Kamorkoli pogledam in s komerkoli se pogovarjam, slej ko prej slišim ali preberem, kako naj bi Golob uničil gospodarstvo. Uničil. Zanimivo. Potem grem gledati sestavo vladne koalicije in seveda takoj vidim, da gospodarskega ministra ne najdemo na listi stranke Svoboda. Še več – minister za gospodarstvo je predsednik SD. Ne zgolj nekdo z njihove liste. Predsednik stranke.
Če torej govorimo o odgovornosti: ali govorimo o formalni odgovornosti ministra? O politični odgovornosti predsednika vlade? Ali o kolektivni odgovornosti koalicije? Ker če velja prvo, potem je naslov jasen. Če velja drugo, potem velja tudi tretje. Kar pa očitno ne velja – vsaj ne v javni razpravi.
A nikjer ne slišim in ne berem, da je SD uničila gospodarstvo. Še več – številni razmišljajo o SD kot »alternativi« Golobu. Alternativi čemu? Lastni ministrski odgovornosti?
SD, ki je ob koaliciji 2022 izpogajala gospodarsko ministrstvo in zunanje zadeve. Kombinacijo, o kateri sanja vsak resen politični aparat: gospodarstvo doma in diplomacija zunaj. Trgi in kanali. Industrija in ambasade. Vzvodi vpliva. In po štirih letih? Kaj je rezultat? Katera strateška prestrukturiranja? Kateri novi trgi? Kateri konkretni preboji?
Če smo že pri strateških zamujenih priložnostih – EU je podpisala “zgodovinski” sporazum z Indijo. Indija ni eksotika. Je ena najhitreje rastočih ekonomij sveta, ključni akter globalnega juga in v letu 2026 predsedujoča BRICS. To ni geopolitična obrobnost, to je nova os sveta. In Slovenija? Na razpis za veleposlanika v New Delhiju se ni prijavil niti en diplomat. Niti eden. Razpis so ponovili in potem nekoga pač “vzpodbudili”.
To je simptom. Ne naključje.
Namesto da bi tja poslali cvet gospodarske diplomacije, odprli strateško gospodarsko predstavništvo, začeli sistematično diverzifikacijo izvoznih trgov in zmanjševanje 75-odstotne vezanosti na nemško avtomobilsko industrijo – čakamo. Opazujemo. In potem se čudimo.
Slovensko gospodarstvo ni začelo umirati včeraj. Preveč je bilo prepuščeno podizvajalskemu modelu z nizko dodano vrednostjo, preveč vezano na en industrijski ekosistem, preveč brez resne industrijske politike zadnjih 15 let. Je to odgovornost ene vlade oziroma njenega predsednika? Menim, da ne. Je pa odgovornost vseh tistih, ki so imeli resor in vzvode, da bi to začeli spreminjati. Pa niso.
In spet pridemo do vprašanja: kdo je kriv? Golob? SD? Koalicija kot celota? Ali pa je kriva selektivna politična optika, ki vedno najde enega grešnega kozla in druge opere?
A ni naravnost paranormalno, da v gospodarskem nabijanju Goloba celo Princ Teme “brani” SD? Govorimo o istem političnem prostoru, kjer se vzvodi moči, mediji in infrastrukturni projekti prepletajo že desetletja. Kjer časopis Delo konča v lastništvu gradbenega podjetja, ki v času prav vlade Princa Teme »dobi« izvedbo II. tira – največjega infrastrukturnega projekta v zgodovini države. To niso teorije. To so strukture.
In potem se javnost čudi, zakaj je kritika usmerjena selektivno.
Zakaj le Princ Teme niti z besedo ne omeni ali izpostavi SD?! Ker se zaveda, da ga SD brez trohnice intelektualnega potenciala nikakor ne more premagati niti na volitvah v hišnem svetu. Kaj šele državnozborskih volitvah, kjer ga lahko premaga zgolj in samo Golob. Sedaj razumemo po koliko so češnje in zakaj?! Sedaj razumemo dejansko razmerje marčevskih volitev in zakaj nam prav na vsakem koraku servirajo »napake« Goloba?!
Branim Goloba? Ne.
Branim logiko.
Če je gospodarstvo uničeno, pokažite kazalnike. BDP? Izvoz? Investicije? Brezposelnost? Primerjave z EU? Če je problem strukturne narave, potem ga poimenujmo kot tak. Če je odgovornost kolektivna, jo porazdelimo kolektivno. Če je osebna, jo naslovimo dosledno.
Ampak nehajmo se pretvarjati, da je politična realnost enostavna in črno-bela.
Ne gre za to, kdo nam je simpatičen. Gre za to, ali smo sposobni enkrat v življenju premisliti, preden ponovimo frazo, ki smo jo nekje slišali. Da ne igramo več vsakdanjih ovc, ki jih je mogoče usmerjati z naslovnico ali tvitom. Da uporabimo vsaj miligram sivih celic, ki jih imamo.
Ker dokler bo razprava selektivna, bo tudi odgovornost selektivna.
In dokler bo odgovornost selektivna, bo sistem ostal nedotaknjen.
In zdaj še nekaj, kar se v tem nabijanju sistematično preskoči.
Ali je res, da se ni zgodilo nič?
Ali pa se preprosto ne prilega narativi?
Vlada pod vodstvom Roberta Goloba je posegla v minimalno plačo. Večkrat. Podprla je tudi višje izplačevanje božičnic in nagrad za uspešnost. Je to “uničevanje gospodarstva” — ali pa morda strateško pozicioniranje trga dela?
Leta in leta smo poslušali, kako mladi odhajajo, kako kader beži, kako nimamo dovolj dodane vrednosti. Ampak dodana vrednost ne nastane v vakuumu. Nastane v okolju, kjer delo ni sistematično podcenjeno. Če želiš zadržati kvalificiran kader, moraš dvigniti cenovni prag dela. Ne zato, ker je to socialni romantizem, ampak ker je to ekonomska realnost odprtega trga.
Minimalna plača ni samo socialna kategorija. Je signal. Je spodnja meja vrednotenja dela. In ko jo dviguješ, podjetjem implicitno sporočaš: model nizkih stroškov in podizvajalstva ne bo več dolgoročna razvojna strategija. Prilagodite se.
Je to boleče za del gospodarstva? Seveda.
Je to lahko tudi razvojni pritisk? Tudi.
Poglejmo še širše. Skrb za javne servise — zdravstvo, izobraževanje, infrastrukturo — se pri nas vedno predstavlja kot strošek. Nikoli kot investicija. A brez funkcionalnega javnega zdravstva nimaš stabilne delovne sile. Brez kakovostnega šolstva nimaš kadra z višjo dodano vrednostjo. Brez infrastrukture nimaš logistike. To niso ideološke floskule, to je osnovna razvojna ekonomija.
In potem pride še večni spin: “Poglejte Hrvaško, tam je bolj podjetniško okolje.”
Hrvaška je prav tako večkrat dvigovala minimalno plačo. Prav tako je povečevala socialne transferje. Razlika? Turistična struktura gospodarstva, davčna politika na nepremičnine, drugačna fiskalna dinamika po vstopu v evroobmočje. Ampak v javni razpravi se to reducira na eno pavšalno trditev: “Tam je bolje.”
Bolje za koga?
Na podlagi katerih kazalnikov?
BDP na prebivalca? Produktivnost? Struktura izvoza? Javni dolg?
Primerjave brez konteksta niso analiza. So propaganda.
Če torej že odpiramo razpravo o “uničenem gospodarstvu”, bodimo intelektualno pošteni. Dvig minimalne plače lahko razumeš kot breme ali kot razvojni pritisk. Skrb za javne sisteme lahko vidiš kot strošek ali kot temelj konkurenčnosti. Diverzifikacijo trgov lahko ignoriraš ali pa jo zahtevaš.
Ampak nehajmo se pretvarjati, da obstaja samo ena razlaga — in da je vedno personalizirana v enem imenu.
mag. Gregor Kos
