Povzetek:
Sistem izbire kadrov za najvišje javne funkcije se je sprevrgel v t. im. »mrtvo tehnokracijo«, kjer so ključne vsebinske kompetence, intelektualna suverenost in moralna integriteta žrtvovane na oltarju golo-formalističnih procedur in administrativnega minimalizma. Namesto meritokracije, ki bi temeljila na razumni in kritični presoji kandidatov, prevladuje »bozo učinek« (negativna selekcija), pri katerem povprečni odločevalci namenoma izbirajo povprečne kandidate za najvišje javne funkcije s pomanjkanjem substance, saj v vrhunskem znanju, integriteti in avtoriteti zaradi substance vidijo tveganje in neobvladljivost. V tem procesu Urad predsednice republike in Državni zbor delujeta zgolj kot tehnična servisa oziroma »poštni predal«, medtem ko ustavno sodišče takšne degradacije ne prepozna kot pomembnega vprašanja in problema ustavnosti, s čimer se ustavna substanca države izvotli in nadomesti z golo formalnim legalizmom. Takšno stanje ne pomeni le izgube avtoritete in integritete institucij, ki delujejo le še kot gola oblast, temveč neposredno kršitev duha ustave, saj se ustavni red reducira na politično trgovino in administriranje certifikatov, kar vodi v sistemski razpad ustavne integritete države, ustavne zavesti in ustavne misli.
Zelo redko se zgodi, da kdorkoli javno dregne v enega od najpomembnejših elementov procesa in delovanja sistema izbire kadra za najvišja mesta ali institucionalne položaje – javne funkcije. Že povprečno razumen človek bi ob tem logično sklepal, da javne funkcije (npr. predsednik države, premier, minister, ustavni sodnik, varuh človekovih pravic…) terjajo najvišjo raven odgovornosti in strokovnih kompetenc. Da je to predmet legitimnega pričakovanja. Temu načelu, tej etiki bi morale slediti tudi vse procedure, izvedene pred imenovanjem določene osebe na javno funkcijo. Kompetence, ki so večplastne večdimenzionalne (če jih zreduciram zgolj na dihotomijo formalne in vsebinske) bi morale biti iskane, zahtevane, kritično in opolnomočeno presojane, neizpodbitno in optimalno prepričljivo izkazane, dokazljive in dokazane. V skladu s filozofijo meritokracije. To hkrati pomeni z upoštevanjem vseh temeljnih načel in konceptov demokratične družbe, utemeljene na pravni državi kot vladavini prava, torej vladavini razumnosti, kakovosti vsebine in moralne utemeljitve legitimnosti. A sistem ne deluje tako. V njem gre za golo formalne procedure. Prvo je pot v in zagotovilo pristne intelektualne suverenosti, osebnostne integritete in strokovnih veščin, torej substance. Drugo je pot v in nadaljevanje z GOLO TEHNOKRACIJO ali MRTVO TEHNOKRACIJO, kjer so formalni certifikati (dokončana šola, diploma, magisterij, doktorat, priporočilo…) in politični dogovori dovolj za kadrovanje. A ne gre samo za to, da so »dovolj.« Gre za to, da je to dejansko osrednji, vodilni kriterij – administrativni minimalizem.
V vseh takšnih primerih seveda ne gre za vprašanje obstoja posameznikove »pravice do funkcije«. Ta ne obstaja. Gre za vprašanje/problem pravice do vsebinske, pregledne (transparentne) in racionalne presoje, meritorne analize, ki bi preprečila, da bi se postopek izbora sprevrgel v »mrtvo tehnokracijo«, kjer se namesto doktrinarne, konceptualne, intelektualne, strokovne eminence iščejo za dnevno politiko hitre, enostavne, v tem smislu pa »varne« izbire. To se izvaja v funkciji nastavljanja ljudi s profili, ki so namesto eminenc (ali celo osebnosti na ravni strokovne »institucije«) iskano, ciljano in glede pričakovane kakovosti bodoče dela na funkciji dovolj nemoteči birokratski profili. Sistem skozi negativno selekcijo nagrajuje povprečnost. Zato v splošni inteligenci, vrhunskem znanju in suverenem mišljenju, ki so nujno potrebni za odlično opravljanje javne funkcije, vidi nesprejemljivo tveganje. Tudi strah pred »neobvladljivostjo« posameznikove osebnosti, moralne integritete in intelektualne suverenosti. To je za sistem nesprejemljivo. To samo po sebi ne sodi v golo administrativne in tehnokratske procedure.
Poudarek, srž problema je v sistemizaciji in politiki (angl. »policy« - v smislu načina izvajanja) procesa kandidiranja, možnostih in pomena predstavitve, primarnega izbora kandidata s strani predsednice Republike in končne izbora z glasovanjem v Državnem zboru RS.
Pri vseh teh procesih bi zato zaman iskali »enakost orožij«, »enakopravnost obravnav in ocen«, tudi »odsotnost dvojne diskriminacije - po vsebini in pro forma. Žal tudi ustavno sodišče (US) tega ne prepozna ali pripozna kot »pomembno pravno vprašanje«, ki presega interes posameznika, še manj kot »pomembno vprašanje ustavnosti«, substance, ki je najprej pravna kategorija, šele potem politična okoliščina, ali problematični element dnevno-političnega okolja.
Zame osebno (in pri tem nikakor nisem osamljen) vse to JE tudi temeljno »pravno« in »ustavnopravno« vprašanje. To nikakor ni samo vprašanje ali problem sistemske legitimnosti in razumevanja pravne optike, znotraj katere deluje procesni sistem kadrovanja.
Problem nezdružljivosti razkoraka med »golim legalizmom«, »politiko certifikatov«, »mrtvo tehnokracijo« na eni strani in »ustavno substanco« (kot faktorja »merit-based selection«) na drugi strani je sistemsko nepomirljiv. In zabetoniran.
Opustitev skrbne in prepričljive analitično-vsebinske presoje JE vprašanje ustavne substance. Če Urad predsednice Republike Slovenije, kot primarni kadrovski filter, deluje le kot »poštni predal« in tehnokratski tekoči trak, Državni zbor RS pa le kot glasovalni stroj, brez verodostojne vsebinske razprave, je ustavna substanca ekskomunicirana in izničena. Ko institucije, kot so predsednica Republike Slovenije in Državni zbor RS, opustijo primerjalno analizo ponujenih vsebin, s tem de facto in de iure nevtralizirajo vlogo institucije kot arbitra oblasti. V tako izgrajen somrak mrtve tehnokracije lahko le po velikem naključju vstopi žarek svetlobe.
Tisto, kar pravo v tem procesih imenuje »diskrecijska pravica politike«, ni zadeva neomejenosti. Z drugimi besedami: ne sme biti neomejena ne sme biti razumljena ali tretirana kot neomejena. A v resnici, v praksi je prav takšna. Nad tem, da je prav takšna, pa ni nobenega institucionalnega nadzora. Predvsem zato ne, ker za sodišča to ni pravno vprašanje, za ustavno sodišče pa to ni vprašanje ustavnosti. Če se proces izbiranja in končni izbor točno določenega kandidata zreducira na golo politično trgovino (mešetarjenje), tudi sodna veja oblasti, vključno z ustavnim sodiščem, obstane le še kot tehnični servis za potrjevanje golo-formalistične legalnosti, ali »golo-legalistično prečrkarjenje«: ukvarjanje s formalizmom črk, ki tvorijo stavke, ne pa tudi s substanco.
V teoriji in praksi obstaja nekaj, kar se imenuje »bozo efekt-učinek-posledica.« Originalno »Bozo explosion« (»eksplozija bedakov«). Najbolj uveljavljeno in citirano ime logike »bozo explosion« je: »A's hire A's (and A+'s), B's hire C's (and D's), C's hires D's etc.« Gre za proces, za lastnost kvalificirane večine delovanja posameznikov in družbenih sistemov, ki načelo meritokracije anulira z »bozo efektom.« Ta, domnevno Steve Jobsov / Guy Kawasakijev (ta naj bi ga povzel) princip v Silicijevi dolini in startupih omenjajo skoraj kot pregovor. Če A ali A+ to opazi na začetku, kot dejstvo ali indic, vselej ve, kam bo šlo nadaljevanje in kakšen bo zaključek. Ob tem, da je kjerkoli nemogoče tega ne opaziti ali ne vedeti vnaprej. V prerezu je zato povsem nesmiselno, če se A-igralec sploh prijavi na kakšen razpis za ugledno funkcijo, če nima vnaprejšnjega zagotovila, da bo nanjo tudi imenovan. Kar pa se A-igralcu ne more zgoditi brez vsaj enega pogoja, zanj osebno in osebnostno nesprejemljivega, ki bi ga v ta namen moral izpolniti. In ker je A-igralec, izpolnitev zavrne. V tem procesu anti-meritokracije potem prevladajo adolescentni ego, patološki narcisizem (tudi maligni) in sindrom megalomanstva.
Občasni poskusi varovanja, zaščite legitimnosti določene institucije in njene »vsebinske hrbtenice«, ki bi morala biti goreče jedro funkcije, se vselej znova izjalovijo. Posledica je seveda degradacija institucije. Takšna institucija lahko obstaja le kot GOLA OBLAST, ne more pa pomeniti OBLASTI, UTEMELJENE Z AVTORITETO – IN INTEGRITETO. To je temeljno vprašanje vsebinske legitimnosti. Oziroma splošni problem pomanjkanja legitimnosti.
Ustavna demokracija je s tem izparela in razvodenela. Brez izgrajene ustavniške hrbtenice ustavna zavest in ustavna misel tiho izpuhtita. Vzpostavilo se je stanja, kjer bodisi ustavni sodnik bodisi varuh človekovih pravic bodisi veleposlanik bodisi sodnik… lahko postane kdorkoli, ki je ali bil dovolj dolgo v uradniški hierarhiji ali je zaradi pomanjkanja substance nemoteč, nenevaren, ne vzbuja skrbi, sploh pa ne strahu – zaradi moči funkcije, ki jo utemeljujeta avtoriteta in integriteta.
Prav to je utemeljeno razdelana točka, kjer se pokaže trojna odpoved ustavni odgovornosti. Če tudi ustavno sodišče meritorno, vsebinsko obravnavo takšnih primerov (preko ustavne pritožbe) zavrne kot »neprimeren predmet presoje«, s tem potrdi tezo, da postaja zgolj administrativni akter, ki pretežno izdaja golo administrativne akte. Sodnik ali varuh človekovih pravic pa goli uradnik, ki procesira spise po liniji najmanjšega intelektualnega napora (in s tem brez »upora« sistemu). Deluje kot neproblematičen element sistema, ne da bi ga kakorkoli dejansko nadziral, opominjal, korigiral, se mu upiral – z močjo funkcije, utemeljene na avtoriteti in integriteti substance. Zato se tudi ta vprašanja kot ustavna vprašanja zagradijo za procesnimi zidovi, ustavno sodišče pa je daleč od »sekularne institucije pravne pravičnosti«.
Zaščita golo-birokratskih profilov je celična zgradba obstoječega sistema. Ker pa so tudi ustavni sodniki postali uradniki, ki namesto ustavnih vrednot v pretežnem, znatnem, močno prevladujočem obsegu le procesirajo formalno-legalistične sklepe, ne pride do učinkovitega nadzora in omejevanja diskrecije politike - ki jih je sama postavila na položaj.
Ustavna integriteta države s tem razpade. Ustavna hrbtenica sistema izpuhti, ostanejo le še stroji za tehnokratska potrjevanja in zavračanja.
Ob tem tudi ne gre pozabiti, da Ustava Republike Slovenije v 104. členu (prisega predsednika republike)) določa: »Pred nastopom funkcije izreče predsednik republike pred državnim zborom naslednjo prisego: "Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije."«1
Sistemska »mrtva tehnokracija«, izvotljena ustavne substance, temelječa na »bozo učinku«, z miselnostjo »administriranja certifikatov« (t.im. »izpolnjevanje formalnih pogojev«) za mojo ustavniško misel v vseh takih in bistveno podobnih primerih pomeni neposredno kršitev ustave – duha ustave, ustavne substance. Ko pojem »ustavni red« postane predmet redukcije na goli formalizem in tehnokracijo, ko »spoštovanje vesti« postane zgolj forma za arbitrarnost subjektivnega odločanja, pojem »blaginja« pa fraza brez vsebine, se ustavna substanca izvotli in s tem anulira. V »mrtvi tehnokraciji« je politika, dnevna politika vselej tista, ki od začetka do konca odloča tudi o tem, kdo je na nekem področju prepoznan in pripoznan (se mu prizna, nameni takšna etiketa, takšna kakovost) kot »strokovnjak.« Ves sistem je oaza »bozo efekta«, poligon za mrtvo tehnokracijo in administriranje certifikatov, za vsebinsko izvotljenost.
Vztrajam pri tezi, da pri vsem tem vsekakor gre za tudi za »pomembno vprašanje ustavnosti«.
1 V tem oziru aktualna predsednica Republike Slovenije vsak dan svojega mandata neizpodbitno dokazuje, da vsekakor drži ena od njenih javnih izjav, izrečenih pred izvolitvijo: »Funkcija predsednice mi je pisana na kožo.«
Dr. Andraž Teršek
Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška (IU-PIAT)
W:https://andraz-tersek.si/
E:
