Ker je vrag odnesel šalo je čas, da se pogovorimo o kolektivni in še kako o individualni odgovornosti,
Ker namreč izvorni greh ne leži ne na levi, ne na desni, še manj rjavi, rdeči, črni ali navidezno zeleni.
Izvorni greh in osnova vsakokratne polomije leži v dejstvu, da pri volitvah prelagamo odgovornost za našo neaktivnost na rame drugih, v pričakovanju, da bodo namesto nas opravili naloge, ki jih namesto nas ne more nihče.
Bolj preprosto ne gre. A točno zato nam nabijajo urnike, smo prežeti s tisoč in enim (navideznim) problemom, ki so jih v luči »modernih« in »pametnih« izrazoslovij zapakirali v »izzive«. Čeprav so dejansko zgolj in izključno ubijalci časa. In sami sebi namen. Ne omogočajo nam ne (osebne) rasti, ne napredka, kar sta razloga našega življenjskega utelešenja.
Ker ne živimo za to, da zadostimo pričakovanjem nadrejenih. Ne živimo za doseganje ravni osebnih dohodkov, ki nam omogočajo kredite za nastanitev in transporte. Ne živimo za materialni napredek. Res pa je, da nam materialni napredek lajša življenje. In naj bi nam lajšal premislek o smislu. A je žal meja med premalo in preveč tako tanka, da je prostora za ta premislek očitno vedno manj.
Kriviti druge za vsakokratne volilne debakle je najmanj nepravično. Opozoril je bilo dovolj. Za vse, ki so jih želeli sprejeti. Za vse, ki niso hlastali po hitri (beri moderno: paketni) rešitvi, ko obkrožiš nekaj »najbližjega«. Za ene samo, da bo »drugače«. Druge zato ker so morebiti »simpatični«. Ali spet tretje ker naj bi imeli »potencial«. A nobeno od naštetih dejansko ni na programskih izhodiščih in (to je res važno) kadrovskem »naboru« potencial realizacije. Ker kdor bi pomislil zgolj na slednje, ne bi mogel biti soudeleženec izvedbe letošnjega debakla.
In smo pri odgovornosti. Ki, verjeli ali ne, še kako obstaja. Tudi če ni sodna ali institucionalna, je. Zmeraj je bila, je in zmeraj bo. Ker je osnovni princip delovanja starstva, da ima vsaka akcija svojo reakcijo. Eni slednje imenujejo ezoterika, drugi duhovnost, spet tretji fizika. A princip delovanja je neizpodbiten.
Kolektivna odgovornost vseh, ki dihamo skupen zrak v Sloveniji je, da ne znamo preseči bolečin in zamer preteklosti in se danes, tukaj in zdaj osredotočati na vizije prihodnosti. Ker je vsak poskus slednjega vedno in povsod končan na bremenih preteklosti. Kar je nevzdržno. In obenem neizvedljivo. Tako enostavno ne gre (več). Če bomo še naslednjih 70 let jokali o spravi, opravičilih, jamah in grobiščih, ne pa o izobraževanju, naravnih in človeških vrednotah in indeksih, ki nam lahko omogočajo človeku dostojno življenje, smo v nedogled obsojeni na podrejeno in pasivno vlogo. Ki nas kolektivno najmanj podzavestno zatira. Upogiba. In onemogoča napredek.
Individualna odgovornost pa je odgovornost prav vsakega odraslega izmed nas. Časi, ko smo si domišljali, da se lahko skrivamo, so že zdavnaj minili. Časi, ko si nekaj vedel, pa se na osnovi slednjega nisi aktiviral, da ne bi »ogrozil« službe, pozicije, družbenega statusa« ali kakšne podobne neumnosti, prav tako. Ali še bolj. Ker je princip akcije reakcije vsak dan močnejši. Vsak dan bolj izrazit. In nam vsak dan bolj zmanjšuje možnost izmikanja.
Zakaj?
Ker nas MORA pripeljati v vlogo aktivnih soljudi, ki nosimo glave na ramenih in ne zakopane v pesku. Ne z upognjenimi vratovi v neumnih telefonih. Ne odetih v oblazinjene slušalke, ki na utapljajo čute in zaznave. In ne v bežanje pred odgovornostjo vsakega izmed nas da soustvarjamo družbo!
Informiraj se, sodeluj, vprašaj, preveri - ne delegiraj slepo.
Povratne informacije ponotranji.
Odgovori niso zunaj. So v tebi - a le, če prevzameš odgovornost, da jih vidiš.
mag. Gregor Kos
