V sodobnem informacijskem okolju besede niso več sredstvo komunikacije, temveč orodje za strateško zamejevanje prostora razmišljanja. Na ta način tudi dobesedno orožje.
Da bi povprečen državljan-volivec razumel, zakaj se v trenutnem sistemu počuti ujetega v nesmiselno folkloro (če se ne, je s procesom mišljenja nekaj narobe), se mora najprej opremiti z osnovnim logičnim aparatom. Mainstream mediji in dnevna politika namreč preživijo prav zaradi tega, ker ljudje ne razlikujejo med tremi osnovnimi pojmi, ki so bistveni za razumevanje psihologije (anti)politike in (anti)medijev: negacijo, kontradikcijo in kontrarnostjo.
1. Logični temelj: Razlika med »ni to« in binarnim »ali-ali«
V logiki obstaja majhna past, ki jo antipolitika (naj bo, izpuščal bom dodatek »anti«) s pridom izkorišča: napačno razumevanje nasprotij. Na vprašanje, kakšna je razlika med negacijo in kontradikcijo, običajno odgovorimo poenostavljeno: belo proti ne-belo, črno proti belo). Vendar to ni povsem natančno.
Negacija je »tisto, kar ostane.« Negacija je preprosto izključitev. Če rečete »ne-belo«, to pomeni karkoli drugega: rdečo, modro, zeleno ali črno. Negacija samo pravi: »To ni to.« Primer iz vsakdana: »Nisem doma.« To pomeni, da sem lahko v službi, v trgovini ali na dopustu. Negacija je izjemno široka in ne pove, kaj »si«, ampak le, česa ne sprejemaš. V politiki izjava »ne podpiram te vlade« ne pomeni nujno pripadnosti opoziciji, temveč zavrnitev trenutnega stanja.
Kontradikcija je vprašanje razmerja »ali–ali.« Kontradikcija je odnos med dvema trditvama, kjer je točno ena resnična, druga pa nujno lažna. Med njima ni »srednje poti«. Primer: »Luč je prižgana«, nasproti »Luč je ugasnjena«. Ne more biti oboje hkrati. Logika tukaj uporablja zakon izključene tretje možnosti (tertium non datur). Ali si noseča ali nisi; ne moreš biti »malo« noseča (Op.: pred dnevi je ameriški senator neko kognitivno prikrajšano žensko naslavljal z istim vprašanjem, več minut: »ali oseba moškega spola lahko zanosi, da ali ne?«; več minut je poslušal izmikajoče blebetanje, a odgovora ni prejel – nimam podatka, če je potem z glavo močno udaril ob mizo).
Kontrarnost pomeni nasprotje. To sta dve skrajnosti na istem polju, ki sta si močno nasproti, vendar sta lahko obe hkrati lažni, ker dejansko obstaja vmesna pot – »siva cona«. Primer: »Belo proti črno.« Če predmet ni bel, še ni nujno črn. Lahko sta oba v zmoti, če je stvar siva. V politiki sta "levo proti desno« kontrarna pola, ne pa kontradiktorna, čeprav ju mainstream prodaja kot edini možnosti.
2. Politična manipulacija: kako mainstream krade logiko
Glavni nauk za razumevanje trajne politične prevare je naslednji: mainstream vašo negacijo (npr. »ne strinjam se z migracijsko politiko«) namerno in agresivno spremeni v kontradikcijo (»si proti migrantom, torej si fašist«). S tem vam ukinejo prostor za tretjo možnost – denimo za racionalno razpravo o varnosti, demografiji, demografski prihodnosti, kaznovalni politiki, ekonomski vzdržnosti itd..
V tem sistemu se vzpostavlja t. im. »kvazi-sredina«. Te stranke nimajo lastne vsebine: njihova edina definicija je negacija skrajnosti (M. Cerar je bil učbeniški primer tega: ni vedel, ni znal, je pa napovedoval, da »bo preučil«). Pravijo: »Mi nismo tisti norci na levi in ne tisti fašisti na desni.« Ker pa sredina nima lastnega pola, nujno potrebuje »strašilo« (kot mašilo) na robovih, da sploh obstaja. Da bi sredina, domnevna, samo-zatrjevana, preživela, mora tudi sama vsako IQ normalno vprašanje o suverenosti ali mejah označiti za »skrajno«. Sredina je kot mlačna voda: če ste nanjo navajeni, se vam zdi vse, kar je toplo ali hladno, nevarno. Toda za kuhanje ali osvežitev mlačna voda ne koristi; potrebujete temperaturo, torej »skrajnost«.
3. Aplikacija na tabuje: od migracij do antisemitizma
Najbolj perverzno se ti logični mehanizmi uporabljajo pri vzdrževanju družbenih tabujev. Mainstream uporablja etikete, kot so »fašizem«, »populizem« ali »antisemitizem«, a ne kot opise dejstev, temveč kot logično izolacijo nasprotnika. In posledično ekskomunikacijo.
Status žrtve je ob tem izjemen vir moči. V sodobni geopolitiki je status »večne žrtve« izjemen vir t.im. mehke moči. Ta status določenim skupinam podeli trajno imuniteto pred logično in politično kritiko. Če postavite vprašanje o finančnih, geopolitičnih, strateških ali drugih koristih določenih organiziranih lobijev in skupin, ali o točnosti zgodovinskih narativov (npr. židovsko vprašanje, holokavst, genocid, feminizem, LGBT, migracije…, uradna medicina…), sistem to takoj interpretira kot napad na celoten moralni red civilizacije. To je strateški preventivni udar: namesto, da bi se ukvarjali z vašimi argumenti, se morate vi zagovarjati, da niste »pošast«. Dokler se še lahko izgovarjate – po ekskomunikaciji sploh ni več komunikacije.
Etiketiranje ima preventivno funkcijo. Etiketa »antisemitizem« ali »ksenofobija« ali »šovinizem« ali…, deluje kot logična ograja. Če niste za brezpogojno podporo določeni politiki in/ali skupini, ste avtomatsko v kontradikciji z zapovedanimi moralno-etičnimi standardi Zahoda. To popolnoma ustavi pretok informacij. Ko neka tema postane »nedotakljiva«, mainstream dejansko ukine možnost akademske in logične razprave (kontrarnosti) in uvede prisilno kontradikcijo: ali si z nami, ali pa si izobčen. To ni samo gola moč, to je celo MOČ Z AVTORITETO, najvišja oblika moči (moč, ki ji avtoriteto daje mainstream dogma), ki ne prenese in ne dovoli (pogosto tudi ne zmore, če bi hotela) preverjanja dejstev.
4. Populizem in tehnokracija: lažna strokovnost
Mainstream svojo nesposobnost reševanja realnih problemov (inflacija, demografija, varnost) skriva za etiketo »strokovnosti«. Tudi prikrojene kvazi morale in ideologije, ki zase trdi, da ni ideološka. Vsakogar, ki predlaga nujne, radikalne rešitve, ali jih sugerira, ali samo postavi vprašanje, ali samo izrazi dvom (v dogmo), označi za »populista«. Hitro tudi za »skrajnega populista.« Populizem v očeh mainstreama pomeni neodgovorno ugajanje ljudstvu, v realnosti pa gre pogosto za logično nujo, ki jo sistem zavrača, ker bi ogrozila njegove temelje.
Primer zdravnika in bolnika morda ni najboljši, je pa primeren (in simbolizira procese pred in po letu 2020). Bolnik (naša družba) ima visoko vročino, ali nemara hudo bolezen. Mainstream zdravniki mu dajejo mlačne obkladke, ker so »varni«. Kritik sistema predlaga operacijo ali močno zdravilo, ker učinkuje. Mainstream ga obtoži, da je skrajnež in nasilen. Bolnik na koncu umre, mainstream pa ob njegovem grobu še vedno trdi, da so bili oni tisti, ki so ostali »zmerni«. To je realnost leta 2026 (in to je dejanska zdravstvena realnost, zlasti po letu 2021): sistem raje dopusti propad civilizacije, kot pa, da bi priznal legitimnost negacije svojega mlačnega statusa quo.
5. Volitve so nesmiselna folklora
Volitve v takšnem sistemu niso orodje sprememb, temveč mehanizem za potrjevanje lažnih dilem (koncept »lažne dileme« je neposredno povezan s prej omenjenimi pojmi). Celoten proces je zasnovan tako, da vas ulovijo v mrežo »manjšega zla«. Ker mediji in politika nadzorujejo definicijo »normalnega« (to se imenuje Overtonovo okno, ponazarja ga uvodna risba), so vse možnosti na glasovnici le variacije mlačne vode.
Sistem ne dopušča možnosti, da bi volivec izbral pot zunaj vnaprej nastavljene kontradikcije. Če glasujete, dajete legitimnost logični prevari, ki vnaprej izključuje resnično nujne ukrepe. In politiko samo. Volitve so folklora antipolitike, ki ljudem daje občutek participacije, medtem ko se realna moč skriva v rokah tistih, ki nadzorujejo tabuje in etiketiranje. (Poučeni vedo, kdo to so.)
6. Sklep: nujnost bojkota
Edino racionalno, logično in dostojno dejanje svobodnega državljana v takšnem sistemu (in hkrati največje »politično« dejanje) je popoln bojkot volitev. V tem smislu – molk.
Ne iti na volitve ni znak pasivnosti ali neizobraženosti. Nasprotno, to je dejanje najvišje stopnje logičnega razuma. Pomeni zavrniti sodelovanje v igri, kjer so pravila nastavljena tako, da vedno izgubite. Bojkot je negacija celotnega pokvarjenega procesa. S tem ko ne oddate glasu, sistemu odrečete moralno avtoriteto, ki jo nujno potrebuje za svoje preživetje.
Dokler se ljudje pustijo ujeti v lažno izbiro med »levimi in desnimi« (ki so v resnici le dve plati iste mlačne vode), bodo ostali ujetniki logične manipulacije. Edina pot do resnične svobode in rehabilitacije zdrave pameti je, da človek vsaj sam pri sebi ustavi to folkloro in sistemu pove, da ne sprejema njihove lažne kontradikcije. Naj zdaj razčlenjujejo to, če zmorejo – tistim z IQ pod 85 to ne bo pomagalo, niti tistim med 85 in 95, vsem ostalim pa bi morala biti pot jasna. A jim ni in jim ne bo.
Dr. Andraž Teršek
Inštitut Ustavnik
https://andraz-tersek.si/institut-ustavnik/
