Nikoli si nisem predstavljal, da bom v, recimo temu, zrelem obdobju življenja obtožen sodelovanja na ruski strani v hibridnem propagandnem vojskovanju, ki poteka med Zahodom in Rusijo v zvezi z vojno v Ukrajini. Kot mlad televizijski novinar sem bil namreč na muhi bivše jugoslovanske tajne službe SDV, češ da sem verjetno, če ne pravi, pa vsaj potencialni agent Cie.
Moja tozadevna zgodba, ki sem jo nameraval odkriti v spominih, ki jih pišem, je naslednja:
Po velikem, celo mednarodnem uspehu nekaj televizijskih dokumentarnih filmov o iranski islamski revoluciji, ki sva jih posnela s pokojnim kolegom Jocotom Žnidaršičem, me je Ameriška agencija za informiranje (USIA) povabila v ZDA, kjer sem več tednov na različnih univerzah predaval o dogajanju v Iranu. Glede na to, da sem se med prvimi tujimi novinarji »dokopal« do pogovora z iranskim vrhovnim verskim voditeljem ajatolo Homeinijem in drugimi vodilnimi iranskimi političnimi voditelji, sem bil brez dvoma zanimiv sogovornik tudi za Američane. Po izdaji knjige »Iran proti Iranu« o islamski revoluciji sem nameraval napisati tudi knjigo o puču proti demokratično izvoljenemu predsedniku iranske vlade Mohamedu Mosadeku, ki sta ga leta 1953 izvedli ameriška obveščevalna agencija CIA in britanska tajna služba MI6.
V ta namen so ameriški gostitelji ustregli moji prošnji za srečanje z bivšim direktorjem Cie Richardom Helmsom (na tem mestu je bil od 1966 do 1973), nato pa je bil do leta 1977, torej skoraj do islamske revolucije, ameriški veleposlanik v Iranu. Omenjena država je v času vladavine Mohameda Reze Pahlavija igrala vlogo najtrdnejšega branika ameriških strateških interesov na najbogatejšem svetovnem naftnem območju. Po njegovem padcu je to mesto prevzel Izrael in ga drži še danes. Svetovalec za nacionalno varnost v času Carterjeve administracije Zbigniew Brzezinski mi je, ko sem bil dopisnik iz ZDA, v enem pogovoru priznal, da je bil šahov padec najhujši povojni strateški udarec za ZDA, pa tudi zanj osebno.
Richard Helms je bil v času tajne operacije proti predsedniku vlade Mosadeku, ki so se ga hoteli znebiti zato, ker je nacionaliziral nafto, star 40 let. Njen potek je koordiniral iz sedeža Cie v Washingtonu. Helms, visok, postaven mož, ki je bil eden od najbolj vplivnih ameriških obveščevalcev v času hladne vojne, me je sprejel odprtih rok. Celo dopoldne sem si vestno zapisoval njegove spomine na to akcijo in šahovo vladavino. Ob koncu pogovora mi je na list papirja, na katerem je bila uradna zaznamba State Departmenta o meni (na moje presenečenje je bila zelo pozitivna), napisal imena vseh svojih tedanjih sodelavcev in njihove telefonske številke. Z vsemi sem kasneje opravil dolge pogovore. Bil sem zadovoljen, saj sem dobil avtentične informacije o tej akciji, ki ima posledice še danes.
Pred odhodom domov me je jugoslovanski veleposlanik v Washingtonu povabil na večerjo v rezidenco. Jugoslovanski diplomati so mi, ker sem diplomatski kovček, pustil v predsobi skupaj s plaščem (zelo naivna napaka), ukradli prav vse dokumente z vsemi zapisi vred. Ko sem naslednji dan od njih zahteval dokumente, so se zvijali, češ … Cia ti jih je ukradla … Ja, ja, verjetno so ti dokumenti danes v enem od beograjskih državnih arhivov. Načrti o knjigi so šli tako po vodi. Ko sem enega od diplomatov kasneje srečal v palači OZN, mi je rekel: »nemam pojma, desi se...«
Po vrnitvi v Ljubljano so me tovariši v sivem cvrli z vprašanji: kako je mogoče, da te je kot mladega novinarja sprejel eden od bivših najpomembnejših direktorjev Cie? Si postal njihov sodelavec? Napiši od A do Ž, kaj si počel v ZDA, sicer te bomo obdolžili vohunstva. Rešil me je pokojni Jože Smole, ki mi je zaupal. On me je iz podobnega položaja rešil še enkrat.
Leta 1985 sem bil kljub temu imenovan za skupnega dopisnika RTV Slovenija in Dela iz ZDA. Še pred tem sem na povabilo Ameriške agencije za informiranje pripravil več dokumentarnih TV-oddaj, ki so jih tudi na ameriški strani ocenjevali zelo pozitivno. Zaupali so mi očitno do te mere, da so me prosili za oceno informativnih oddaj radia Glas Amerike v slovenščini in me vprašali, ali bi sodeloval pri njihovih pripravah, za kar pa nisem bil zainteresiran.
Zanimivo je, da sem imel najboljše stike z republikanci. S Helmutom Zonnefeldtom, bivšim pomočnikom državnega sekretarja Henryja Kissingerja, sva redno izmenjevala poglede na jugoslovansko krizo, nekajkrat me je povabil celo na njegov dom. Po drugi strani so bili demokratski politiki zelo nedostopni in polni ideoloških predsodkov. ZDA so imele najmanj trikrat v prejšnjem stoletju odločilno vlogo pri odločanju o naši usodi, zato je pomembno, da imamo z ZDA dobre odnose. To seveda ne pomeni, da moramo postati njihovi hlapci.
S propadom Jugoslavije se je končala tudi moja domnevna vohunska kariera v ZDA. Enkrat vohun, vedno vohun, pravijo. Tako sem pred nekaj dnevi dočakal obtožbo, da sem del očitno organiziranega ruskega informacijskega, da ne rečem vohunskega omrežja Rusije v sedanji hibridni vojni. V Rusiji oziroma v Saint Petersburgu sem bil pred kakšnimi 25 leti enkrat na nekem evrovizijskem sestanku, z ruskim veleposlanikom pri nas pa sem se, zdi se mi, da trikrat, pogovarjal po eno minuto. To je najkrajši možni vohunski trening na svetu.
Dejstvo je, da je pri nas in tudi v EU politično ozračje zaradi vojne v Ukrajini tako pregreto, da racionalna razprava o vzrokih za vojno in o njenem koncu praktično ni več mogoča. Kakor hitro se ne strinjaš z ekstremnimi stališči Kaje Kallas in podobnimi, si razglašen za ruskega agenta. Argumenti, da naša ustava in evropski dokumenti o človekovih pravicah dopuščajo, da imamo različna politična prepričanja, ne veljajo več.
Kar zadeva Rusijo, je treba poudariti, da je imela in bo tudi imela pomembno besedo pri političnem preurejanju Evrope, če hočemo ohraniti mir. V odnosih z Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo smo imeli Slovenci različne, včasih tudi neprijetne izkušnje. V 19. stoletju smo v okviru panslavizma v Carski Rusiji videli velikega zaveznika, prevzeli smo tudi njihovo zastavo. Med prvo svetovno vojno je carski zunanji minister Sazonov, ki je dajal prednost strateškim interesom, dvema srbskima poslancema dejal, da vojne zaradi Slovencev ne bi podaljšal niti za eno popoldne; v zameno za sodelovanje v vojni na strani antante je Italiji skupaj z Angleži ponudil tudi Trst. Stalin nas kasneje ni podprl pri določanju povojnih mej, leta 1948 je po izbruhu afere Informbiro Jugoslavijo uvrstil med sovražne države, podobno je bilo za časa Brežnjeva. Po drugi strani je Rusija relativno hitro podprla neodvisnost Slovenije.
Med vsemi velikimi silami je Rusija po mojem mnenju v geopolitičnem smislu še najbolj zainteresirana za obstoj najbolj zahodne »slovanske« države Slovenije, zato ni v našem interesu, da bi denimo vestno sledili rusofobni bruseljski, britanski ali nemški politiki. Fakti bruti! Levec je v 19. stoletju, ko so bili pritiski za ponemčevanje najhujši dejal: »ali bomo Rusi ali Prusi.« Postali nismo ne eno ne drugo. To smer moramo obdržati za v sako ceno.
Tako se je moja pot domnevnega vohunjenja – najprej za Cio, nato še za KGB – sklenila.
Če je novinar, ki se pogovarja z vsemi in poskuša razumeti tudi poglede druge strani, vohun, potem smo vohuni vsi, ki še verjamemo, da je resnica vredna truda, dialog pa poguma.
To je edina »tajna služba«, ki ji pripadam – služba javnosti.
dr. Uroš Lipušček
Vir: Facebook
Image by Tayeb MEZAHDIA from Pixabay
