še (pre)lepo. Ker je videz obilja, ki to že dolgo ni več, premočan. Ker je materialno še vedno na prvem mestu. In ker se iz nobene lekcije ne kot družba, ne kot večina posameznikov, prav nič ne naučimo. Zgolj vedno bolj pametujemo.
Prvega maja bodo nekatere prebudile budnice. Glave nekaterih bodo "zmačkane", drugih utrujene. Spet tretjih sveže in srečne.
In sledil bo drugi maj. Potem kolone na cestah. Cene naftnih derivatov. Navidezno sestavljanje koalicije in trepetanje kdo bo na katerem ministrstvu izgubil kakšno pozicijo ali privilegij. Beri: dodatek za obremenitev ali parkirno mesto.
Potem bo tu že konec šolskega leta. Poletne počitnice za tiste, ki si jih bodo lahko privoščili. In potem spet jesen. Priprave na zimo, ko bo mnoge zeblo. Spet drugim bo krulilo v želodcih. Tretji pa bodo razmišljali o zimskih pnevmatikah za nove električne jeklene konjičke.
mag. Gregor Kos
