Dovolj je sprenevedanja.
Ko danes Blaž Brodnjak z (navidezno) moralno superiornostjo razlaga, kako neučinkovita naj bi država, bi bilo najmanj pošteno odpreti še drugo poglavje zgodbe: kdo je to državo vodil, kdo jo je upravljal in kdo je iz nje črpal koristi zadnjih trideset let?
To ni napad na posameznika. Gre za vprašanje sistema. V postsocialističnih državah je kontinuiteta omrežij moči znan pojav – politične »elite« se menjajo (oziroma postajajo vse bolj dve plati istega kovanca v rokah istih struktur ozadij), »ekonomske strukture« pa ostajajo. Tudi v Sloveniji se moramo končno pogovarjati o tem, ali smo vzpostavili resnično meritokracijo ali zgolj prebarvali stare centre vpliva. Vprašanje je seveda retorično.
Slovenija ni nastala na praznem listu papirja. Nastala je iz sistema, v katerem so bile finančne institucije, podjetja in varnostne strukture tesno prepletene. Nekdanja Služba državne varnosti ni izginila čez noč – verjeli ali ne, transformirala se je. Ljudje, povezave, vpliv – tak aparat se ne razblini, se zgolj prilagodi novim okoliščinam.
In če kje lahko opazujemo kontinuiteto moči, je to prav v finančnem sistemu.
Nova Ljubljanska banka ni bila zgolj banka. Bila je finančna arterija države. Bila je prostor, kjer so se desetletja srečevali politika, kapital in interesi. Bila je prevelika, da bi smela pasti – in preveč pomembna, da bi bila zares neodvisna.
Davkoplačevalci smo jo sanirali z več kot 1,5 milijarde evrov. Pod vlado Alenka Bratušek smo poslušali zgodbe o nujnosti, o “trojki”, o katastrofi, ki naj bi sledila. Strah je bil argument. Račun pa je bil, tako kot vedno, naš. Davkoplačevalski.
Nato s(m)o večino banke prodali. Da bi zakrili preostale sledi pranja (tudi) iranskega denarja. In ostale malverzacije, ki imajo zakonski rok zastaranja. Oziroma so ga imele.
Danes poslušamo načrtne spine sprva omenjenih, da naj bi se denar “vračal” skozi dividende.
A se ne. Niti malo. In vsakomur, ki izusti tovrstna zavajanja bi morali v vsaki normalni družbi takoj ugasniti medijske mikrofone. Pa (mu) jih ne.
Zakaj? Dividenda je namreč donos na delež, ki ga še imaš. In država ima le še četrtino nekdanjega lastništva NLB. Tri četrtine – sanirane z javnim denarjem – so v tujih rokah. Če bi obdržali večino, bi danes prejemali bistveno več. Tako pa smo (neprostovoljno) privatizirali dobičke in »socializirali« izgube. Ne prvič. In najverjetneje ne zadnjič.
A v tej »zgodbi« se pojavlja še ena zanimiva plast.
V času, ko Robert Golob vodi vlado, se z naskokom vrstijo nenavadno ostre javne nastopi prvega moža banke NLB. Če je politični prostor res tako razklan, kot se kaže navzven, zakaj so ključne finančne strukture vedno presenetljivo stabilne? Zakaj so kadrovske kontinuitete skoraj nedotakljive? In zakaj se (za)menjajo vlade, a omrežja ostanejo?
Vprašanja o vplivu tranzicijskih struktur niso teorija zarote. So realnost postsocialističnih družb. Tudi Slovenija (tudi) pri tem ni izjema.
Morda pa vendarle ni problem v enem človeku. Morda pa vendarle ni problem v eni vladi.
Morda pa je problem v tem, da sistem nikoli ni bil zares resetiran. Beri: očiščen. In da nas tista prava osamosvojitev še naprej čaka.
A dokler se bomo prepirali zgolj o imenih in obrazih, bo sistem mirno z nasmeškom živel naprej. Resnična moč namreč ni na volitvah – resnična moč je v nadzoru nad kapitalom, bankami in informacijami. In tam se v tridesetih letih ni spremenilo tako rekoč nič.
Ko danes poslušamo lekcije o učinkovitosti države od ljudi, ki vodijo institucije, rešene z javnim denarjem, je najmanj, kar lahko zahtevamo, iskrenost.
Strinjam se, kritika države je legitimna. A tudi država ima pravico vprašati: kdo jo je ustvarjal, kdo jo je upravljal – in kdo je od nje največ imel? Davkoplačevalci zagotovo ne.
In tisto ključno, kar nas mora v (pred)volilnem času najbolj zanimati in od česar nam najbolj odvračajo pozornost: Brodnjak ni ne odločevalec, ne iniciator. Je lutka, ki je bila nastavljena, da z njo upravljajo bitke interesov.
Njegova kariera ni padla z neba. V medijih so bile večkrat omenjene povezave njegovega očeta, Stanislava Brodnjaka, dolgoletnega člana vodstva Mercator v času, ko je to družbo vodil Zoran Janković. To je bil čas, ko se je v Sloveniji oblikoval krog vpliva, v katerem so se prepletali politika, državna podjetja in poslovne priložnosti. In prej omenjene »posebne službe«, ki so nasledile »posebne službe« prejšnje skupne države.
A še bolj zanimivo je (lahko) razmerje med Jankovićem in aktualno vlado pod vodstvom Roberta Goloba. Janković je v preteklosti že dokazal, da zna izsiliti politične poteze, opravičila in kadrovske prilagoditve. Zato je legitimno vprašanje: kako je mogoče, da javno “šibanje” vlade s strani prvega moža NLB poteka brez najmanjšega zadržka iz teh istih vplivnih krogov?
Če je politično zavezništvo res tako trdno, kot se včasih zdi, zakaj potem ni političnega “miru”?
In če ga (evidentno) ni, potem kdo komu v resnici drži škarje in platno? Čigave bitke kdo bojuje? In zakaj ozadja tako zelo ne prenašajo Roberta Goloba? V čem jim ni ustrežljiv? In od kdaj že vse ne?
Te bitke bi nas morale v resnici zanimati. Ker z njimi moramo obračunati. Te bitke namreč ohranjajo položaje tistih, ki si jih ne zaslužijo. Šibkih. Upognjenih. Brez moralnih in etičnih norm, da bi zdržali civilizacijski preskok, ki ga kot družba moramo storiti.
Ker nas samo slednje lahko osvobodi. In nam samo slednje omogoča človeka vredno življenje.
In konec suženjstva (majhnim).
Morda pa problem ni v demokraciji kot ideji, temveč v njeni degenerirani obliki. Ko volitve ne prinesejo vsebinskih sprememb, ko kadrovske strukture ostajajo nedotakljive, ko odgovornost ne obstaja, demokracija postane ritual brez učinka. Tak sistem ne propade zaradi zunanjega napada – razpade zaradi lastne praznine.
mag. Gregor Kos
