V zadnjem obdobju spremljamo naraščajoče geopolitične napetosti, katerih posledice se kažejo v višjih cenah energentov, omejitvah izvoza nekaterih surovin in celo poslabšanju dostopnosti hrane. Slovenija, kot majhna odprta ekonomija, čuti učinke predvsem na dveh glavnih področjih: ogrevanju in prehrani.
Kar pogosto ne »vidimo« pa je dejstvo, da so tovrstne, vedno bolj kontinuirane krize (plandemija/Ukrajina/Rusija, Izrael/Gaza, Iran,...) »nenavadno« velika priložnost za globalne kapitalske akterje, kot sta razvpita BlackRock in Vanguard. Oba seveda nista vezana na nacionalne interese, sta v tem smislu »nadnacionalna« in ju vodi izključno donosnost svojih portfeljev. Kot taka imata možnost premikanja večjih figur na svetovnih šahovnicah in upravičeno se zastavlja vprašanje – je prej kura ali jajce? Beri: ali krize poganja kapital ali obratno?
Energija in elektrifikacija
Podražitve nafte, plina in LPG povzročajo pritisk na cene ogrevanja, kar slovenska gospodinjstva že nekaj časa spodbuja k alternativam, kot so sončne elektrarne, toplotne črpalke in elektro-mobilnost (EV). V Sloveniji je bila celo špica volilne kampanje zaznamovana z mini paradržavnim udarom naftnega trgovca, ki je dodobra zajedel v zavest Slovenk in Slovencev, sploh ob naknadnih informacijah, da se je poleg strategije manjših dostav naftnih derivatov na bencinske črpalke uprava (ali kdo drug v imenu uprave) na neznanem mestu ob neznanem času dogovoril za prodajo večje količine naftnih derivatov sosednji Italiji. Za seveda posledične visoke dobičke, ki jih doma ne bi bilo v tolikšni meri. In tovrstne »maxi« (beri: globalne) ali »mini« (beri: lokalne) derivatne krize so prav za globalne vlagatelje idealne: vzpodbujajo rast povpraševanja po EV, baterijah, digitalnih omrežjih in obnovljivih virih energije.
Hrana in gnojila
Pomanjkanje uvoza uree (dušikovo gnojilo) ali dražja proizvodnja hrane že sedaj poleg naftnih derivatov vplivata tudi na cene v Sloveniji. A ponovno se hkrati povečuje dobičkonosnost globalnih prehrambenih podjetij in proizvajalcev gnojil. Kriza (beri: krize) hrane tako ni(so) le izziv za lokalne potrošnike, temveč tudi katalizator rasti v sektorjih, kjer kapitalski giganti vlagajo milijarde. In ni odveč omeniti, da sta se prav prej omenjena giganta sredi lanskega leta borzno umaknila od svetovnega voditelja pri izdelovanju »rastlinskega mesa« »Beyond Meat«. In posledično pripomogla k umiranju podjetja na obroke.
Geopolitična nestabilnost in finančna volatilnost
Tudi negotovost zaradi konfliktov (npr. Rusija–Ukrajina) ustvarja volatilne trge, kjer ponovno upravljavci kapitala profitirajo preko razpršenih portfeljev, derivatov in globalnih hedge strategij. A zanimivo obenem ne stabilizacija ne mirovni dogovor(i) (čeprav obeh ni ravno na vidiku na nobenem od žarišč) naj ne bi ogrožala dolgoročnih trendov: prehod k zelenim tehnologijam in digitalizaciji je še vedno v skladu z njihovimi interesi.
Slovenski pogled
Za Slovenijo to pomeni: višje cene energije in hrane so realnost, a (še) ne katastrofa. Vedno bolj se realno zastavlja vprašanje – kaj lahko sam naredim, da »prehitim« krizo, katere poglobitev je vedno bolj neizbežna? So prava odločitev (nove) počitnice ali obdelava zemlje za vrtnine? Ali oboje? Je nakup materialnih dobrin danes upravičen ali nepotreben strošek na dolgi rok? Kaj slednje pomeni za kapitalska ozadja, ki se »plemenitijo« izključno na neskončni porabi?
V svetu, kjer nestabilnost postaja konstanta, je največja prednost pravzaprav predvidljivost odziva.
Kapital jo že ima.
Posamezniki pa je ne bomo razvili z upanjem, da jo bo namesto nas oblikovala vsaka naslednja vlada.
Kako in kam naprej?
Eno je razmišljanje o stanju, ki nas je pripeljalo do danes, naslednje ugotovitev, kje smo danes. In ko imamo »pod streho« oboje, je ključno, da razmislimo kam jutri. Oziroma, kaj lahko naredimo danes, da bo jutri kvalitetnejši. Ob sicer pogosto visokoletečih programih in vizijah »krožnih gospodarstev« in še bolj interesantnih »digitalnih prehodov«, bi poleg aktivacije na individualni/družinski ravni kanilo razmisliti tudi o zagonu poslovnih idej, ki slonijo na tradiciji in izročilu. Pri prvem v Sloveniji ne smemo zaobiti lana in potenciala, ki ga ima tako na modo, prehrano, krmo, gnojilo,... Prav lan ima Sloveniji-specifično dodatno izrazito prednost, saj uspeva tudi v zmernem podnebju in ne zahteva intenzivne uporabe pesticidov.
Pri izročilu pa se lahko obrnemo na pogosto spregledano a že odkrito konopljo, ki lahko bistveno pripomore k zdravim in ugodnejšim bivalnim rešitvam (kjer ponovno prav pride tudi lan) prav za mlade družine, kjer nam domačega znanja in izkušenj ne manjka. Konoplja namreč omogoča izdelavo t. i. konopljinega betona, ki je naravno izolativen, zračen in energetsko učinkovit. Le kdo bi se ga branil?!
Kaže se tudi potencial konoplje na področju papirne industrije, kar je zanimivo, saj enako velja tudi za lan. Kar bo vsled izrazito visoko vodo potratne aktualne papirne industrije (spomnimo: na porabi (pitne!) vode sloni tudi digitalna industrija!!!), še kako dobrodošlo, tudi, ker bi lahko dolgoročno razbremenilo pritisk na gozdove.
Za navedeno ne potrebujemo milijard. Imamo zemljo, imamo pridne roke in kot nas uči preteklost, so mladinske (delovne) akcije premikale meje. Dobesedno.
Čas je, da se jih spomnimo in obnovimo v dobrobit vseh nas!
mag. Gregor Kos
