Objavljamo zbirko javnih pisem, ki je rezultat prizadevanja posameznikov in skupin civilne družbe, ki so v času pandemije covida-19 in po njej iskali prostor za dialog, soočenje argumentov in odprto razpravo o ključnih vprašanjih javnega zdravja. Pisma lahko v celoti preberete na tej povezavi.
Avtorji pisem niso imeli institucionalne podpore niti finančnih sredstev; zanašali so se na prostovoljni angažma in donacije, da so njihovi glasovi sploh dosegli javnost. Na drugi strani so imele državne institucije in mednarodne organizacije obsežne proračune, strokovne ekipe in politično podporo, a kljub temu pogosto niso zagotovile celovitih in za javnost prepričljivih odgovorov. Ta asimetrija je razkrila, kako nujna je bolj odprta, pluralna in vključujoča razprava.
Pandemija je slovensko družbo razdelila na številnih področjih: pri vprašanju cepljenja proti covidu-19, glede potrebnosti in sorazmernosti drugih preventivnih ukrepov (od nošenja mask, razkuževanja prostorov, zapiranja šol in podjetij do omejitev gibanja med občinami) ter v odnosu do sodelovanja z mednarodnimi institucijami, ki so bile pogosto pod vplivom zasebnega in korporativnega kapitala, kot je WHO. Zmedena in pogosto spreminjajoča se priporočila WHO so pri mnogih spodkopala zaupanje, danes pa dodatno zaskrbljenost sproža razprava o Mednarodnem zdravstvenem pravilniku (IHR) in prenosu pristojnosti na globalne ravni, kar lahko ogrozi suverenost držav članic in človekove pravice. Vse to so teme, ki jih v Sloveniji nismo dovolj odprli.
V številnih evropskih državah so parlamenti na podobne pozive civilne družbe odgovorili z javnimi posveti, delovnimi skupinami ali celo parlamentarnimi preiskavami. Takšni procesi so omogočili soočenje različnih stališč, povečali transparentnost in okrepili zaupanje v institucije. V Sloveniji pa tega koraka ni bilo – namesto dialoga smo doživeli medijski molk, institucionalno zapiranje in poglabljanje družbenih delitev.
Poslanci državnega zbora imajo zato danes posebno odgovornost: odpreti prostor, kjer se bodo srečali različni pogledi, kjer bo civilna družba lahko slišala stroko in kjer bo politika prisluhnila ljudem. Parlamentarni posvet glede izzivov cepljenja in drugih ukrepov v času pandemije, kot ga poznajo mnoge evropske države, bi bil pomemben korak k obnovi zaupanja in k boljši pripravljenosti na prihodnje zdravstvene krize.
Pisma, ki sledijo, izražajo širok razpon pogledov in izkušenj.
Prvo pismo (Dušan Nolimal) opozarja na molk Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v ključnih trenutkih pandemije in po njej, takrat, ko gre za politično občutljive teme in etične dileme, ter predlaga parlamentarni posvet kot prostor za celovito obravnavo različnih stališč.
Drugo pismo (Jure Pogačnik) izpostavlja nevarnosti prenosa zdravstvene suverenosti na mednarodne organizacije in s strokovnimi mnenji pravnikov opozarja na tveganja Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (IHR).
Tretje pismo (Rado Gorjup) poudarja nujnost kritične presoje varnosti in učinkovitosti cepiv ter zahteva večjo transparentnost v javni razpravi.
Četrto pismo (Tomaž Makovec) opozarja na spregledane konflikte interesov pri objavah o učinkovitosti cepiv ter izpostavlja nasprotujoče si izračune glede rešenih življenj in presežne smrtnosti.
Peto pismo (Maja Zakotnik) izpostavlja dejstvo, da se skoraj polovica Slovencev ni cepila, kar je vodilo v stigmatizacijo, razklanost in izključevanje, namesto v strokovno razpravo in dialog.
Šesto pismo (Esmeralda Vidmar) razširi razpravo na področje človekovih pravic, opozarja na nevarnosti pretiranega digitalnega nadzora in poziva k jasnim stališčem politike.
Sedmo pismo (Srečko Šorli) izraža radikalnejši pogled in kritiko znanosti pod vplivom kapitala, hkrati pa odpira nujno razpravo o zaupanju v institucije.
Čeprav so argumenti in toni različni, se avtorji strinjajo v eni točki: molk in ignoranca poglabljata nezaupanje. Dolgotrajno iskanje odgovorov pri institucijah, ki pogosto niso nudile jasnih pojasnil, je pri mnogih ljudeh povzročilo občutek razočaranja, naveličanosti in celo apatije. Veliko javnosti se je od razprav o pandemiji odmaknilo, razen tistih, ki so bili osebno prizadeti, njihovih svojcev ali tistih, ki opozarjajo, da se moramo kot družba učiti iz zgodovinskih izkušenj.
Pozornost javnosti so vmes prevzele druge globalne krize – vojna v Ukrajini, konflikt v Gazi, družbeni pretresi v ZDA in širši politični premiki v svetu. Toda dejstvo ostaja: sposobnost refleksije preteklih kriz je temelj za našo prihodnjo pripravljenost. Če tega koraka ne bo, bomo ostali razdeljeni in nepripravljeni. Če pa bo parlament omogočil odprto in vključujočo razpravo, lahko presežemo razlike, obnovimo zaupanje in oblikujemo bolj odgovorne politike javnega zdravja.
Ta publikacija zato ni manifest enotnega mnenja, temveč zrcalo pluralnosti stališč v slovenski družbi. V njej so izražene skrbi, kritike in razočaranja, pa tudi iskrena prizadevanja za boljšo prihodnost. Prav poslanci lahko z delovno skupino in/ali posvetom, v katerem bodo zastopana vsa ključna stališča – od strokovnih do civilnodružbenih, kritičnih in uradnih –, naredijo odločilen korak. To je korak, ki bo presegel razlike in omogočil, da Slovenija prihodnje krize
pričaka bolj pripravljena, bolj povezana in z več zaupanja v javno zdravje ter demokratične institucije.
Prim. Dušan Nolimal, dr. med.
