Končuje se letošnja izvedba minhenske »varnostne« konference, kjer natančen pregled programa jasno izkaže, kdo so sponzorji in kam piha veter. Če sredi Evrope moderirajo »vsebinske« sklope predstavniki Rockfeler Foundation, Bloomberg, Sky,..., ali pa Tony Blair in Hillary Clinton, ki igrata pomembni vlogi v Epsteinovih dokumentih, potem verjetno ne moremo pričakovati rešitev v dobro ljudi ali planeta. Najverjetneje je že napočil čas, da slednje razumemo. Navedeni so del starega sveta, ki se nezadržno poslavlja. Med nami pa se rojeva novi svet.
Ruska zvezda
Da so »glavna« sporočila množičnih medijev »slučajno« ob zaključku tovrstnega srečanja, da je zgolj Ruska federacija imela »tehnologijo« za umor Navalnega in kasneje ali ob bok slednjemu, da bo Ruska federacija najkasneje 2030 »napadla« Evropo, nas prav tako ne sme (več) presenečati.
Avtomobilska industrija v proizvodnjo tankov
Zanimiv zapis je objavil priznan mednarodni strokovnjak na področju monetarne politike prof. dr. Richard Werner ob govoru komisarke Der Leyen, ki je prav na »varnostni« konferenci zbrane nagovorila, da naj evropski avtomobilski konferenci začnejo izdelovati tanke:
"Ste se kdaj vprašali, zakaj sta vlada EU (znana kot Komisija) in podrejena nemška vlada uničili poslovni model traicionalnih proizvajalcev avtomobilov? Zdaj vemo: nekdo mora izdelati orožje za njihovo načrtovano tretjo svetovno vojno".
Predstavnica Slovenije v zastopanju tujih interesov
Na konferenci je Republiko Slovenijo letos formalno zastopala zunanja ministrica Tanja Fajon iz vrst SD. Zakaj formalno? Ker vemo, da ne slovi ravno po zastopanju interesov domovine, temveč verjetno tudi tovrstno konferenco izrablja kot odskočno desko njene nove zaposlitve, kjer bo, tako kot sedaj, urejala lastne finance, skrb za domovino pa prepuščala navodilom centrom moči.
Imamo torej propadle zbor propadlih politikov, ki so poleg mandatov ali neuresničenih sanj predmet različnih stopenj kazenskih postopkov. Imamo politika, kot sta voditelja Francije (izvoljen z najnižjo volilno udeležbo po 1969) in Nemčije (predstavnik korporacije BlackRock), ki sta v služenju neznanim (ali vsaj manj znanim) idealom tako rekoč uničila gospodarstvi lastnih dežel in posledično Evrope. In imamo voditeljico Evropske komisije, potrjeno s komaj doseženo večino v Evropskem parlamentu, ki ni sposobna prevzeti odgovornosti za klientelistično-nepotistično afero Pfizer.
Stari svet nas ne more voditi v novi svet
Kdo od navedenih nas lahko vodi ali vsaj usmerja v (drugačno) prihodnost?! Kdo ima za karkoli tovrstnega sploh (še) mandat?! In zakaj lahko vsem navedenim zgolj (nova) vojna pomeni izhod iz osebne – beri politično pozicijske krize ali samoohranitveni »nagon«?! Ob opustošeni energetski politiki Evrope, opustošenem gospodarstvu, postopnem uničenju t.i. srednjega sloja in draginji, ki posledično na bremenih davkoplačevalcev vnovič čisti posledice sistemske korupcije in popolnoma napačnih »odločitev« politikantov.
Evropa (še) ni padla!
Zavedajmo se, da Evropa še ni padla. Da je sicer (tudi) to cilj. A Evropa ni zgolj geografski prostor, še manj politični projekt birokracije v Bruslju. Evropa je duhovni prostor. Je prostor, kjer so vzniknile ideje osebne svobode, odgovornosti, vladavine prava, človekovega dostojanstva in zavestnega posameznika.
Kriza, ki ji danes prisostvujemo, ni zgolj geopolitična ali ekonomska. Je predvsem kriza zavesti. Kriza voditeljstva, ki je izgubilo stik z resničnim človekom, z njegovo notranjo svobodo in ustvarjalno močjo. In prav tu se odpira vprašanje, ali bomo Evropejci (končno) znali znova prepoznati svojo duhovno nalogo?
Resnična družbena prenova namreč ne nastane skozi centralizacijo moči, temveč skozi ravnovesje: svobodo v duhovnem življenju, enakost v pravnem redu in partnerstvo v gospodarstvu. Ko se ti trije elementi razidejo, nastopi razkroj. Ko se znova uravnovesijo, nastane prostor svobode.
Morda danes ne potrebujemo nove varnostne arhitekture, temveč novo notranjo orientacijo. Ne potrebujemo več orožja, temveč več zavesti. Ne potrebujemo več nadzora, temveč več odgovorne svobode.
Evropski narodi – in nihče namesto nas – lahko osvobodimo prostor. A ne z nasiljem, temveč z jasno mislijo, z moralnim pogumom in z zavrnitvijo politike strahu. Ko se (sleherni) človek notranje postavi pokončno, se tudi politične konstrukcije začnejo majati. In zgodovina Evrope nas uči, da so največje preobrazbe vedno prihajale iz duha – ne iz tankov.
Vprašanje torej ni, kdo nas bo vodil. Vprašanje je, ali bomo kot narod in kot civilizacija ponovno prevzeli odgovornost za lastno usodo – (zmeraj) najprej v sebi!
mag. Gregor Kos
